Comments on: Razmišljanje ob obglavljenem Kolizeju http://razgledi.net/blog/2007/10/27/razmisljanje-ob-obglavljenem-kolizeju/ družbene, politične, kulturne, ekonomske, medijske in okoljske razprave Mon, 08 Sep 2008 05:03:22 +0000 http://wordpress.org/?v=wordpress-mu-1.2.3-2.2.1 By: Polikarp http://razgledi.net/blog/2007/10/27/razmisljanje-ob-obglavljenem-kolizeju/#comment-5501 Polikarp Mon, 29 Oct 2007 00:13:45 +0000 http://razgledi.net/blog/2007/10/27/razmisljanje-ob-obglavljenem-kolizeju/#comment-5501 Jazbinšek ni eden Jazbinškov je več..... Tisto štalo pa je treba čimprej podret, da se nam ne bodo konji smejali... Jazbinšek ni eden Jazbinškov je več…..

Tisto štalo pa je treba čimprej podret, da se nam ne bodo konji smejali…

]]> By: Etbin http://razgledi.net/blog/2007/10/27/razmisljanje-ob-obglavljenem-kolizeju/#comment-5490 Etbin Sun, 28 Oct 2007 05:25:06 +0000 http://razgledi.net/blog/2007/10/27/razmisljanje-ob-obglavljenem-kolizeju/#comment-5490 Vsa podpora ambicioznemu projektu, pri čemer imam v mislih prvotno, neokrnjeno različico, ki pa bi z manj stroškov, predvsem pa hitreje postal stvarnost, če bi podjetni Anderlič upošteval nekaj naukov urbanistike in zakonitosti regulacije javnega prostora. Graditev in urejanje mest je namreč v prvi vrsti podvrženo povsem praktičnim, seveda pa tudi estetskim potrebam. Žal, je bilo premalo pozornosti namenjeno urbaniteti že v prvotnem poizkusu. Po drugi strani pa ni nič zamujeno. Redosled nemara danes še toliko bolj velja, saj se je med tem na mesto prvega urbanista zavihtel nekdo, za katerega globoko verjamem, da zmore prepoznati drznost in atraktivnost ideje, a hkrati tudi suvereno uveljaviti prednost javnega interesa. Drugače, pri tako občutnih zgostitvah na tako atraktivnih mestnih lokacijah, preprosto ne more biti. Nikakor pa ne gre v tem času izgubljati energije z izbrisom Kolizeja iz registra nepremične kulturne dediščine ali v težnji po umiku odloka ZVKDS. Tudi direktorat za dediščino rad gleda stran in že lipiški primer uničevanja kulturne dediščine znatno višjega, državnega pomena, nam je dovolj zgovorno pokazal, kako 'elastična' sta Prelovšek in Peskar v takih primerih 'strokovne zaščite'. Sam razumem Peskarjevo opozarjanje na 'napako, da je lokacija, kjer naj bi objekt stal, že zasedena', kvečjemu kot navadno sprenevedanje. Verjamem, da bo s takim sprenevedanjem spretni investitor mimogrede in z lahkoto opravil. Vsekakor velja bistveno več pozornosti nameniti arhitektom, ki želijo zdramiti dogajanje v slovenski prestolnici in Ljubljano narediti še bolj svetovljansko. A najprej urbanistom. Vsa podpora ambicioznemu projektu, pri čemer imam v mislih prvotno, neokrnjeno različico, ki pa bi z manj stroškov, predvsem pa hitreje postal stvarnost, če bi podjetni Anderlič upošteval nekaj naukov urbanistike in zakonitosti regulacije javnega prostora. Graditev in urejanje mest je namreč v prvi vrsti podvrženo povsem praktičnim, seveda pa tudi estetskim potrebam. Žal, je bilo premalo pozornosti namenjeno urbaniteti že v prvotnem poizkusu. Po drugi strani pa ni nič zamujeno. Redosled nemara danes še toliko bolj velja, saj se je med tem na mesto prvega urbanista zavihtel nekdo, za katerega globoko verjamem, da zmore prepoznati drznost in atraktivnost ideje, a hkrati tudi suvereno uveljaviti prednost javnega interesa. Drugače, pri tako občutnih zgostitvah na tako atraktivnih mestnih lokacijah, preprosto ne more biti. Nikakor pa ne gre v tem času izgubljati energije z izbrisom Kolizeja iz registra nepremične kulturne dediščine ali v težnji po umiku odloka ZVKDS. Tudi direktorat za dediščino rad gleda stran in že lipiški primer uničevanja kulturne dediščine znatno višjega, državnega pomena, nam je dovolj zgovorno pokazal, kako ‘elastična’ sta Prelovšek in Peskar v takih primerih ’strokovne zaščite’. Sam razumem Peskarjevo opozarjanje na ‘napako, da je lokacija, kjer naj bi objekt stal, že zasedena’, kvečjemu kot navadno sprenevedanje. Verjamem, da bo s takim sprenevedanjem spretni investitor mimogrede in z lahkoto opravil. Vsekakor velja bistveno več pozornosti nameniti arhitektom, ki želijo zdramiti dogajanje v slovenski prestolnici in Ljubljano narediti še bolj svetovljansko. A najprej urbanistom.

