Zaskrbljivo je, da se vse več podjetij iz Evropske unije odloča za raziskave in razvoj v tujini, vse manj podjetij iz nečlanic EU pa za raziskave in razvoj v EU. Profesor Dominique Foray, podpredsednik Strokovne skupine za rast, ki svetuje evropskemu komisarju za znanost Janezu Potočniku, razlaga, da je to velik problem, ker podjetje s svojim raziskovalnim centrom ne pomeni le inovacij, ampak vpliva tudi na razvoj okolja. Omogoči, da imajo znanstveniki delo in svoja dognanja lahko na trgu prodajo, takšno podjetje zagotovi tudi kakovostno delo, razvoj in dodano vrednost dobaviteljem, zlasti majhnim in srednjim podjetjem, vsi potrebujejo izobraženo delovno silo.

Foray ne govori na pamet, ampak iz lastnih izkušenj s podjetjem Nestlé, ki ima raziskovalni center v švicarskem Lausannu, kjer je dekan na univerzi za tehnološki menedžment in direktor za Ekonomiko inovacij na École polytechnique fédérale de Lausanne. Pred nekaj leti so skupini novinarjev iz Evrope predstavniki mestnih oblasti v Chicagu z enakimi argumenti utemeljevali, zakaj so želeli za vsako ceno pridobiti sedež podjetja Boeing in v kako ostri konkurenci jim je to uspelo.

Dominique Foray pravi, da se podjetja odločijo postaviti raziskovalni center tam, kjer imajo na voljo nove tehnologije in znanje, visoko izobražene ljudi in kakovostne raziskovalne inštitute in univerze, s katerimi lahko sodelujejo. Če niso zadovoljna, se hitro lahko preselijo tja, kjer imajo vse to na voljo. Prav tako podjetja v neko državo, regijo ali mesto ne pridejo sama, ampak jih mora oblast privabiti z ustrezno politiko. Poskrbeti mora za ustrezne institucije, izdelati gospodarsko strategijo, kaj hoče razvijati.

V novih državah članicah EU profesor Foray pogreša domišljijo, inovativnost, ne znajo najti tistega, kjer bi lahko bile najboljše. Večina bi recimo rada imela centre za nanotehnologijo, ker je to splošen trend, ne vedo pa, kaj bi rade z njimi dosegle. Ker se ne specializirajo in poiščejo tržnih niš, večinoma ne zberejo dovolj vrhunskih znanstvenikov, centri so povprečne kakovosti in jih je preveč, programi se podvajajo, po nepotrebnem tekmujejo med seboj, namesto, da bi se specializirali, sodelovali in se dopolnjevali. Evropa s 27 članicami, med katerimi je večina majhnih držav, namesto ločevanja po nacionalnih mejah in kopiranja uspešnih projektov od drugih, potrebuje originalne ideje in povezovanje specializianih raziskovalno-razvojnih centrov v grozde.

Vsaka država članica, regija in mesto mora najti področje, ki najbolj ustreza njenemu gospodarstvu in okolju. Kot dober primer povezovanja strokovna skupina za rast navaja projekt BlueBioNet na področju regionalnega razvoja pomorskih regij. Pomorske regije v Nemčiji, Veliki Britaniji in Španiji so se povezale prek evropskega programa Regije znanja in s pomočjo biotehnologije usklajeno razvijajo najboljše rešitve za področje pomorstva. Nove tehnologije, ki jih razvijejo, lahko uporabijo za gospodarski razvoj svojih regij, znanje pa seveda tudi prodajo drugam. Tako so dosegle kritično maso, skupaj lahko uporabljajo najboljše strokovnjake, laboratorije in kadre ter res dosežejo odličnost na svetovni ravni, pravi Dominique Foray.

Paul A. David, ki je član Strokovne skupine za rast iz univerze Stanford, dodaja, da na splošno velja, da so univerze stare, tradicionalne institucije, starejša je le katoliška cerkev. V resnici pa sta bili kar 2/3 univerz v Evropi ustanovljeni po letu 1949. V Evropi je po njegovih podatkih okrog 4000 visokošolskih ustanov in 600 drugih javnih laboratorijev. Med seboj se zelo razlikujejo, na njih delajo različni specialisti od medicine do petih specialistov za gobe na enem od nizozemskih inštitutov. Vprašanje je, kako jih je sposobnih podjetjem zagotoviti najboljše raziskave in predloge za inovacije, nove tehnologije. Ali so podjetja iz okolja sposobna uporabiti njihova dognanja? So potrebne specialne ustanove, ki bi povezale univerze s podjetji, ki bi uporabila njihova dognanja? Ali se splača ohraniti pet nizozemskih strokovnjakov za gobe, ko pa jih je na Kitajskem denimo 30 tisoč. Odgovor je, da se jih izplača ohraniti, ker delajo na ozko specializianem področju in pokrivajo nišo.

Na vprašanje, zakaj je evropske raziskovalne centre treba povezati in zakaj morajo države članice na tem področju začeti sodelovati, ima profesor David naslednji odgovor: če imaš le eno drevo, dalj ko ga obiraš, težje prideš do sadežev, če pa jih imaš več, pa lahko greš do drugega, ko pri prvem sadežev ne dosežeš več.

Po dveh letih, odkar obstaja, je strokovna skupina za rast že prepričala komisarje za znanost in raziskave, za industrijo, za izobraževanje in za konkurenčnost, da so začeli sodelovati in iskati skupne rešitve. Na enak način bi bilo treba graditi povezave med državami članicami EU, med regijami, mesti, pa tudi znotraj držav članic.

Objavljeno pod znanost in tehnologija, gospodarstvo | | |