Lojze Peterle je na volilno nedeljo drugega kroga predsedniških volitev še enkrat presegel samega sebe. Namesto, da bi dostojno sprejel poraz in krivdo zanj prevzel nase, je s prstom pokazal na vlado. Ta naj bi bila po njegovem namreč kriva, da je na volitvah prejel tako malo glasov. Poraženi Peterle se je, podobno kot se je to zgodilo jeseni 2004 Antonu Ropu, s tako velikim porazom na predsedniških volitvah, še posebej ker je dolgo časa veljal za favorita, spremenil v političnega okostnjaka. Njegova politična kariera bi morala biti s tem za vedno zapečatena. Njegove intimne želje, ki jih zaenkrat hrani še zase, da bi prevzel vodenje Nove Slovenije, so namreč podobno samomorilske, kot je bila njegova predsedniška kandidatura. Razen seveda, če ni Peterle del nekih “gospodarsko političnih iger”, s katerimi bi nekateri radi Novo Slovenijo osamosvojili od Janeza Janše.
Silvester Šurla, Mag

Ključno vprašanje je seveda: kako naprej. Močnega nezadovoljstva volilcev z delom vlade ni mogoče spregledati. Ali naj desnica še računa na Janeza Janšo kot poglavitnega kandidata za šefa vlade po naslednjih državnozborskih volitvah? Se bodo pojavila nova imena? Na primer Bojan Šrot. Po drugi strani pa je podpora Turku tako visoka, da lahko uspava del levice. Na primer Boruta Pahorja.
Borut Hočevar, Žurnal24

Presenetila me je doslednost »partnerstva za prikrivanje« med kandidatoma, medijsko pristajanje na to prikrivanje pa me je kar šokiralo. Turku ni bilo niti treba vleči na dan Peterletovih preteklih zablod in nesposobnosti, za skoraj samocenzurno »zadržanost« vodilnih, tudi »zasebnih« medijev pa ni opravičila: ni ga bilo junaka, ki bi zares temeljito spomnil volivce na naglavne politične grehe enega ali drugega –zato pa so nam servirali kup »infozabavnih« informacij. Medijsko »partnerstvo za razkroj« pa bo lahko res usodno prihodnjo jesen, če bo spet pristalo na licemerna politikantska gesla »pustimo preteklost, važna je prihodnost« in »proč z resnico-ta je umazana«, in to celo v imenu »javnosti«, saj bodo mediji tako sodelovali v utišanju zahtev volivcev po koreniti spremembi vladne politike, za resnične spremembe in proti dolgoletni prepletenosti skoraj vseh strank pri neoliberalno globalističnem , klientelistično-oligarhičnem, klerikalnem itd. rušenju slovenske družbe. Če se to zgodi, se bo tudi »pod Pahorjem« vse spremenilo samo zato, da se nič v resnici ne bi spremenilo.
Igor Vidmar, publicist

Rezultat predsedniških volitev pomeni zaton osamosvojiteljev v slovenski politiki. Pomladni politični blok je padel na zgodovinskem izpitu. Pred tremi leti so z zmago na parlamentarnih volitvah dobili priložnost izvesti liberalne reforme, ki so jih pripravili najboljši slovenski ekonomisti. Za reformami je stalo vse gospodarstvo in vsa uporabna inteligenca v državi. Z Mrkaićem in Pavličem-Damijanom bi Slovenijo v pravem smislu popeljali v prihodnje tisočletje; namesto tega so se odločili nadaljevati levi gradualizem.
Volilci so njihovo obnašanje kaznovali. Nezadovoljstvo ljudi, ki so volili pomladni blok, ker je obljubljal spremembe; po njihovi zmagi pa se ni spremenilo nič; se je odrazil na rezultatu predsedniških volitev. Danilo Turk ni zmagal, ker je Danilo Turk. Zmagal je, ker ni Lojze Peterle.
Padla je ključna osamosvojiteljska domina. Ni mogoče izključiti scenarija, po katerem pomladnih strank na volitvah leta 2008 v Sloveniji v obliki kot jo poznamo danes - sploh ne bo več.
Tomaž Štih, libertarec.blogspot.com