]]> By: PavelG http://razgledi.net/blog/2007/10/27/razmisljanje-ob-obglavljenem-kolizeju/#comment-5488 PavelG Sat, 27 Oct 2007 18:48:16 +0000 http://razgledi.net/blog/2007/10/27/razmisljanje-ob-obglavljenem-kolizeju/#comment-5488 No ja. Usoda vseh velikih projektov je (skoraj) vedno enaka: veliko nasprotovanje, ki se praviloma izteče v modifikacije in adaptacije projekta, včasih v njegovo korist, včasih pa v zmazek, ki ga ne prepozna niti njegov kreator. Kako bo z novim Kolizejem bomo še videli. Ampak vseeno bi malo pokomentiral milanovo razmišljanje o zgodovinskem kompromisu med Anderličem in Jankovičem in o odzivih nanj. Prvič: sklicevanje na to da je Kolizej spomeniško zaščiten in da nov projekt ne bi smel stati tam, kjer naj bi stal je iz trte zvito. Kolizej ni spomeniško zanimiva zgradba. V stari Avstro-ogrski je bilo takih vojaških objektov kar nekaj in kot vem, so bili že zdavnaj porušeni. Ne pozabit, da Kolizej ni urbana struktura, ko je bil zgrajen, je pravzaprav stal na obrobju mesta. Seveda so lahko nekateri njegovi oblikovalski detajli zanimivi in bi jih bilo vredno ohraniti kot muzejske eksponate, ali pa umestiti v nov objekt. Spomeniška zaščita tega objekta je tipična zloraba spomeniških varuhov in javnih pooblastil, ki jih imajo, da bi preprečili projekt s katerim se ne strinjajo. Njihova stvar je, če jim kot posameznikom projekt ni všeč, nimajo pa pravice zlorabljati pooblastil, ki jim jih daje zakon. Drugič: projekt je v nasprotju z izvedbenimi prostorskimi predpisi (zazidalni načrt, ureditveni načrt - ali kakor koli se že imenuje ta raven urbanističnih ureditev v novi Podobnikovi prostorsko načrtovalni latovščini). Anderlič naj bi nezaslišano kršil zakon, ker je razpisal in tudi financiral mednarodni vabljeni natečaj tako, da je ignoriral določbe veljavnega prostorskega ureditvenega načrta (PUP). Ta argument, ki ga izrekajo arhitekti je še posebej nevzdržen. Zamislite si, da bi o mestu lahko in smeli razmišljati samo v okvirih obstoječih ureditev, da bi bilo prepovedano vsakršno idejno načrtovanje izven teh ureditev? Če bi to obveljalo, bi bila prepovedana vsakršna imaginacija, vsakršno ne samo nekonvencialno razmišljanje o mestu, pač pa tudi pobude za spremembo ureditvenih in zazidalnih načrtov. Urbanizem in arhitektura bi se zožila na izvedbo pravnih prostorskih norm. V mestu bi ukinili domišljijo. Sicer pa sploh ni prvič, čeprav je to pri nas redko, da mestne oblasti razpišejo »idejne« natečaje za ureditev določenega mestnega predela in na osnovi dobljenih rešitev oblikujejo nove urbanistične dokumente. S tega vidika bi Anderliča celo lahko pohvalili, da je »v javno korist« z natečajem, ki ga je sam organiziral in plačal, storil nekaj, kar bi pravzaprav moralo storiti mesto. Sedaj pa še nekaj o »zgodovinskem kompromisu« med Jankovičem in Anderličem. Nisem prepričan, da je znižanje objektov res nujno potrebno, ker nekako meče celo strukturo izven proporcev. O tem bo gostovo padla še kakšna beseda. Sicer pa tudi jaz mislim, da bi bile nemara kakšne druge rešitve boljše. Problem novega Kolizeja ne vidim v tem, da je tako različen od obstoječega stanja, kot to trdijo kulturni konzervatorji, ampak prav obratno, da je formalno z vidika organizacije mestnega prostora še preveč podoben staremu Kolizeju. Da je razmeroma zaprta megastruktura, da se »centrira« navznoter in se razmeroma slabo odpira v javni mestni prostor. Ampak, tudi to je samo mnenje. Naj zaključim s sklicevanjem na Miha Dešmana, da »projekt ni slab, vendar ne dovolj dober za Plečnikovo Ljubljano«. Past je v tem, da so pred vojno tako ocenjevali tudi marsikatero Plečnikovo delo, pozneje pa je to postalo samoumevni kriterij ocenjevanja vseh drugih arhitektur in urbanističnih ureditev. V dobrem in v slabem. Definitivno Anderliča ni sram narediti monumentalnega objekta! Upam samo, da se je nekaj naučil iz spodletele monumentalnosti steklene fasade Kapitlja. No ja. Usoda vseh velikih projektov je (skoraj) vedno enaka: veliko nasprotovanje, ki se praviloma izteče v modifikacije in adaptacije projekta, včasih v njegovo korist, včasih pa v zmazek, ki ga ne prepozna niti njegov kreator. Kako bo z novim Kolizejem bomo še videli. Ampak vseeno bi malo pokomentiral milanovo razmišljanje o zgodovinskem kompromisu med Anderličem in Jankovičem in o odzivih nanj.

