Poteza predsednika vlade Janeza Janše je po svoje - na simbolni ravni - genialna: z upoštevanjem konsekvenc predsedniškega volilnega rezultata in izida referenduma je od teh rezultatov odvrnil pozornost in jo preusmeril v vprašanje usode svoje vlade. Nekoliko kalimerovsko se je konstruiral v vlogi “neupravičene” žrtve, ki terja - in dobiva - podporo s strani strank vladne koalicije in celo opozicije. Na ta način želi Janša pridobiti simpatije nenaklonjenega (predvsem sredinskega in “prehajajočega”) volilnega telesa, še enkrat disciplinirati vladne partnerje, opozicijo (predvsem SD) pa prikazati kot zgolj oblastiželjno in nevredno zgodovinskega trenutka predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Ta politični manever torej ni način zapuščanja oblasti, temveč njenega ohranjanja: v nasprotnem bi sprožil vprašanje nezaupnice vlade v parlamentu, ta pa - kot trenutno stojijo politične karte - ni v interesu nikogar.
Milan Balažic, predavatelj na FDV

Včerajšnja izjava Janeza Janše je polovičarska. Če mu je težko in se vladanja ne gre več, bi moral sporočiti svoj odstop. Če mu je težko, a bi rad ostal, bi moral sporočiti, kako bo vlada vladala poslej. A je Janez Janša včeraj raje ostal na pol poti in o prihodnosti v resnici ni povedal nič. Navrženo besedo »odstop« je pustil viseti v zraku. Balonček groženj za levico in desnico. Seveda si predstavljamo, kdo in kaj ga muči, seveda vidimo, da je zlezel v kalimerovsko lupino, seveda razumemo, da mu je biti odgovoren za vse (posebej v slabem) odveč. Nič pa ne vemo – vsaj iz njegovih ust – kaj bo storil zdaj. »Ničesar ne boste spregledali,« je zabrusil novinarjem, ko so ga včeraj spraševali, kdaj bo odstopil, če sploh. Ko želi, Janez Janša zna izbirati besede. Ko se počuti v dobri koži, zadene v živo. »Bolj kot se upirajo, manj jih je,« je spomladi serviral LDS-ovcem, ko niso hoteli v pakt o nenapadanju. Če bi bil frajer, bi po nedeljskem volilno-referendumskem porazu lahko parafraziral samega sebe: »Bolj ko se upirajo, več jih je.« In morda res – odstopil.
Ilinka Todorovski, Finance

Res čudna dežela, tale naša Slovenija. Premier Janša napoveduje možnost odstopa vlade in veljak opozicije Pahor se takoj ustraši in ne vidi razloga za odstop. In celo javnost, ki je Janšo kaznovala s 70% glasov “proti”, zdaj ne čuti potrebe po odstopu. Vlada je slaba, nima več javnega kredita, a vendar je bolje, če ostane. Ni kaj, imamo res korektno in prizanesljivo opozicijo in javnost na sončni strani Alp. Če bi naš zahodni sosed Romano Prodi samo namignil na namen, da se umakne s položaja, bi opozicija v hipu po rimskih ulicah priredila ljudsko praznovanje in zahtevala takojšnje predčasne volitve. Slovenija vendar ni Italija in njeno predsedovanje EU tukaj jemljemo prekleto resno. Že prav; resnost in odgovornost nas državotvorno navdihujeta. Vendar, zakaj se večina boji Janševih groženj z odstopom? Ker ga predobro vsi poznajo. Odstop sam po sebi ni problematičen; problematičen je scenarji, ki se za takimi izjavami zarisuje. Janša ne krivi lastne nesposobnosti ali nesposobnosti lastne vlade. Janša spet krivi medije, sindikate in opozicijo, ki so menda vlado očrnili v Evropi. Mar je to razlog za Peterletov poraz in za referendumski debakl? Znano je, da Janša bolje učinkuje v izrednih razmerah, zato jih zdaj ponuja, morda tudi z namenom, da vanjo pritegne največjega konkurenta (SD). Kaj boljšega kot eno leto nevarnega življenja skupaj, kjer naj si nastalo blato porazdelijo vsi enakomerno? Pa z blatom tudi inflacijo in morda tudi recesijo na obzorju. Krivi so novinarji …, to je stara Janševa lajna. So krivi, kljub novemu zakonu RTV, zakonu o medjih, prevzemu Dela, Večera in Primorskih novic. Tudi za morebitni fiasko evropskega predsedovanja bi bili krivi novinarji. Bi bile začasne volitve rešitev? Za EU bi bilo verjetno velika neprijetnost, za deželo morda rešitev. A dajmo času čas.
Franco Juri, publicist

Predsednik vlade ima težave tako s koalicijo kot z opozicijo. To je nekaj povsem običajnega. Tako kot so nekaj normalnega grožnje z odstopom. Vprašanje je samo kaj je želel premier z njo doseči in ali je lahko to v tem trenutku pravi prijem? Prvi vtis je, da je bila predsednik vlade dosegel, kar je želel. Zasenčil je Türkovo zmago, opozicija je stopila korak nazaj in koalicijske stranke so se zamislile. Vendar dolgoročno tako radikalne grožnje za tistega, ki jih izreka, običajno niso dobre. Kdor grozi z odstopom, ker mu menda nagajajo, izpade kalimerovsko. Poleg tega se bodo problemi vrnili. Türkova zmaga bo ostala. Opozicija bo zelo hitro še ostrejša kot je bila in trenja znotraj koalicije ne bo mogoče obvladovati samo z grožnjami. Če predsednik vlade z odstopom ni mislil resno, bi bilo zato bolje, če ga ne bi omenjal. In če je mislil resno? Potem je imel najbrž v mislih ponovitev Drnovškovega manevra iz leta 2000, ko je po njegovem odstopu, oblast prevzela Bajukova vlada in potem izgubila volitve. A ta scenarij predvideva opozicijo, ki si slepo želi na oblast. Zaenkrat ni videti, da bi bila sedanja opozicija lahko tako nespametna.
Jani Sever, vest.si

Situacija je res absurdna in razmere zares zaskrbljujoče. Ker na predsedniških volitvah ni zmagal pravi, ker je zmagal s preveliko večino, se je postulat, da imajo volilci vedno prav, v grimsovsko sarkastičnem slogu kopernikansko preobrnil v ‘državljane je treba kaznovati, tokrat so volili narobe’?! Malo samorefleksije, gospodje! Predlagam terapijo s televizijskimi posnetki iz časov, ko je JJ z oglušujočimi kanonadami obstreljeval prejšnjo vlado iz opozicije. Pa mu kljub temu ne gre pripisovati zaslug za njen padec; jamo si je skopala kar sama. Le zakaj misli, da je zdaj drugače in kot kakšen hormonsko moten najstnik nadira vse, ki so mu pritisnili v šoli slabo oceno, češ, se bom pa izpisal!? In to tik pred maturo? Vprašanje je res pomembno: bodo veliki užaljeni kalimeroti (končno) opravili izpit iz resnične državnosti?
Melita Berzelak, Jana

Če bi Janez Janša resno mislil z odstopom, z njim pač ne bi zagrozil, ampak bi odstopil. Njegovo igranje žrtve je le manever za preusmeritev pozornosti politike in javnosti od strahovitega poraza vladnega kandidata na predsedniških volitvah na ugibanje o kadrovskih premikih. Res pa je tudi, da je Janša na mizo vrgel najtežjo karto. In posledice te kalimerovske poteze so lahko daljnosežne, prva je recimo, da ministrski predsednik izgublja ugled odločnega in močnega politika.
Jure Trampuš, Mladina

Reakcija predsednika vlade Janeza Janše na razplet predsedniških volitev in rezultate referenduma še najbolj spominja na klic na pomoč v sili. Čeprav premieru ne gre odrekati, da so bile krizne situacije vedno teren, na katerem se je dobro znašel, se hkrati ne da znebiti vtisa, da se znova zateka v metode, iz katerih izhaja, da vlada ni sposobna samorefleksije, pač pa krivce za svoje napake išče v političnih tekmecih in ob tem razumljivo predvsem v socialnih demokratih, stranki, ki uživa največjo javnomnenjsko podporo in kot taka najbolj ogroža prihodnost SDS kot vodilne politične sile. Vlada bi z odstopom mesec in pol pred začetkom predsedovanja Evropski uniji še najbolj sama poslala v Evropo črne signale in najbrž bi težko prepričala, da je za krizne razmere v Sloveniji kriva opozicija, zato je tudi malo verjetno, da je premier z grožnjami o odstopu vlade mislil resno, pač pa si je z njimi hotel zagotoviti politični mir, še zlasti ob dejstvu, da mu po dvakratnem hudem porazu (leta 2006 Janković, zdaj Türk in referendum) že kmalu po začetku predsedovanja grozi še t.i. šolski referendum, ob katerem se utegne zelo verjetno ponoviti zgodba nedeljskega referenduma. Janša je seveda v velikem precepu, saj hkrati s predsedovanjem EU ne more obračunavati z “notranjim sovražnikom”, medtem ko tega nič (za pakt o nenapadanju je bilo že ob podpisu jasno, da je zgolj mrtva črka na papirju) ne obvezuje, da ne bi glasno opozarjal na razmere, ki jih premier prevaja v črne signale, in na vladnih napakah koval svoj politični kapital. Res pa je tudi, da utegne levosredinska politična opcija vsaj delno uslišati Janševe prošnje za mir, saj je jasno, da v danih politično-ekonomskih razmerah predčasne volitve niso v interesu opozicije.
Mateja Babič, Delo

Menim, da ne bi bilo dobro, če bi vlada odstopila tik pred vodenjem EU. Vsaka vlada ima težave z opozicijo, zato imamo parlamentarno demokracijo, v demokraciji so dovoljeni tudi nizki udarci, tudi neupravičene kritike vlade.
Prepričan sem, da želi predsednik vlade okrepiti vladajočo koalicijo, zato izjavo Janeza Janše bolj razumem kot kritiko koalicijskih partnerjev: Desusa zaradi največkratnih kršitev dogovora o uskaljenem glasovanju, SLS zaradi strahu, da bo novi predsednik povzročil še več soliranja, NSi pa zaradi izjave Lojzeta Peterleta, ki je za poraz na predsedniških volitvah okrivil vlado.
Igor Kršinar, Mag

Objavljeno pod slovenija | | |