V ‘konzorciju’, osrednji ljubljanski knjigarni, je bilo dva dneva po predstavitvi knjige na tiskovni konferenci še kakšnih deset izvodov, vsi rezervirani. Treba je bilo do naslednje knjigarne, tudi tam kup ni bil videti več posebej velik. Rojstvo države (založba Didakta) je očitno knjiga s pravo tematiko ob pravem času in se bo prodajala veliko bolje kot prejšnja (Na novih razpotjih, založba Celjska Mohorjeva družba). Kar je Francetu Bučarju gotovo v posebno zadovoljstvo, saj je bil, kot je dejal v pogovoru za Delo, še v začetku tega leta brez založnika.

Pred dvema letoma sem izdal knjigo, ki je ni prebralo veliko ljudi. Sedaj ponovno pišem in mukoma iščem založnika. Kdo me bo pa objavil?! Sedaj ko imamo bolj svobodne medije, je zame konec. In še za veliko drugih.

Bučar (85) je tisti predsednik prvega slovenskega demokratično izvoljenega parlamenta, ki je volivcem rekel, da so riti, da je državljanska vojna končana in da se v parlamentu ne spodobi guncati afne. Je tudi tisti oporečnik, ki se je leta 1988 ‘pretihotapil’ v Strasbourg in svetu priporočil, naj ne daje več posojil bankrotirani oblasti v Beogradu. Pa tisti profesor ljubljanske pravne fakultete, ki so ga v drugi polovici sedemdesetih let ‘odstranili’ iz pedagoškega procesa na ljubljanski pravni fakulteti, preden sem prišel do njegovega predmeta. Kajpak pa je France Bučar tudi tisti starosta slovenske politike, od katerega se vselej pričakujejo sočne in argumentirano izzivalne kritike ‘likov in del’ (iz) politične elite. Ne glede na barvo, kroj in vzorec, zato, kot pravi sam:

Večkrat srečam koga, a formalnih stikov nimam z nobenimi. Nisem primeren ne za ene ne za druge. Desničarji me imajo za levičarja in levičarji za desničarja.
Ne spadam v nobeno shemo, resnično ne. Poglejte, intelektualec ne spada v nobeno tako stranko, kjer bi moral marširati, kot šefi ukazujejo. Ustvarjam si svoje mnenje in poglede in če ne ustrezajo političnim shemam, pač hodim po svoje.

Za Rojstvo države so ob njeni predstavitvi nekateri dejali, da ne bo prispevala k spravi, zgodovinar Dušan Pirjevec pa v predgovoru delo označuje kar za ‘ikonoklastični esej’. Torej Bučar, kakršnega smo vajeni? Vsekakor, Bučar, ki nas spet izziva k ponovnemu premisleku o dogodkih in stvareh, o katerih smo, vsak posebej in vsi skupaj, menda že vse izvedeli, če ne prej, pa v zadnjih petnajstih letih, ki nam na časovno naključno ‘izbranem’ ozadju razveljavljene sodbe ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu (in aktualizirano-instrumentalizirane ‘razprave’) poskuša pojasniti ‘zgodovinsko ujetost’ vrha slovenske RKC v napačne politične presoje, lojalnost, načelnost, kratkovidnost … ter hkrati ‘zgodovinsko ujetost’ komunistične partije v masterplan proletarske revolucije, razrednega sovraštva, izkoriščanja narodnoosvobodilnega gibanja za povojni prevzem oblasti, neobčutljivosti za žrtve … ‘Vmes’ med omenjenima taboroma pa so bili ujetniki obojih (Bučarjevi) krščanski socialisti s svojo tragično vodilno osebnostjo Edvardom Kocbekom na čelu.