Tokratne volitve na prvi pogled domnevno čistijo politično sliko, kažejo dejansko moč vladnih strank in potencial opozicije. A dejansko odpirajo več vprašanj in zahtevajo več odgovorov. Postavljajo elementarno vprašanje koalicijskim strankam, kdaj je pravi trenutek, da pokažejo, kakšna so dejanska razmerja v koaliciji. Postavljajo vprašanje opozicijskim strankam, kaj dejansko ponujajo na naslednjih državnozborskih volitvah – ponudba nič več Janeza Janše za prepričljiv nastop ni dovolj. Osrednje vprašanje pa je postavljeno politiki kot celoti. V tem trenutku aktualna vlada ni zmožna odgovoriti na gospodarske težave, ki so posledica neprimerne javne porabe in neznanja na tem področju. In v tem smislu zdaj ni čas za privoščljivo opazovanje, ampak za iskanje takojšnjega novega koncepta, ki seveda vključuje velike spremembe v ravnanju politike. Slovenija nujno potrebuje izredno močno in kompetentno vlado, ki bo znala odgovoriti na položaj, v katero je Slovenijo pripeljala sedanja vlada. Čeprav je do volitev v državni zbor »le« eno leto in so politične meje ostro postavljeno, bi v tem trenutku Slovenija nujno potrebovala razpravo o rekonstrukciji vlade. Eno leto je pač predolga doba. V nastali situaciji pa še zlasti.
Grega Repovž, Mladina

Obstajajo trije klasični stebri ocenjevanja: modrost, moč in lepota. Predsednik države bi moral s svojo simbolno močjo predstavljat četrtega. Javna debata v Sloveniji se v sloveniji naslavlja izključno na steber modrosti češ: “desni” tabor je nardil napako modrosti v iskanju šibkih točk nasprotnika, namesto, da bi izpostavljal prednosti svojega kandidata. In ta kritika verjetno drži. Večji problem se kaže v netematiziranju stebra moči – za katerega se naivno prepostavlja, da je apriopri na strani vladajoče koalicije in torej “desnega” kandidata. Na srečo razvoja temu ni tako. Popolnoma pa je spregledan steber lepote. Tako pri kandidatih kot pri ocenjevalcih. Sramota. Šele sozvočje vseh treh stebrov daje kompetentnega Predsednika. In seveda lepote ni mogoče jemati kot zunanje lepote, ampak lepote ideje. Mnogo tega se imamo še naučiti: kot kandidati in kot ocenjevalci.
Andrej Drapal, Pristop

Tokratne volitve (in referendum) so znova pokazale, da je v politiki vse mogoče, da je pot od favorita do poniževalnega poraza lahko izredno kratka in da so stare zasluge težko unovčljiva valuta. Dogajanje po objavi prvih rezultatov je kazalo sliko vsesplošne opozicijske veselice, pozornemu opazovalcu pa ni moglo uiti, da tudi na desnici - razen med ožjimi podporniki Peterleta - ni bilo čutiti hude žalosti.
Peterletov poraz je bil po prvem krogu in katastrofalni kampanji, ki mu je sledila, pričakovan. Neverjeten naskok opozicijskega kandidata pa bo v vladnih krogih vseeno moral povzročiti preplah. Teze, da je šlo za klofuto vladi, pač ni mogoče odmisliti, saj jo še podčrtuje rezultat referenduma. Težko bi namreč trdili, da so se državljani (in mediji) zelo poglabljali v zastavljeno referendumsko dilemo - važno je bilo biti proti vladi. SDS-ovski referendumski stroj, ki je bil nekoč tako uspešen, je povsem odpovedal.
Volitve pa so prinesle še enega nepričakovanega zmagovalca - raziskovalce javnega mnenja, ki so s pravilnimi napovedmi predsedniku vlade na najboljši možni način pokazali, da ne gre kriviti ogledala, če podoba ni všečna.
Jure Mesarič, drugidom.net

Objavljeno pod slovenija | | |