GOST RAZGLEDOV

Andrej Drapal
partner Pristopa
andrej.drapal@pristop.si

Ali lahko oblikujemo raziskave, ki nam bodo odgovorile na naslednja vprašanja:
1. Ali bodo potrošniki bolj kupovali določen proizvod, če je ta prepoznan kot okoljski, oziroma, če ga daje na trg korporacija, ki ima pripoznano višjo okoljsko ozaveščenost?
2. Ali ima določen proizvod, ki ga nameravamo spraviti na trg, in za katerega vemo, da ima tržni potencial, tudi dejansko možnost za uspeh in kakšnega?
3. Ali ima politični kandidat, ki je v predvolilnem boju odkril potencialno javno temo, možnost preveriti, če bo odpiranje in zasedanje te javne teme z njegove strani obrodilo pozitive ali negativne sadove?

Bolj ali manj poenostavljeno bi bili tradicionalni odgovori na ta vprašanja naslednji.
1. Naredimo raziskavo med potrošniki določenega proizvoda različnih proizvajalcev, primerjajmo ter s temi rezultati križajmo okoljko pozicijo teh proizvajalcev – vse skupaj pa primerjajmo s tržnim deležem tako raziskanih proizvodov.
2. Vprašanje preverimo s testnimi ali fokusnimi skupinami.
3. Izpeljimo javnomnenjsko raziskavo, ki bo preverila odnos volilnega telesa do te teme in po potrebi te razultate križajmo s poljubnimi drugimi raziskavami lastnega volilnega telesa ter potencialnega volilnega telesa.

Vsak od odgovorov na tri hipotetične primere, ki kar »kličejo« po uporabi raziskovalnih metod, je seveda le »eden od možnih odgovorov«. Zagotovo obstaja sočasno več mentalnih algoritmov sestave raziskave, ki bi poskušala odgovoriti na zastavljena vprašanja. Subverzivni poudarek vprašanja o načelni možnosti raziskav, ki temelji na hipotezi, da raziskava ni možna, je skrit v pričakovanju odgovora o pragmatičnem prihodnjem obnašanju subjektov določenega sistema. Spraševali smo, kako se bodo obnašali določeni subjekti v določenih spremenjenih pogojih trga, oziroma spremenjenih pogojih okolja javnih tem.

Nietzsche je spoznal, da boga ni; postrukturalisti, da ni ene zgodovine; danes slutimo, da je prihodnost tako krhka, da jo (prihodnost) lahko razbije že misel nanjo, kaj šele raziskava. Vsako od teh zanikanj zahteva seveda dodatno pojasnilo. Nietzche je »le« filozofsko razdelal končni postulat Charlesa Darwina, ki ga ta zaradi svoje viktorijanske umeščenosti ni mogel izreči: dosledni sprehod po darvinistični misli nas nujno pripelje do absurdnosti kakršnekoli teze o kreacionizmu, če pod kreacionizmom razumemo neko silo, ki je dovolj kompleksna, da ustvari pogoje za začetek vsega. Neodarvinizem je v različnih pojavnih oblikah dovolj jasno sesul kracionizem ne le z negativnim argumentom (počelo nečesa kompleksnega mora biti vsaj enako kompleksno, kot je tisto, kar naj bi započelo; kompleksno prapočelo je torej moralo imeti svojega kompleksnega predhodnika… In tako naprej, ad absurdum), ampak tudi s pozitivnimi oziroma empiričnimi dokazi o tem, da dovolj dolgo ponavljanje dovolj velikega števila nesmislov nujno ustvarja smisle, ki se potem razvijajo po tem istem neumnem (neinteligentnem) evolucijskem načelu.

Strukturalizem v zgodovinopisju je jasno tematiziral, da zgodovine kot nečesa trdnega, neizpodbitnega, objektivnega ni. Zgodovina je vedno ena od zgodb nečesa iz preteklosti. Sočasno vedno obbstaja več zgodb torej več zgodovin. Ta trenutek živi del slovenske javnosti v prepričanju, da lahko sodni postopek Rožmanove rehabilitacije spremeni tok zgodovine. Del »liberalne« javnosti je ugotovil, da sam sodni postopek ne pomeni nobene nevarnsoti za prevladujočo zgodbo zgodovine, da lahko sodna rehabilitacija »samo« okrepi eno zgodbo, ki je bila zaradi svoje obskurnosti in nekonsistentnosti eden od slepih rokavov nespornega toka reke (zgodbe) prevladujoče zgodovine.

Problematičnost podcenjevanja sodne rehabilitacije lahko razkrijemo skozi analogijo s Konstantinovim Nicejskim koncilom leta 325. Kot naj bi bilo znano, je imperator Konstantin takrat s skupino škofov definiral »Sveto knjigo« tako, da je iz tedanjega korpusa veljavnih zgodb mnogo izbrisal, mnoge pa prilagodil. Izbrisal je tiste, ki so kot utemeljitelja Jeruzalemske cerkve navajale Janeza Krstnika, ki naj bi po tej liniji zgodb dediščino prenesel na osebo, ki se je imenovala Jezus, ta pa po svoji smrti na brata Jamesa. Potrebno je bilo za nazaj zagotoviti, da je to linijo zabrisala Pavlova linija, tista, ki je bila v neposrednem dvoboju z Jamesovo. Konstantinu je na neke vrste ekumenskem sodnem procesu uspelo zbrisati vse disonance Pavlove zgodbe tako, da je preprosto deklariral vse kontradiktorne zgodbe kot heretične. Res je, da se danes prav zaradi tega falsifikata ruši krščanska cerkvena zgradba, je pa to kaj slaba tolažba za stoletja po tem dogodku. Empirično je dokazano, da je ta falsifikat bistveno vplival ne le na razvoj srednjega veka, ampak čutimo vplive tudi še po obdobjih po odkritjih iz konca 11. in začetka 12. stoletja, ki so botrovala kasnejšemu vzniku renesannse, katerega sopotnik smo strogo gledano še danes. Od leta 325 do konca 11. stoletja vprašanja o »resnici« sploh ni bilo; od takrat pa do sredine dvajsetega stoletja so bila vprašanja o resnici praktično nemogoča, zadnjih dobrih petdeset let pa odkrita izbrisanih spisov in predvsem spisov, ki jim predhajajo, empirično dokazujejo zgodovino 2cerkve«, ki je v neprijetnem neskladju z uradno cerkveno.

Zgodovina se vsak trenutek na novo vzpostavlja za nazaj, kar seveda pomeni, da nikoli ne moremo z demiurško gotovostjo izreči za noben delček naše preteklosti. Zato lahkomiselnost glede Rožmanove možne rehabilitacije nikakor ni v ponos liberalni lahkotnosti.

Šele, ko začnemo konsekventno razmišljati o prihodnosti, postane jasno, katere so predpostavke, ki definirajo tako preteklost kot prihodnost: kompleksno sozvočje »egoističnih« akterjev tega trenutka in njih boj za osvojitev memskega polja. Poglejmo to na primeru prihodnosti. Začetna tri vprašanja se vežejo na vprašanje prihodnosti na najbolj boleč način. Ta vprašanja razkrivajo temeljno travmo ponudnikov tržnnega blaga in ponudnikov javnih tem: katere bodo doživele komercialni uspeh? Komercialni uspeh je seveda preprosto merljiv: povečannje števila osebkov populacije. Ko gre za blago ali storitev je to povečanje populacije kosov blaga – in s tem uporabnikov tega blaga ali storitve. Z vidika »korporacije«, ki proizvaja tako blago ali storitev so uporabniki »le« razširjeni fenotip (extennded phenotype) tega agenta, ki se mu reče blago ali storitev. Z vidika politika iz tretjega vprašanja, smo subjekti (volilci) samo potencilni nosilci »njegove« ideje, in s tem »vehicle« (nosilec) tega virusa (ideje). Na tem mestu je potrebno razočarati tiste, ki bi v tem fatalistično iskali upanje, da bo ideja s svojo aktivnostjo nadomestila našo neaktivnost. Zgodbe ni nikoli pametno gledati samo z ene strani. Z vidika proizvoda smo potrošniki res njegov razširjeni fenotip; ampak prav tako velja, da je z vidika nas, porošnikov, kupljeno blago naš razširjeni fenotip. Kot je to za bobra jez, tako je razširjeni fenotip za nas ta trenutek mobilni telefon s svojim spominom, adresarjem, povezavo na splet in podobnim funkcijami. Dejansko je podaljšek ne le naših čutov apmak tudi zunanja spominska enota. Lepši primer razširjenega fenotipa bi težko našli.

Poanta hitre razdelave razmerja med fenotipom in razširjeniom fenotipom je zgoščena v vprašanju: ali maha pes z repom ali rep s psom? Udobno je misliti, da obstaja bog, ki skrbi za nas celo tako močno, da lahko z denarjem odkupujemo svoje grehe. Udobno je misliti, da pes maha z repom. Neudobno je spoznati, da empirično preverljiva evolucijska teorija jasno kaže, da nikoli ne vemo, ali smo pes, ali njegov rep. In, da je to navsezadnje vseeno. Podobno kot je ta trenutek glede okoljskih učinkov vseeno, ali globalne korporacije mislijo resno (ali so iskrene) v tem, da svoje proizvode vedno bolj deklarirajo kot okoljske, zelene in podobno. Učinek je enak ne le glede na njihovo iskrenost v komuniciranju, ampak celo ne glede na to, ali so potem proizvodi dejansko okoljsko manj obremenjujoči. Z deklariranjem zelenosti svojih proizvodov namreč soustvarjajo memski kompleks (mega trend) okoljske osveščenosti, zaradi česar postaja vedno bolj pomembno, da so proizvodi okoljsko usmerjeni. S tem nehote vplivajo na razvoj »merilcev« različnih nadzornih organov, ki zaradi tega trenda raazvijajo svoje okoljske merilce tako, da vedno natančnneje merijo okoljsko obremenitev. S tem te »hipokritske korporacije« dejansko povzročajo učinke, ki jih razgaljajo v njihovi laži in s tem silijo v razvoj proizvodov, ki so dejansko okoljsko manj obremenjujoči. muenchausenovski efekt v najčistejši obliki. Kot subjekti soustvarjamo svoje okolje, ki je naš razširjeni fenotip, ki nas pa v naslednjem trenutku prime za besedo, ko sebe »razglasi« za fenotip in nas za njegov rep, njegov razširjeni fenotip. In vse to zato, ker se je neka korporacija v nekem realnem trenutku povsem egoistično odločila, da bo svoje proizvode prelepila z okoljsko kamuflažo. Primerjava z Nicejskim koncilom je več kot na dlani.

In zdaj se končno vprašajmo o vlogi raziskav v takem svetu fenotipov in razširjenih fenotipov. Lahko s preprostim vprašannjem: Ali bi raziskovalec, ki bi skušal leta 324 za zagovornike zgodbe Janeza Krstnika analizirati možnosti razvoja njihove ideologije, lahko postavil ustrezno raziskovalno hipotezo in ustrezen raziskovalni aparat za raziskavo, ki bi pomagala tem zagovornikom najti zmagovito strategijo v boju z nasprotniki? Če resno premislimo o vsem doslej povedanem seveda vidimo, da je nemogoče že samo vprašanje, kaj šele odgovor. Danes si namreč lahko zamišljamo le tako raziskavo tistega časa, ki je že obremenjena z učinki Nicejskega koncila. Ne moremo ga odmisliti. Podobno kot neki realni raziskovalec iz leta 324 ni mogel misliti tega koncila, ker ga še ni bilo. Seveda bi tak raziskovalec lahko naredil tržno analizo tedaj nastopajočih idej na trgu vseh sočasnih idej. Lahko bi (brez raziskav) razumel, da obstaja interesno nasproten pol zbran okoli Konstantina. Lahko bi celo s spretno uporabo igre scenarijev predvidel, da nasprotnik ne bo miroval. Lahko bi celo prek svojih obveščevalcev maja 325 izvedel, da Konstantin junija vabi škofovski cvet v Nicejo. Ni pa mogel predvideti, da bo ta dogodek, relativno preprost dogodek, ki je trajal nekaj tednov, spremenil ne le prihodnost, ampak je spremenil preteklost; spremenil je temelje, na katerih je stal raziskovalec tistega trenutka. Raziskovalec nima druge možnosti, kot da začne z nekimi trdnimi izhodišči, ki so trdna izhodišča tistega trenutka.

Eno od trdnih izhodišč tistega trenutka je bilo mnoštvo zgodb, mnoštvo knjig, ki so se vezale na zgodovino Jeruzalemske cerkve. V zastavljanju vprašanj preprosto ne bi mogel delovati v nasprotju s temi temelji. Zato bi bila že iz vidika leta 330 na primer vsa njegova vprašanja metodološko neustrezna, saj večina tistih zgodb ni več obstajala. Zadrega vsakega raziskovalca je, da se mora odriniti od nečesa trdnega tistega trenutka, pri čemer ne more upoštevati tega, da bo opazovani predmet raziskave ne le prinesel spremembe prihodnosti, čemur je raziskava običajno namenjena, ampak tudi spremembe preteklosti, torej tistega, na čemer je raziskava slonela. Vsaka raziskava je torej, če ne upošteva temeljev, na katerih sloni, in ker tega zaradi reverzibilnega učinka ne more upoštevati, vedno in v vsakem primeru metodološko neustrezna. Raziskave ni, kot ni boga, kot ni ene prihodnosti in kot ni ene zgodovine. So le dejanja egoističnih akterjev vsakokratnega trenutka, dejanja katerih edini cilj je širjenje populacije osebkov, proizvodov, memov (idej).

Objavljeno pod gost razgledi.net, mediji in splet, slovenija | | |