Malokdo bi mogel narediti partiji večjo uslugo, kot jo je naredila uradna katoliška politika s tem, da je odtegnila svojo podporo kristjanom v OF oz. dopustila, da so ostali manjšina, za katero se ve, da nima njene podpore. Četudi so kristjani dolgo tudi organizacijsko ostali najmočnejši del na mnogih območjih OF, zlasti npr. v Ljubljani, je bil prostor njihovega delovanja skrajno omejen, ker je partija dobro vedela, da se v primeru notranjih konfliktov nimajo kam nasloniti. Za partijo ne bi bilo nič bolj kočljivega in omejujočega kot to, da bi cerkev dala svojim vernikom svobodo do vključevanja v OF. Ob takem odklonilnem stališču Cerkve pa se je partija lahko trkala po prsih, kako ji gre resnično samo za narodno osvoboditev: vsak Slovenec dobre volje ima mesto v OF, se razume, da tudi kristjani, nikoga ne odklanjamo. /…/
Prav ob prvi konsolidaciji OF, ko se je OF v začetku jeseni 1941 enostransko razglasila za edino predstavnico slovenskega naroda in ko se je odločila, da takoj začne oborožen boj proti okupatorju, se je vprašanje moči znotraj OF izkazalo kot ključno. Tako usodnih, politično in strateško vprašljivih odločitev ob močnejši udeležbi kristjanov v OF ne bi mogla sprejeti. Prav s temi odločitvami je odločila o naravi osvobodilnega boja po komunističnem vzorcu. Partija je vedela, da se ji nihče znotraj OF ne bo postavil po robu. Že v dotedanjem poteku utrjevanja OF kot sredstva v svpjih rokah je partija pokazala, da je pripravljena z vsemi oblikami tudi terorja uveljaviti svojo voljo. Začela je s fizičnimi likvidacijami svojih nasprotnikov, dejanskih ali samo domnevnih, in ustvarjala ozračje ustrahovanja tudi znotraj same OF. /…/
Katoliška uradna politika se je na tej točki dokončno odločila, da se bo proti partiji borila od zunaj z napadi na OF. Dejansko je s tem podprla strategijo partije, kajti njena borba proti OF je bila v bistvu napad na kristjane v OF. S tem je njihov položaj pe dodatno slabila in jih potiskala v naročje partiji. /…/ Storila je vse, da je čim bolj zmanjšala moč kristjanov v OF, in s tem prevzela sodogovornost za prihodnje nesreče, ki so nujno sledile. S tem se je dejansko, čeprav nevede in nehote, odločila za poznejšo državljansko vojno.

Iz zgornjih navedkov (s strani 121 do 127) je razvidna osnovna ‘delitev’ Bučarjeve knjige: na subjekt, ki ve (partija, ki je ves čas vedela, kaj hoče in kako to doseči), subjekt, ki ne ve (RKC, ki ni vedela, ker ni gledala v prihodnost) in subjekt, ki je pravzaprav objekt (kristjani), saj sta ga tisti, ki ve (partija), in oni, ki ne ve (RKC), oropala subjektivitete do te mere, da se lahko, v bistvu ‘dvakrat izdan’, kvečjemu ‘zaveda’ lastne nemoči in tragike, saj ni za razredno-oblastniški prevrat, je pa za obrambni boj naroda.

Bučar ima, če sledim njegovi logiki in povem naravnost, komuniste za pametne, sposobne in brezobzirne, cerkvene dostojanstvenike za neumne, kratkovidne in mlačne, kristjane oziroma krščanske socialiste pa za poštene, naivne in trpeče. Tako poenostavljeno ’shemo’ se da zlahka bodisi diskvalificirati bodisi instrumentalizirati (kajti vedenje je pač ‘krivdni element’, neumnost pa najmanj olajševalna okoliščina), a to prepuščam drugim. Pomembneje je, da po tej poti ne pridemo daleč oziroma nam, kakor je kot ‘zgodovinski esej’ lahko zanimiva in izzivalna, zamegli pogled na sodobnost.

V knjigi Bučar namreč tako rekoč neprestano ‘obžaluje’, da niti RKC niti ‘emancipirani kristjani’ niso imeli pametnih in odločnih ljudi, ki bi znali razkrinkati in onemogočiti zarotniški namen partije, da z narodnoosvobodilnim bojem prevzame tudi oblast. Kar je bistvu ‘matrica’ zgodbe, ki jo živimo, ko ‘pametni in odločni’ iz dneva v dan razkrinkavajo in onemogočajo ‘zarote kontinuitete’, a so ‘pošteni in zavedni’ vendarle kar naprej tragične žrtve tako ‘kontinuitete’ kot ‘pametnih in odločnih’ hkrati. Še več, ‘pametni in odločni’ so pravzaprav še vedno samo ‘neumni in kratkovidni’, saj jim, čeprav so na oblasti, ne uspeva kaj prida, ker so ‘pravi’ pametni in sposobni v opoziciji/ozadju vsaj enako močni in vplivni, kot so bili prej in jim zlahka onemogočijo, da bi njih razkrinkali in onemogočili.

Paradoks Bučarjevega zgodovinskega knjižnega eseja, ki ‘ne prizanaša niti enim niti drugim’ in ‘brez usmiljenja prikaže vse napake, zmote in zločine’ (Pirjevec) ni v tem, da o ‘zgodovini sami’ pravzaprav ne pove ničesar novega ali v odsotnosti ‘zgodovinskega znanstvenega aparata’ ali v tem, da je ’subjektivna’, temveč v tem, da pove, kar menda itak vsi vemo: da kontinuiteta res obstaja, da je ‘vpisana’ v samo rojstvo in da bo rogovilila toliko bolj, kolikor bolj naj bi bila spravljena. Bučarjevo knjigo se splača prebrati prav zato, ker izziva k nezavednemu prelomu z nevednostjo.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |