Zakaj me v soboto na delavskih demonstracijah ne bo
črt, petek, 16. november 2007V Seattlu se je 30. novembra 1999 zgodil Battle of Seattle. Ko bi WTO morala lansirati novi krog pogajanj o liberalizaciji svetovne trgovine, so se ji po robu postavili predstavniki nevladnih organizacij, delavskih sindikatov (med njimi največji AFL-CIO, ki združuje dobrih 50 sindikatov v ZDA in Kanadi), skupine študentov, različna interesna združenja in anarhistične skupine. Namen protestnikov je bil vplivati na oblikovanje pravične mednarodne trgovine, ki bo prinašala enakopravne koristi tudi državam v razvoju. Po nekaterih ocenah naj bi se tako pred Washington State Convention and Trade centrom v Seattlu zbralo med 40 in 100.000 privržencev pravične trgovine.
V Ljubljani bodo 17. novembra 2007 demonstracije, ki bodo prav tako združile staro in mlado, saj naj bi se napovedanemu shodu delavskih sindikatov pridružili tudi razjarjeni študentje in opeharjeni upokojenci. Cilj »medgeneracijskega zborovanja« (termin si izposojam od manifesta, ki ga je v torkovi izdaji Dnevnika izobesil Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije) naj bi bil trojen. Prvič, z oviranjem prometa v Ljubljani naj bi delodajalce prisilili v dvig osnovnih (in ne izhodiščnih plač), saj naj povišanj izhodiščnih plač večina zaposlenih ne bi niti čutila. Drugič, plače uskladili z inflacijo že februarja, saj naj bi bil avgust ob deročih cenah enostavno predaleč. Ter tretjič, ta demonstracija (pogajalske) moči sindikalnih vodij, naj bi zagotovila, da se bodo plače usklajevale z rastjo produktivnosti, ker naj bi nas zgolj to vodilo do evropskih plač.
Branje Semoličevih tez, s katerimi ustvarja mogočne temelje za navedene zahteve do delodajalcev, zvabi nasmeh na usta tudi popolnim ekonomskim analfabetom. Najbolj zabavna je seveda utemeljitev tega, da dvig delavskih plač ne bo vplival na konkurenčnost gospodarstva, saj naj bi šlo le za borih nekaj evrov v primerjavi z milijardami neracionalne porabe države, visokih nagrad uprav in nepotrebnih stroškov prevzemov. Seveda Semolič tukaj primerja enega delavca s celim podjetjem, posameznim trgom ali celo državo, pa mu tega ne morete zameriti, ker vas že v naslednjem hipu razoroži z naravnost dickensijansko socialno patetiko in, zdaj že pregovorno, podobo delavca, ki iz smetnjaka vleče včerajšnji kruh (za slednjo gre seveda zahvala udarnemu dvojcu Janša-Vizjak, pri čemer je slednji v zadnjih dneh svoje sile uperil v kaznovanje krivcev za dražitve prehrane).
Zameriti pa mu gre nerazumevanje koncepta heterogenosti med podjetji, saj njegovo vztrajanje na zviševanju osnovnih plač, seveda pa tudi usklajevanju produktivnosti in inflacije ne bo povzročalo enakih posledic za vsa podjetja v državi. Podjetja, ki trenutno životarijo v posameznih panogah, bi seveda dvig panožno določenih osnovnih plač in dodatno panožne produktivnosti prisilil plačevati preveč, saj očitno ne dosegajo takšnega nivoja produktivnosti. Po drugi strani pa verjetno nekatera uspešnejša podjetja že zdaj plačujejo svoje delavce nad produktivnostnim povprečjem panoge. Boleče očitno mora tudi biti, da Semoliča in njegovih kolegov ne skrbijo propadla podjetja in odpuščeni delavci, saj ti kot ne-člani sindikata niso več njihova skrb in njihovo volilno telo. Čeprav je v interesu sindikatov tako višja zaposlenost, ki ob visokem članstvu krepila pogajalsko moč sindikalnih vodij, kakor tudi seveda višje plače, pa mora biti jasno, da sta cilja izključujoča vsaj v obdobjih, ko ni nadpovprečne gospodarske rasti.
Slepa potnika v sobotni procesiji bosta skupini upokojencev in študentov, ki bosta seveda izkazovali svojo solidarnost v boju za pravico delavcev. Slednji dve skupini sta v svojih prejemkih (vsaj v določeni meri) vezani na nivo plač v gospodarstvu, vendar pa se obe interesni skupini hkrati občutno zažirata v delavskem prejemke. Podobno torej, kot ste nekateri z upravičenim začudenjem sprejeli prisotnost severnoameriških sindikatov v boju za pravično trgovino z državami tretjega sveta v Seattlu, tako je tudi slovenska simbioza delavcev, študentov in upokojencev zgolj populistično zavajanje javnosti. Tako kot so ameriški sindikalisti, ki so verjetno predstavljali zelo velik delež množice v Seattlu, dejansko protestirali proti prosti trgovini (pravični ali ne), tako upokojence in študente ne motivira globalizacijski razredni boj, saj bi se sicer lahko v znak solidarnosti odpovedali delu dviga pokojnin in davčnim ugodnostim študentskega dela.
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
Če si prebereš spodnji komentar, te demagogija kvazi predstavnikov študentov niti ne bi smela čuditi:
http://www.vest.si/2007/11/15/komentar-andrej/
Govoriti o ekonomsko nevzdržnih argumentih predstavnikov sindikoatov ali o demagogiji s katero se vabi na shod je upravičeno le v primeru, če hkrati prepoznamo nevzdržnost argumentov s katerimi delodajalci zanikajo pravico delavcev do spodobnega zaslužka in demagogijo vlade, ki namesto, da bi pravočasno pristopila k sistemskim spremembam, ki jih lahko uvede le vlada, kaže s prstom na delodajalce in javno razglaša, da to ni protest proti vladi, pač pa proti delodajalcem. Do konflikta ne bi oziroma ne bo prišlo (sobotni shod je le praska, konflikt šele pride), če bi vlada opravila svojo funkcijo. Tako delodajalci kot delojemalci se strinjajo, da so sistemske spremembe potrebne. Naravno in v zahodni demokraciji samoumevno je, da se plače spreminjajo tako z uspešnostjo panoge, uspešnostjo podjetja kot z inflacijskimi gibanji. Naravno je tudi, da so delavci udeleženi pri dobičku, ki ga soustvarijo. Kakšna je formula in kakšen je način, pa je stvar pogajanj in na koncu ureditve, ki jo pripravi vlada in uzakoni parlament. V okviru ureditve pa se nato sklepajo pogodbe med partnerji.
Razlogov, da delavci, študentje in tudi upokojenci pridejo na cesto in glasno spregovorijo, je več kot dovolj. Opozorilni shod je del pogajalskega procesa in posledica ignorance lastnikov in oblastnikov. Če spregledamo povprečja in kazalce, je dejstvo, da mnogi delavci zadnjih deset, petnajst let delajo ob enaki ali nižji plači, da so v tem času izgubili vrsto pravic, ki so jim v prejšnjem sistemu lajšali življenje ob nizki plači, da je njihova bodočnost negotova vsaj toliko kot to velja za bodočnost delavcev v tretjih državah, da delajo več časa v slabših pogojih kot nekdaj. Istočasno pa se dogaja zgodba o uspehu, privatizacija in bogatenje, ki nima svoje osnove ne v “pravičnosti” ne v zakonu. Še več, očitne zlorabe zakonskih določil se ne odkrivajo, ne procesirajo in ne kaznujejo. Skratka, razlogov za to, da smo jutri poleg, je več kot dovolj.
@igorm
Nihče delavcem ne zanika spodobnega zaslužka, omejiti pa je potrebno sistematično pavšalnost, s katero sindikati ta povišanja želijo doseči. Govoriti, da je za vse kriv zlobni kapital je demagoško in poceni populizem. Prav tako je stavek, da so “mnogi delavci zadnjih deset, petnajst let delajo ob enaki ali nižji plači” sicer resničen, zanemarja pa dejstvo, da je velika večina na boljšem kot leta 1989. Tisti pa, ki se jim plače dejansko niso povečevale, pa utegnejo z predlaganimi spremembami izgubiti še več in postati brezposleni (, ko propade njihov delodajalec). “Povprečij in kazalcev” tako na žalost ne moremo spregledati v dobro ravno teh delavcev.
“Razlogov, da delavci, študentje in tudi upokojenci pridejo na cesto in glasno spregovorijo, je več kot dovolj.” Kateri so to na primer za študente in upokojence?
Izgleda, da se strinjava zgolj v tem, da bi morali delavci biti soudeleženi pri dobičku (npr. izplačilo 13. plače v obliki delnic podjetja).
Pozdravljeni Razgledi! Dober in trezen članek. Boljši ste od Financ
@črt
Se ti ne zdi demagoško očitati sindikatom, da poskušajo doseči povišanje plač “sistematično pavšalno”. Eno so pogajanja, kjer se sindikati pogajajo o mehanizmih za izboljšanje ravni plač, drugo so minimalni standardi, ki so vedno “sistematično pavšalni”, sicer ne bi bili minimalni standardi, drugo pa so zahteve na protestu, ki ne morejo biti drugačne kot pavšalne. Mešaš “parole” s pogajanji. Poglej izhodišča sindikatov, ki jim delodajalci nasprotujejo zviška z vso ignoranco, ki jo premorejo. Resna razprava je možna na podlagi teh izhodišč in ne na podlagi parol. Ravno tako je demagogija, da bodo pri dvigu minimalnih plač množice delavcev na cesti. To preprosto ni res. Je pa res, da vkolikor v tem trenutku delavci ne pritisnejo z vsemi legitimnimi sredstvi, ki so jim na razpolago, bodo jutri mnogi delavci do konca obubožani. S stališča sindikatov je v teh mesecih najboljši čas za izvedbo splošne stvake. Gospodarstvo ni v recesiji, zato bo splošna stvaka v večji meri ogrozila višino profita kot pa sposobnost gospodarjenja. Slovenija bo predsedujoča v EU in si takšno blamažo težko privošči. Čas je ugoden, priložnost zrela. Če te prednosti lastniki in oblastniki ne bodo prepoznali, potem upam, da splošna stavka bo in da se bo ponavljala do uresničitve zahtev.
Nekoliko naivno razmišljaš o upravičenosti razlogov posameznih družbenih skupin. Seveda je s stališča kapitala in oblasti pomembno, da so družbene skupine med seboj sprte, kot je pomembno, da se število udeležencev v javnih objavah policije prikaže s čim nižjimi številkami (če bi želeli prave številke, bi bilo štetje zelo enostavno izvesti s pomočjo zračnih posnetkov, sicer pa bolj verjamem podatku o številu razdeljenih telovnikov, številu polnih avtobusov in lastni zaznavi s protesta, kot pa navedbam policije).
Razlogi za študente so več kot jasni, jutri bodo oni postali delavci. Torej se borijo zase. Upokojencem pa se tudi ne cedita med in mleko, kot si to nekateri želijo prikazati. Poleg tega so njihovi razlogi plod medgeneracijskega sodelovanja. Upokojenci niso osamljen otok sredi družbe. Člani njihovih družin so tako delavci kot študentje. Zakaj potemtakem njim odrekaš pravico, da izrazijo svojo voljo?
@igorm
Ne, ne zdi se mi demagoško očitati pavšalnost sindikatom. Teze kot “Poglej izhodišča sindikatov, ki jim delodajalci nasprotujejo zviška z vso ignoranco, ki jo premorejo.” pa se mi zdijo demagoške. Celo malce poetičen si v svoji demagogiji.
Ne razumeš tudi poante, zato dovoli, da ti jo še enkrat pojasnim.
Delavcem ne odrekam pravice do stavke, kakor tudi ne pravice do parol ali pogajanj. Problem, ki ga nočeš ali ne moreš videti, so ravno minimalni standardi. Da bi bili ti neškodljivi, bi morali biti določeni na ravni posameznega podjetja. Torej minimalna plača v posameznem podjetju.
Verjetno se strinjava, da, parolam navkljub, tega sindikati nikoli niso imeli v mislih. Zgolj plače, ki bi za vsako od podjetij realno odsevale prispevke delavcev, bi bile pravične. Slednje je seveda obupno težko določiti. Rešitev, ki jo ti in Semolič predlagata, pa je, da se vsem vsili dvig minimalnega standarda. Za podjetja, ki to zmorejo (zaradi dovolj visokih profitov ali prenosa na višje cene) v tem ni problema, vendar pa se verjetno celo ti zavedaš, da to ne velja za čisto vsa podjetja v vseh panogah. Panožni minimalni standardi so zato nevarni, ker ogrožajo ravno podjetja, ki delujejo na robu preživetja. Navkljub ugodni konjunkturi slabo poslujoča podjetja vseeno obstajajo. Verjemi. Poglej si bilančne podatke nekaterih.
Ne špekuliram torej o številu ljudi, ki bi lahko bili odpuščeni, vendar pa se za razliko od tebe te možnosti zavedam in nanjo opozarjam.
Študentje in upokojenci so predvsem zelo pragmatični. Gre jim za trenutne višje prihodke (saj so odvisno od osnovne plače) tako kot stavkajočim. Poglavitni motiv tukaj ni solidarnost, kljub temu da verjetno obstaja. Poglavitni motiv je lastni žep. Pri tem pa to pomeni, da bo žep delavcev nekoliko tanjši. Od tukaj tudi moja trditev, da en simbiont (študentje, upokojenci) drugega izčrpava. Volja študentov in upokojencev, ki jim je, jasno, ne odrekam, torej predstavlja breme ravno teh delavcev, s katermi so skupaj cepetali na mrazu.
Obupno naivno je, ko praviš, da so današnji študentje jutrišnji proizvodni delavci. Večina stavkajočih vendarle ni imela univerzitetne izobrazbe. Bil si tam, se motim? Število stavkajočih me ne zanima, dvomim v obe številki (policijsko in sindikalno).
Jaz bom glavni podpornik vsake delavske stavke, ko bodo sindikati dovolili liberalizacijo trga dela z vidika zaposlovanja in odpuščanja. Ko bo dinamika trga dela bistveno večja z lažjim odpuščanjem in zaposlovanjem, se bodo plače oblikovale bolj tržno (in bližnje dejanski produktivnosti). Ampak tega ti in sindikati verjetno nočete, mar ne?