Pakistanski predsednik Pervez Mušaraf je razglasil izredno stanje v državi. “Ta trenutek lahko gre Pakistan v katero koli smer. Upam, da bo šel v pravo,” je pakistanski vojaški in politični analitik Talat Masud pred dnevi dejal v razpravi Evropskega centra za politične študije (EPC) v Bruslju. Če ne bo šel v pravo smer, lahko celotno regijo spravi v težave. Da bo izbral pravo smer, potrebuje pomoč mednarodne skupnosti, je nadaljeval Masud.

Pakistanski narod po njegovih besedah potrebuje sporazum med vojsko in civilno družbo, na podlagi katerega se mora vojska vrniti v vojašnice. Ker pa je vojska že predolgo na oblasti, civilna družba in demokratične institucije nimajo izkušenj z vladanjem. Zato sedanja vojaška oblast dvomi, ali jim sploh predati oblast, da “se bo učila vladati in delala napake”. To seveda ni vprašanje, kajti če civilna družba in demokratične institucije ne dobijo možnosti, da bi prevzele oblast, v Pakistanu oblasti ni mogoče predati v civilne roke, je nadaljeval Talat Masud.

Boj proti terorizmu in ekstremizmu je, kakor je razlagal, drug velik problem sodobnega Pakistana. Oblast pri spopadu s tem problemom potrebuje podporo prebivalstva. Pakistan potrebuje legalno izvoljeno oblast, kar pa za Mušarafa ni mogoče reči, nenazadnje je bil 6. oktobra za nov mandat izvoljen v vojaški uniformi, kar je v nasprotju z zakonom. “Pakistan potrebuje svobodne in poštene volitve, na katerih bodo ljudje po vsej verjetnosti izvolili zmerne stranke, te stranke pa bodo postavile vlado, ki se bo lažje borila proti terorizmu in ekstremizmu,” pravi Masud.

Benazir Buto, ki vodi Pakistansko ljudsko stranko (PPP), se je po njegovih besedah vrnila v drugačen Pakistan, kot ga je zapustila. In ne kaže, da se tega dovolj zaveda. Za svojo stranko bi morala pridobiti več ljudi iz srednjega razreda in več intelektualcev. Če te podpore ne bo dobila, se bo težko soočila s problemi, ki jo čakajo. Problem je tudi, da sta Pervez Mušaraf in Benazir Buto dogovor o delitvi oblasti dosegla s posredovanjem ZDA. Ker ljudje to vedo, ZDA pa ne marajo, ga ne podpirajo.

Glavni test za januarske pakistanske parlamentarne volitve pa bo po Masudovih besedah odločitev, ali se bo lahko vrnil v državo nekdanji predsednik vlade Navaz Šarif, ki ga je Mušaraf leta 1999 z vojaškim udarom vrgel z oblasti, in bo njegova stranka Pakistanska muslimanska liga ( PML) lahko sodelovala na volitvah. Če bosta stranki PPP in PML lahko postali glavni stranki, bosta prevzeli prostor, ki ga zdaj zasedajo religiozne stranke. To pa je politika, ki jo Pakistan potrebuje. Če pa Pervez Mušaraf Navazu Šarifu ne bo dovolil vrnitve in nastopa na volitvah, bo legitimnost januarskih volitev vprašljiva in okrepile se bodo religiozne stranke, se boji Talat Masud.

Kritičen pa je tudi do obstoječih strank. Ugotavlja, da so vse kritične do vojske, ne povedo pa, kaj bi spremenile, kako bi one vodile državo. “Morale bi povedati, kakšne alterantivne rešitve imajo za področje izobraževanja, zdravstva, transporta, kakšne načrte imajo za gradnjo infrastrukture, za reševanje problema revnih,” je našteval Talat Masud. Prav tako recimo še ni bilo razprave, ali naj bo Pakistan islamska ali sekularna država, pa tudi ne, kako rešiti spor z Indijo zaradi Kašmirja. Rešitev tega spora bi zagotovila stabilnost v regiji, vendar je Indija do zdaj pokazala manj pripravljenosti za dogovor kot Pakistan.

Pakistanski akademik in novinar Abas Rašid je bolj prepričan, da sporazum med Mušarafom in Butovo lahko omogoči legalne in poštene volitve. Sedanja oblast se je po njegovih besedah napačno lotila problema usposabljanja ekstremistov v religioznih šolah. V zameno za računalnike in učenje angleškega jezika je od teh šol zahtevala, da se morajo registrirati. Prav pa bi bilo, da bi okrepila javno šolstvo. Zdaj namreč religiozne šole nudijo otrokom poleg izobražvanja še nastanitev, obleko in hrano, v javnih šolah pa ne dobijo niti spodobne izobrazbe, zato ni čudno, da ljudje otroke vpisujejo v religiozne šole.

David Gardner, novinar časnika Financial Times, je za Perveza Mušarafa dejal, da je mojster taktike. ZDA je prepričal, da je on edini primeren za vladanje v Pakistanu, le on lahko uniči Al Kaido, zato mu je Washington dal vso potrebno opremo in predvsem denar. “Dejansko pa si je v osmih letih samo okrepil položaj, okrepil pa se je tudi islamizem in ekstremizem. Politično je marginaliziral stranki PPP in PML, povezal se je s skrajninimi religioznimi strankami in jim omogočil, da so postale nevarna sila, ki hodi po državi. Paštunski nacionalizem se intenzivno povezuje z islamizmom. Rezultat tega je gangsterska politika, ki smo jo pred meseci videli v Karačiju,” opozarja Gardner. Da je bil Mušaraf v uniformi izvoljen za predsednika, je po njegovih besedah velika napaka politike ZDA. V Pakistanu so Američani naredili enako napako kot na Bližnjem vzhodu, tam se nič niso naučili. Pakistan po Gardnerjevih besedah zdaj potrebuje politiko, ki je zavezništvo Mušarafa in Butove ne ponuja.

Na očitke, da vojska na precejšnji del ozemlja Pakistana ob meji z Afganistanom nima dostopa in tam vladajo lokalni plemenski voditelji, pa tudi, da se tam lahko brez ovir urijo skrajneži, je Talat Masud le odgovoril: “To so naši ljudje, ne moremo z njimi početi enako kot Američani v Iraku.”

Objavljeno pod nt, svet | | |