Prvič: sklicevanje na to da je Kolizej spomeniško zaščiten in da nov projekt ne bi smel stati tam, kjer naj bi stal je iz trte zvito. Kolizej ni spomeniško zanimiva zgradba. V stari Avstro-ogrski je bilo takih vojaških objektov kar nekaj in kot vem, so bili že zdavnaj porušeni. Ne pozabit, da Kolizej ni urbana struktura, ko je bil zgrajen, je pravzaprav stal na obrobju mesta. Seveda so lahko nekateri njegovi oblikovalski detajli zanimivi in bi jih bilo vredno ohraniti kot muzejske eksponate, ali pa umestiti v nov objekt. Spomeniška zaščita tega objekta je tipična zloraba spomeniških varuhov in javnih pooblastil, ki jih imajo, da bi preprečili projekt s katerim se ne strinjajo. Njihova stvar je, če jim kot posameznikom projekt ni všeč, nimajo pa pravice zlorabljati pooblastil, ki jim jih daje zakon.

Drugič: projekt je v nasprotju z izvedbenimi prostorskimi predpisi (zazidalni načrt, ureditveni načrt - ali kakor koli se že imenuje ta raven urbanističnih ureditev v novi Podobnikovi prostorsko načrtovalni latovščini). Anderlič naj bi nezaslišano kršil zakon, ker je razpisal in tudi financiral mednarodni vabljeni natečaj tako, da je ignoriral določbe veljavnega prostorskega ureditvenega načrta (PUP). Ta argument, ki ga izrekajo arhitekti je še posebej nevzdržen. Zamislite si, da bi o mestu lahko in smeli razmišljati samo v okvirih obstoječih ureditev, da bi bilo prepovedano vsakršno idejno načrtovanje izven teh ureditev? Če bi to obveljalo, bi bila prepovedana vsakršna imaginacija, vsakršno ne samo nekonvencialno razmišljanje o mestu, pač pa tudi pobude za spremembo ureditvenih in zazidalnih načrtov. Urbanizem in arhitektura bi se zožila na izvedbo pravnih prostorskih norm. V mestu bi ukinili domišljijo. Sicer pa sploh ni prvič, čeprav je to pri nas redko, da mestne oblasti razpišejo »idejne« natečaje za ureditev določenega mestnega predela in na osnovi dobljenih rešitev oblikujejo nove urbanistične dokumente. S tega vidika bi Anderliča celo lahko pohvalili, da je »v javno korist« z natečajem, ki ga je sam organiziral in plačal, storil nekaj, kar bi pravzaprav moralo storiti mesto.

Sedaj pa še nekaj o »zgodovinskem kompromisu« med Jankovičem in Anderličem. Nisem prepričan, da je znižanje objektov res nujno potrebno, ker nekako meče celo strukturo izven proporcev. O tem bo gostovo padla še kakšna beseda. Sicer pa tudi jaz mislim, da bi bile nemara kakšne druge rešitve boljše. Problem novega Kolizeja ne vidim v tem, da je tako različen od obstoječega stanja, kot to trdijo kulturni konzervatorji, ampak prav obratno, da je formalno z vidika organizacije mestnega prostora še preveč podoben staremu Kolizeju. Da je razmeroma zaprta megastruktura, da se »centrira« navznoter in se razmeroma slabo odpira v javni mestni prostor. Ampak, tudi to je samo mnenje.

Naj zaključim s sklicevanjem na Miha Dešmana, da »projekt ni slab, vendar ne dovolj dober za Plečnikovo Ljubljano«. Past je v tem, da so pred vojno tako ocenjevali tudi marsikatero Plečnikovo delo, pozneje pa je to postalo samoumevni kriterij ocenjevanja vseh drugih arhitektur in urbanističnih ureditev. V dobrem in v slabem. Definitivno Anderliča ni sram narediti monumentalnega objekta! Upam samo, da se je nekaj naučil iz spodletele monumentalnosti steklene fasade Kapitlja.

]]>