V enajstih članicah EU so bili lani stroški za uro dela v industriji nižji kot v Sloveniji. Med starimi članicami so bili nižji le na Portugalskem, med novimi članicami pa je pred Slovenijo le Ciper, izhaja iz analize, ki sta jo objavila Alois Guger in Thomas Leoni, izvedenca Avstrijskega inštituta za gospodarske raziskave (WIFO). Po njunih podatkih je ura dela v industrijskih podjetjih slovenske delodajalce lani stala 10,8 evra, v Avstriji pa 29,15 evra. Največ v EU, 34,2 evra, so morali lani za uro dela plačati delodajalci v Belgiji, najmanj, le 1,5 evra, pa v Bolgariji. Med evropskimi državami je sicer na vrhu Norveška, kjer so delodajalci za uro dela morali lani odšteti 37,9 evra.

Stroški za uro dela v industriji v letu 2006

_{Vir: WIFO}

Delež prispevkov in drugih dodatnih stroškov v plači je lani v industrijskih podjetjih v Sloveniji dosegel 74,4 odstotka, kar je primerljivo z Nizozemsko, Nemčijo, Slovaško. Na vrhu te lestvice je Francija, kjer prispevki in drugi dodatni stroški v plači dosegajo kar 102,8 odstotka, na drugem mestu je z 90,9 odstotka Belgija in tretja z 88,7 odstotka Avstrija. Guger in Leoni pravita, da je višina prispevkov za socialno varnost in drugih dodatnih stroškov v posameznih državah članicah odvisna od sistema financiranja in tudi obsežnosti socialne države oziroma katere storitve in naloge država financira s prispevki, ki jih plačujejo delodajalci in zaposleni od plač.

Na Danskem in v anglosaksonskih državah socialne dejavnosti financirajo z davki, zaradi tega tam pripevki in drugi dodatni stroški v plači dosegajo le med 40 in 55 odstotkov, pojasnjujeta Alois Guger in Thomas Leoni.

Prispevki in stroški glede na neto plačo v %

_{Vir: WIFO}

V Sloveniji so po analizi izvedencev WIFO stroški na zaposlenega v industriji od leta 1996 do 2001 v nacionalni valuti narasli za 10,5 odstotka, od leta 2001 do 2006 pa za 7,3 odstotka. Letna rast je v letu 2004 dosegla 8,1 odstotka, v letu 2005 6,3 odstotka in lani 5,4 odstotka. Med članicami EU so največjo rast dosegli v Baltiških državah, v Estoniji recimo lani 20,8 odstotka, v Latviji 21,5 odstotka in Litvi 13,8 odstotka. Guger in Leoni še dodajata, da se je kljub tej rasti zmanjševanje razlike med starimi in novimi članicami v zadnjih letih upočasnilo.

Gibanje stroškov dela na zaposlenega v industriji v nacionalni valuti (v odstotkih)

_{Vir: WIFO}

“Na konkurenčnost nacionalnega gospodarstva na svetovnem trgu ne vplivajo le stroški dela in tečajna politika, ampak tudi produktivnost. To se meri z realno neto vrednostjo proizvodnje (bruto ustvarjena vrednost) na zaposlenega,” pišeta izvedenca WIFO. Po njunih podatkih se je v Sloveniji v obdobju od leta 1996 do 2001 produktivnost povečala za 6,5 odstotka, v obdobju od leta 2001 do 2006 pa za 6,4 odstotka. Na letni ravni se je leta 2004 povečala za 5 odstotkov, leta 2005 za 4,8 odstotka in lani za 9,3 odstotka. V Avstriji so lani podjetja produktivnost povečala za 8,1 odstotka, najbolj uspešni pa so bili Estonci (15,5 odstotka) in Čehi (12,6 odstotka). Med starimi članicami EU pa so lani imele največjo rast produktivnosti Irska (7,4 odstotka), Švedska (6,4 odstotka) in Finska (9,8 odstotka). “Stroški dela glede na produktivnost sta glavna dejavnika pri oblikovanju cen industrije in zato pomemben indikator cenovne konkurenčnosti nacionalnega gospodarstva,” ugotavljata izvedenca.

Sprememba produktivnosti v odstotkih

_{Vir: WIFO}

V Sloveniji so se v obdobju od leta 1996 do 2001 stroški za plače v industriji zmanjšali za 1 odstotek, v obdobju od leta 2001 do 2006 pa za 1,1 odstotka. Na letni ravni so se v letu 2004 povečali za 0,7 odstotka, leta 2005 za 1,2 odstotka, lani pa so se zmanjšali za 3,6 odstotka. Najbolj so se povečali v Latviji, in sicer za 16,6 odstotka. Največje znižanje pa sta izvedenca WIFO zabeležila za Madžarsko (8,1 odstotka).

Gibanje stroškov za plače v industriji

_{Vir: WIFO}

Objavljeno pod nt, gospodarstvo | | |