Takole na pamet bi rekel, da si vlada v minulih treh dneh ni prav posebej popravila priljubljenosti. S slovesnostjo ob dnevu reformacije se ji je posrečilo, no, njenemu odboru za državne proslave, začuditi in vznejevoljiti (predvsem) protestante, s komemoracijo padlim v vojni za Slovenijo pa, no, njenemu protokolu, policijsko veteransko združenje. Tudi možnosti Lojzeta Peterleta v drugem krogu predsedniških volitev zato niso večje.

Ko sta nedavno premier Janeza Janša in gospodarski minister Andrej Vizjak s štrucami kruha v smetnjakih in en dan starim kruhom razburila socialno šibkejše sloje, med njimi upokojence, je vse skupaj nemara še zgledalo kot spodrsljaj. Pri scenariju omenjene proslave in protokolu komemoracije bi o lapsusu, improvizaciji, ‘iztrganem kontekstu’ ali čem podobnem težko govorili. Prej nasprotno, videti je, da se je vlada sistematično lotila dela na svojih ratingih, čeprav sam sistem še ni razviden. Izbor skupin prebivalstva, ki se jim naravnost trudi zameriti, pa se zdi naključen.

Lastno teorijo, da tej vladi nekdo vsiljuje nekakšen kulturni boj oziroma delitve (Slovencev po ločnicah iz preteklosti), je s scenarističnim in protokolarnim izborom oziroma izobčenjem dokončno ovrgla vlada sama. In sama zanetila kulturni boj. Da RKC nad dnevom reformacije ne more biti vzhičena, Janša pa ne nad dejstvom, da osamosvojitvene vojne ni dobila le teritorialna obramba, ampak tudi policija, je razumljivo, poteze, ki so posledica tega, pa poniglave in hkrati samomorilske. Z njimi vlada kaže, da svoj mandat razume predvsem kot misijo, katere cilj sta reinterpretacija in prevrednotenje zgodovinskih dejstev, čeprav za ceno lastnega propada. Od prihodnosti, ki jo je obljubljala Janševa koalicija, je ostala le še preteklost.

Kot da vlada že ‘pripravlja teren’, da se po naslednjih volitvah razglasi za žrtev zavratnega ‘medijsko-kontinuitetnega’ atentata, kakor je to storila prehodna pomladna vlada leta 2000.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |