Razmišljanje ob obglavljenem Kolizeju
milan, sobota, 27. oktober 2007Obglavljeni stavbni kompleks s koncertno in operno hišo, ki ga zdaj kot nadomestek načrtovanega novega Kolizeja ponuja podjetnik Jože Anderlič, ‘ni slab, vendar ni dovolj dober za Plečnikovo Ljubljano’. Tako pravi arhitekt Miha Dešman. Če tako pravi član izvršnega odbora Društva arhitektov Ljubljana, njegov bivši predsednik ter predsednik upravnega odbora Sklada arhitekta Jožeta Plečnika, bo že držalo. Še bolj zanimiva je izjava direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Roberta Peskarja, češ da je idejni projekt za novi Kolizej ‘najboljša arhitekturna stvaritev v Sloveniji v zadnjih letih’. Potem pa doda: ‘S to napako, da je lokacija, kjer naj bi objekt stal, že zasedena.’ Kaj pa zdaj?
Nič. Da pri izbiri projekta niso spoštovali predpisov, je menda jasno vsem. Na eni strani imamo predpise, ki Kolizej označujejo kot spomeniško zaščiteno stavbo. Za to območje velja še zazidalni načrt, po katerem morajo investitorji za novo stavbo razpisati javni natečaj. Če želi Anderlič tu Ljubljani ‘podariti’ novo večnamensko dvorano, ob tem pa mastno zaslužiti s prodajo prostorov v poslovnem in stanovanjskem stolpu, da o garažah ne govorimo, se mora zgoditi vsaj naslednje. Mestni svet mora spremeniti odlok, preklicati zaščito in sprejeti nov zazidalni načrt, ZVKDS pa umakniti odlok in soglašati z izbrisom Kolizeja iz registra nepremične kulturne dediščine. Pri tem mora direktorat za dediščino gledati stran, na primer v bližnji hotel Bellevue, ki vztrajno propada pod sicer imenitno ’strokovno zaščito’.
Slovenski arhitekti imajo poleg pravice, da kritizirajo izdelek nizozemskih kolegov, tudi pravno podlago, ki jim omogoča zahtevo javnega natečaja. In seveda pogum, s katerim obljubljajo, da bodo sami zmogli ‘boljšo rešitev’. Kaj pa ima lastnik Kolizeja? Trenutno predvsem - stroške. Pa recimo še vizijo, kaj bo nekoč stalo na tem prostoru, kjer zdaj stoji njegova razpadajoča lastnina. Tista, ki jo je mestna oblast s pomočjo stroke zaščitila, ne da bi pri tem pomislila, kako bodo lahko preprečevali njen propad. Kaj nam pomaga zaščita kulturne dediščine, če to pomeni le bolj ali manj strog nadzor nad objekti, ki nezadržno propadajo? Verjetno Anderlič prav od tod črpa vero (kaj vero, prepričanje!), da bo lahko obšel predpise. Pa četudi bo moral načrt spreminjati toliko časa, dokler ne bosta predvidena stolpiča nižja od Nebotičnika. In dokler ne bo prvotni načrt spremenjen do te mere, da ga nizozemski arhitekti ne bodo več prepoznali.
In zakaj bi bilo komu sploh mar za to, kaj pravijo arhitekti, naši ali tuji, ko gre za zadeve, kjer so v igri tolikšne vsote denarja?
Objavljeno pod življenje s slogom, slovenija | 
| 
|
No ja. Usoda vseh velikih projektov je (skoraj) vedno enaka: veliko nasprotovanje, ki se praviloma izteče v modifikacije in adaptacije projekta, včasih v njegovo korist, včasih pa v zmazek, ki ga ne prepozna niti njegov kreator. Kako bo z novim Kolizejem bomo še videli. Ampak vseeno bi malo pokomentiral milanovo razmišljanje o zgodovinskem kompromisu med Anderličem in Jankovičem in o odzivih nanj.
Prvič: sklicevanje na to da je Kolizej spomeniško zaščiten in da nov projekt ne bi smel stati tam, kjer naj bi stal je iz trte zvito. Kolizej ni spomeniško zanimiva zgradba. V stari Avstro-ogrski je bilo takih vojaških objektov kar nekaj in kot vem, so bili že zdavnaj porušeni. Ne pozabit, da Kolizej ni urbana struktura, ko je bil zgrajen, je pravzaprav stal na obrobju mesta. Seveda so lahko nekateri njegovi oblikovalski detajli zanimivi in bi jih bilo vredno ohraniti kot muzejske eksponate, ali pa umestiti v nov objekt. Spomeniška zaščita tega objekta je tipična zloraba spomeniških varuhov in javnih pooblastil, ki jih imajo, da bi preprečili projekt s katerim se ne strinjajo. Njihova stvar je, če jim kot posameznikom projekt ni všeč, nimajo pa pravice zlorabljati pooblastil, ki jim jih daje zakon.
Drugič: projekt je v nasprotju z izvedbenimi prostorskimi predpisi (zazidalni načrt, ureditveni načrt - ali kakor koli se že imenuje ta raven urbanističnih ureditev v novi Podobnikovi prostorsko načrtovalni latovščini). Anderlič naj bi nezaslišano kršil zakon, ker je razpisal in tudi financiral mednarodni vabljeni natečaj tako, da je ignoriral določbe veljavnega prostorskega ureditvenega načrta (PUP). Ta argument, ki ga izrekajo arhitekti je še posebej nevzdržen. Zamislite si, da bi o mestu lahko in smeli razmišljati samo v okvirih obstoječih ureditev, da bi bilo prepovedano vsakršno idejno načrtovanje izven teh ureditev? Če bi to obveljalo, bi bila prepovedana vsakršna imaginacija, vsakršno ne samo nekonvencialno razmišljanje o mestu, pač pa tudi pobude za spremembo ureditvenih in zazidalnih načrtov. Urbanizem in arhitektura bi se zožila na izvedbo pravnih prostorskih norm. V mestu bi ukinili domišljijo. Sicer pa sploh ni prvič, čeprav je to pri nas redko, da mestne oblasti razpišejo »idejne« natečaje za ureditev določenega mestnega predela in na osnovi dobljenih rešitev oblikujejo nove urbanistične dokumente. S tega vidika bi Anderliča celo lahko pohvalili, da je »v javno korist« z natečajem, ki ga je sam organiziral in plačal, storil nekaj, kar bi pravzaprav moralo storiti mesto.
Sedaj pa še nekaj o »zgodovinskem kompromisu« med Jankovičem in Anderličem. Nisem prepričan, da je znižanje objektov res nujno potrebno, ker nekako meče celo strukturo izven proporcev. O tem bo gostovo padla še kakšna beseda. Sicer pa tudi jaz mislim, da bi bile nemara kakšne druge rešitve boljše. Problem novega Kolizeja ne vidim v tem, da je tako različen od obstoječega stanja, kot to trdijo kulturni konzervatorji, ampak prav obratno, da je formalno z vidika organizacije mestnega prostora še preveč podoben staremu Kolizeju. Da je razmeroma zaprta megastruktura, da se »centrira« navznoter in se razmeroma slabo odpira v javni mestni prostor. Ampak, tudi to je samo mnenje.
Naj zaključim s sklicevanjem na Miha Dešmana, da »projekt ni slab, vendar ne dovolj dober za Plečnikovo Ljubljano«. Past je v tem, da so pred vojno tako ocenjevali tudi marsikatero Plečnikovo delo, pozneje pa je to postalo samoumevni kriterij ocenjevanja vseh drugih arhitektur in urbanističnih ureditev. V dobrem in v slabem. Definitivno Anderliča ni sram narediti monumentalnega objekta! Upam samo, da se je nekaj naučil iz spodletele monumentalnosti steklene fasade Kapitlja.
Vsa podpora ambicioznemu projektu, pri čemer imam v mislih prvotno, neokrnjeno različico, ki pa bi z manj stroškov, predvsem pa hitreje postal stvarnost, če bi podjetni Anderlič upošteval nekaj naukov urbanistike in zakonitosti regulacije javnega prostora. Graditev in urejanje mest je namreč v prvi vrsti podvrženo povsem praktičnim, seveda pa tudi estetskim potrebam. Žal, je bilo premalo pozornosti namenjeno urbaniteti že v prvotnem poizkusu. Po drugi strani pa ni nič zamujeno. Redosled nemara danes še toliko bolj velja, saj se je med tem na mesto prvega urbanista zavihtel nekdo, za katerega globoko verjamem, da zmore prepoznati drznost in atraktivnost ideje, a hkrati tudi suvereno uveljaviti prednost javnega interesa. Drugače, pri tako občutnih zgostitvah na tako atraktivnih mestnih lokacijah, preprosto ne more biti. Nikakor pa ne gre v tem času izgubljati energije z izbrisom Kolizeja iz registra nepremične kulturne dediščine ali v težnji po umiku odloka ZVKDS. Tudi direktorat za dediščino rad gleda stran in že lipiški primer uničevanja kulturne dediščine znatno višjega, državnega pomena, nam je dovolj zgovorno pokazal, kako ‘elastična’ sta Prelovšek in Peskar v takih primerih ’strokovne zaščite’. Sam razumem Peskarjevo opozarjanje na ‘napako, da je lokacija, kjer naj bi objekt stal, že zasedena’, kvečjemu kot navadno sprenevedanje. Verjamem, da bo s takim sprenevedanjem spretni investitor mimogrede in z lahkoto opravil. Vsekakor velja bistveno več pozornosti nameniti arhitektom, ki želijo zdramiti dogajanje v slovenski prestolnici in Ljubljano narediti še bolj svetovljansko. A najprej urbanistom.
Jazbinšek ni eden Jazbinškov je več…..
Tisto štalo pa je treba čimprej podret, da se nam ne bodo konji smejali…