Sedanje napetosti v Bosni in Hercegovini so posledica razmer v regiji. Bosanski Srbi so začeli razmišljati o neodvisnosti Republike Srpske, ko je Črna gora dobila zeleno luč za odcepitev od Srbije, zdaj pa svoje zahteve utemeljujejo še z razmerami pri reševanju kosovskega vprašanja. V resnici pa predsednik vlade Republike Srpske Milorad Dodik govori, kar Beograd misli, je za razgledi.net povedal Jacques Rupnik*, direktor pariškega inštituta za izobraževanje, znanost in inovacije (CERI). Močno tudi dvomi, da bodo pogajalci do 10. decembra našli rešitev za prihodnji status Kosova.”Razmere v BIH se počasi, a vztrajno slabšajo.

Daytonski sporazum je bil namenjen ustavitvi vojne, to je koncept za vzpostavitev miru, ki temelji na ločevanju. Zdaj potrebujemo novo ustavo, nov koncpet, ki bo deloval in povezoval. Ne moremo imeti države s 15 predsedniki vlad in podobno. To spomladi lani ni bilo sprejeto, od tod sedanje napetosti. Hkrati pa imajo bosanski Srbi, zlasti Milorad Dodik, za svoja militantna stališča proti predlaganim reformam in predlogom mednarodne skupnosti podporo iz regije. Dodikove izjave je treba brati glede nato, kar se je zgodilo po referendumu v Črni gori in kaj se dogaja pri reševnaju kosovskega vprašanja,” pravi Rupnik.

Ko so Črnogorci dobili zeleno luč za razglasitev neodvisnosti, je Dodik začel govoriti, da bi na enaki podlagi morali tudi Bosanski Srbi dobiti dovoljenje za izvedbo odcepitvenega referenduma za razglasitev neodvisnosti. To je bilo prvo opozorilo, da ne podpira ustave, na podlagi katere bi Srbi ostali v okviru BIH, ampak vztraja pri Daytonu, ki temelji na ločevanju. Sedanje napetosti pa so povezane s politiko v Beogradu. Tamkajšnje oblasti namreč trdijo, da bi bilo neodivisno Kosovo nevaren precedent za BIH.

“Razmere so zelo težke, kajti EU je razmeroma enotno podpirala Ahtisaarijev načrt, dokler je bilo mogoče pričakovati, da bo Rusija vendarle podprla resolucijo varnostnega sveta OZN in bo zaradi tega Srbija z odporom vendarle sprejela določene koncesije, recimo pospešek pri približevanju EU. To se ni zgodilo, kar sem nekako pričakoval. Ker načrt ni bil uresničen, EU zdaj išče obvode,” razlaga francoski izvedenec. Znano je, nadaljuje, da nekatere članice EU že od začetka niso podpirale Ahtisaarijevega načrta, recimo Grčija in Ciper, kasneje sta tudi Slovaška in Romunija izrazili nasprotovanje, zadržane so še države, ki zaradi lastnih notranjih razmer ne podpirajo odcepitve, to sta zlasti Španija in Belgija. “Ko imamo 5 ali 6 članic, ki načrtu nasprotujejo, lahko ugotovimo, da enotnega stališča EU ni več. Prav to, da EU nima enotnega stališča, so Rusi hoteli doseči, prav tako jim ustreza, da tudi EU in ZDA nimata enotnega stališča. Če nihče ni usklajen, bi odločitev o statusu Kosova spet lahko preložili, vendar čas ni na strani EU. Kdor v EU misli, da bi s preložitvijo rešili problem, se slepi,” opozarja Jacques Rupnik.

In kakšne so možnosti, da bo do 10. decembra vendarle dosežen dogovor o prihodnjem statusu Kosova? “Preložitev je upravičena le, če za to obstaja dober razlog, če pogajanja res napredujejo in je potreben samo dodaten čas za zaključek. Če pa gre za preložitev zgolj zaradi tega, ker nekdo noče sprejeti odločitve, potem gre zgolj za zapravljanje časa. Vem, da je v diplomaciji preložitev včasih vabljiv izhod, kupovanje časa, ampak v primeru Kosova nisem več prepričan, da je tako. Seveda je treba preučiti vse možnosti za dosego sporazuma med obema stranema, a ko ju poslušam, ne morem verjeti, da se bodo do decembra dogovorili za boljšo rešitev, kot jo imajo zdaj na mizi,” je pesimističen sogovornik.

Poleg tega je popustil tudi pritisk mednarodne skupnosti, da se čas izteka. Če naj bi pogajanja potekala pod okriljem Rusije, ZDA in EU, te pa so razdvojene, je zunanji pritisk na pogajalce, da morajo najti rešitev, zelo majhen. To krepi položaj Srbov, ki nasprotujejo popolni neodvisnosti, Albanci pa ugotavljajo, da od pogajanj nimajo kaj pričakovati. “Prihajamo v območje turbulence, upam, da ta turbulenca ne bo ušla izpod nadzora in da se ne bo ponovilo, kar se je na tem območju dogajalo v preteklosti. Albanci napovedujejo razglasitev enostranske neodvisnosti, Srbi pa napovedujejo, da bo neodvisnost Kosova povzročila nasilje v regiji. Vse to bi moralo biti spodbuda za vpletene, da poiščejo rešitev. Žal je ne vidim,” svari Rupnik.

Dokler ne bo rešen status Kosova, po njegovih besedah ne bo končan proces razpada Jugoslavije, ki je bil v 90. letih zelo krvav in so vsi razen Slovenije izgubili desetletje za reforme in približevanje EU. Vprašanje je, kakšen vpliv lahko ima dogajanje v Republiki Srpski na razmere v Makedoniji, tudi politika v Srbiji je še zelo prežeta z nacionalnimi konflikti prejšnjega desetletja.

Kaj pa Jacques Rupnik meni o predlogu, da bi konflikte na Balkanu rešili s konferenco, ki jo predlaga bivši slovenski predsednik Milan Kučan? Tega predloga ne pozna. Načelno pa pravi, da je zgodovino vedno dobro poznati, saj je na videz preproste rešitve prav zaradi nerešenih problemov iz preteklosti pogosto težko uveljaviti. Tovrstni konflikti imajo na Balkanu dolgo zgodovino. Zgodovina pa ne sme biti zanka pri iskanju rešitev, ker je nekaj, kar ločuje.

“Strinjam se, da se je mogoče bolje razumeti med seboj, če poznamo zgodovino, če pa je zgodovina orodje v političnih pogajanjih, pa bi bil zelo previden in skeptičen. Vsak ima svoj pogled na zgodovino. Na Balkanu je litanija, da so vsi žrtve, so vsi trpeli in so vsi nedolžni, zelo stara in dolga. To ni zelo plodno, zato se zavzemam za rešitve, ki so umerjene v prihodnost, kaj lahko naredimo skupaj v prihodnosti, kako se pridružiti EU. Seveda je treba v tem okviru poskrbeti tudi za ustrezno poučevanje zgodovine v šolah, da ne bo valilnica novih konfliktov. Bil sem šokiran, ko sem videl, kaj vse piše v zgodovinskih učbenikih na Balkanu. Lahko bi imeli konferenco za zgodovinarje, da bi končali konfliktno razlago zgodovine, a to ni rešitev za probleme. Rešitve recimo za Kosovo ni mogoče uveljaviti na podlagi ugotovitve, kdo je v preteklosti imel prav, kdo je največ trpel. Treba je najti rešitev, ki je izvedljiva in sprejemljiva za ljudi na Kosovu. Tam živi 90 odstotkov Albancev, ki ugotavljajo, da jih je Slobodan Milošević dokončno ločil od Srbije, zato je to primer za odcepitev. O zgodovini se lahko prepiramo do neskončnosti,” pravi Jacques Rupnik.

* _{foto http://www.ceri-sciences-po.org}

Objavljeno pod nt, svet | | |