Janez Janša je vse bolj podoben Richardu Nixonu, 37. ameriškemu predsedniku, ki je avgusta leta 1974 odstopil, da ne bi bil odstavljen; komaj dve leti po več kot prepričljivi ponovni zmagi na volitvah so bili okrog Nixona samo še nehvaležneži, zarotniki, komunistični mediji, prevratniki, izdajalci in podobna sodrga. Oliver Stone je o človeku, ki se je malodane petnajst let, od poraza na volitvah leta 1960 proti Johnu F. Kennedyju, potapljal v ‘lastni svet’ in izgubljal stik z realnostjo, dokler se ni resničnosti v celoti in popolnoma ‘iztrgal’, naredil film, ki bi ga sam kot učno gradivo priporočil vsem profesorjem politologije, psihologije, novinarstva in podobnih ved in znanosti.

Stoneov Nixon (1995) s sijajnim Anthonyjem Hopkinsom v naslovni vlogi Tricky Dickyja je, imam občutek, na splošno bolj ali manj ‘padel mimo’; pri nas še posebej in tudi v videotekah ga ni preprosto dobiti. Nemara tudi zato ni tako malo tistih, ki se jim zdi, da je Janševo obnašanje, zlasti v zadnjih dneh, od prvega kroga predsedniških volitev, nekaj morda ne povsem nepričakovanega (od njega), pa vendar ‘precej enkratnega’ in morda sploh značilnega le za nekakšne eksotične države oziroma države t.i. mlade demokracije. Na drugi strani je Janša sam tisti, ki očitno ne prenese ‘primerjave’ z Belorusijo (priznam, ne ljubi se mi preverjati, ali so to socialdemokrati res kje napisali, kakor trdi premier, in v kakšnem kontekstu).

Pa ni, kajti politiki se ‘na vrhovih’, kjer je zrak redek, od pamtiveka do današnjih dni, od antičnih demokracij do Busheve Amerike in Sarkozyjeve Francije, trpinčijo z napadi paranoje, ki so posledica večje ali manjše ‘odtujenosti od realnosti’; Nemci temu pravijo realitätsverweigerung, odtegovanje resničnosti. Najhuje morebiti tisti, ki so imeli ‘iskren’ namen ‘osrečiti ljudstvo, v Janševem primeru narediti to deželo spet sproščeno.

Janša je sinoči z vsako kretnjo, grimaso in besedo, z vso pojavnostjo skratka dajal na las enak videz kakor Nixon v svojih televizijskih nastopih tik pred odstopom. Kakor Nixonu lep del lastne republikanske stranke, so tudi Janši obrnili hrbet koalicijski partnerji, kakor Nixona demokrati je tudi Janšo pred lastnim ljudstvom in tujino očrnila opozicija, kakor Nixona vrhovni tožilec je tudi Janši porinilo nož v hrbet vrhovno sodišče, kakor Nixon v komunističnih medijih tipa Washington Post, New York Times ali Chicago Tribune je tudi Janša v opozicijskih medijih tipa Delo, PopTV ali Dnevnik žrtev neutemljenih obtožb, blatenja in gonj. Janša sveta ne razume več, ker ne živi več v njem, svet pa ne Janše, ker ta živi ‘nekje drugje’. In navsezadnje - kakor Nixon ima tudi Janša svoje prisluhe in posnetke, kakor Nixonovi so tudi Janševi zaupniki na vse kriplje iskali, ‘kdo izdaja’ in kakor Nixon (v pogovoru s Haldemanom) se je tudi Janša (v pogovoru z Ivom Sanaderjem) znašel na posnetkih, ki so ali pa jih tudi ni.

Nixon je umrl istega leta, kot je Janeza Janšo z mesta obrambnega ministra odnesel primer Depala vas. Kajpak po nedolžnem, če vprašate Janšo; in ker je moral iti nič kriv, nič odgovoren, tega do danes ni pozabil. Kakor od prej ni pozabil niti, da so ga vrgli iz zveze komunistov in da ga niso hoteli za predsednika ZSMS. Kajpak prav tako po nedolžnem oziroma nezasluženo. Kakor kasneje, leta 2000, Janša ni pozabil, da so ‘mediji linčali’ prehodno pomladansko vlado Andreja Bajuka, v kateri je bil spet obrambni minister. Kajpak so jo linčali po nedolžnem. Kakor letos ni pozabil Bošku Šrotu, da si je vzel nazaj za velikanski denar v najem oddani medijski igrački Delo in Večer. Seznam Janševih zamer se kot Nixonov daljša že poldrugo desetletje. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo svet Janši dokončno zameril.

Objavljeno pod slovenija | | |