Ciril Ribičič koaliciji ponudil argumente za spremembo zakona o Sovi
vojko, četrtek, 25. oktober 2007Glede na to, da so se po včeraj objavljeni odločitvi ustavnega sodišča, da vsebinsko ne bo presojalo spornega prvega odstavka 21. člena zakona o Sovi, bliskovito pojavile različne razlage (in kvalifikacije) tako odločitve ustavnih sodnikov kot omenjenega člena samega in nenazadnje tudi konkretnih ravnanj, nemara ne bo odveč ‘problem’ pregledno razstaviti na posamezne dele.
Najprej prvi odstavek 21. člen zakona o Sovi, za katerega je predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen predlagal ustavno presojo, ker po njegovem mnenju zaradi pravne neopredeljenosti ni skladu s 37. členom ustave, ki govori o varstvu tajnosti pisem in drugih občil.
Spremljanje mednarodnih sistemov zvez ter tajni nakup dokumentov in predmetov dovoljuje direktor agencije s pisno odredbo.
Ustavno sodišče je Testenovo pobudo zavrglo iz formalnih razlogov, ker je presodilo, da vrhovno sodišče ni pristojno odločati po omenjem členo zakona o Sovi, zato tudi nima potrebnega pravnega interesa, da bi zahtevalo presojo ustavnosti. O ustavnosti prvega odstavka 21. člena in morebiti celo zakonitosti dejanj na podlagi tega člena ustavno sodišče ni odločalo.
Ustavni sodnik Ciril Ribičič se je z razlogi za zavrženje Testenove pobude strinjal, v pritrdilnem ločenem mnenju pa zapisal:
Iz nobene določbe Ustave ne izhaja, da bi se prepoved poseganja države v pravice in temeljne svoboščine ustavila na državnih mejah Slovenije. Toliko bolj, ker lahko država s svojega ozemlja izvaja kontrolo pisem in drugih občil prebivalcev drugih držav. /…/ Najbolj načelno bi bilo, če poseganje v pravice in svoboščine tistih, ki živijo v drugih državah, ne bi bilo mogoče pod bistveno drugačnimi pogoji, kot veljajo za prebivalce tiste države, ki takšne ukrepe uporablja. Za slovensko državo bi to pomenilo, da bi morala ravnati v skladu z določbo 37. člena Ustave, ki terja za takšne posege odločitev sodišča. /…/ Ob takšni razlagi Ustave in Zakona, za katero se zavzemam, bi bilo teh posegov manj, prišlo bi le do najbolj upravičenih (kot je danes poseganje v svoboščine prebivalcev Slovenije tudi zaradi tega, ker ga odreja predsednik Vrhovnega sodišča, omejeno samo na najbolj nujne primere) in se tudi ne bi moglo dogajati, da bi prek nadzorovanja mednarodnih sistemov zvez posegali v pravice in svoboščine tistih slovenskih državljanov, ki se nahajajo v tujini, in tistih prebivalcev Slovenije, ki komunicirajo z nadzorovanimi v tujini. /…/ V nobenem primeru pa ni sprejemljivo, da bi ta določba ostala v veljavi, ne da bi vključevala nujne omejitve, ki naj preprečujejo neustavno poseganje v pravice prebivalcev drugih držav, med katerimi so tudi slovenski državljani. Menim, da na tej točki Ustavno sodišče ni v zadostni meri izkoristilo priložnosti, da bi na ustavnoskladen način razložilo določbe Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji tako, da bi bili posegi v pisemsko tajnost prebivalcev drugih držav zaradi varnosti Slovenije mogoči le na podlagi odločbe sodišča.
Predsednik vrhovnega sodišča Testen si s tem v svojem konkretnem primeru ne more pomagati, je pa Ribičičevo (pa prav njegovo, bi dejali privoščljivci) mnenje lahko ‘priporočilo’ zakonodajalcu, naj sporni odstavek spremeni. Vlada, kakor je mogoče razumeti njeno včerajšnje sporočilo za javnost, se je oziroma se bo predloga novele zakona o Sovi nemudoma lotila.
Sova je torej leta 2004 ravnala v skladu s členom zakona, ki je verjetno v 21. členu neustaven in za katerega morda ni jasno, kdo ga lahko sploh spodbija, toda tudi na podlagi člena, ki mu takratna opozicija ob sprejemanju zakona ni ugovarjala. Še več, prečiščeno besedilo zakona o Sovi je državni zbor potrdil na seji 14. julija lani, ne da bi se vlada ali koalicijski poslanci obregnili ob njegov 21. člen.
To pa bi bilo tudi bolj ali manj vse, kar je v zvezi s spornim 21. členom zakona o Sovi nesporno. Razlage, da je bilo ravnanje Sove leta 2004 protipravno, nezakonito, protizakonito, utemeljeno s preširoko razlago pooblastil (minister Lovro Šturm, vlada) so na podlagi včerajšnjega sklepa ustavnega sodišča preširoke; kot pravi profesor Rajko Pirnat, se je ustavno sodišče problemu samemu itak izognilo.
Še toliko manj je mogoče s sklepom ustavnega sodišča utemeljiti hitropotezne trditve, da je Sova ‘nezakonito pridobljene informacije tudi protipravno posredovala sicer zakonitim prejemnikom informacij’ in ‘da je bila ‘končna posledica teh protipravnih ravnanj, da je prejemnik informacij z njihovo napačno interpretacijo obrekoval tretje osebe, povzročil mednarodni škandal in celo opustil dolžno varovanje uradnih tajnosti.’ Naštevanje teh nezakonitosti in protipravnosti bi vlada lahko mirno prepustila tožilstvu, če bo to zanj zbralo dokaze.
***
Še preden je bil včeraj objavljen sklep ustavnega sodišča, sem na tiskovnega predstavnika vlade Valentina Hajdinjaka naslovil nekaj vprašanj v zvezi z delom vladne skupine za Sovo, ki po malodane devetih mesecih še ni objavila končnega poročila.
1. Ali ta delovna skupina še obstaja?
2. Kdaj se je nazadnje sestala oziroma kdaj se namerava spet sestati?
3. Kdaj je nazadnje obiskala Sovo in v kakšni sestavi?
4. Bo sprejela še kakšno vmesno poročilo in ga posredovala vladi?
5. Kdaj bo vlada predvidoma obravnavala končno poročilo skupine?
Odgovor je prišel po dobrih dveh urah.
Vladna Delovna skupina za oceno dela Slovenske obveščevalno varnostne agencije je do sedaj Vladi RS predložila šest vmesnih poročil. Informacij o svojem delu do sprejema vmesnih poročil ne daje javnosti, ker se večina njenih aktivnosti nanaša na podatke tajne narave oziroma bi taki podatki vplivali na učinkovitost dela. Končno poročilo bo Vladi RS predloženo, ko se bo delovna skupina seznanila z odpravo večine ugotovljenih nezakonitosti v Slovenski obveščevalno varnostni agenciji.
Z istimi vprašanji sem poskusil tudi pri Mojci Hardi, tiskovni predstavnici predsednika skupine Lovra Šturma. In izvedel, da sem že itak dobil odgovor od tiskovnega predstavnika vlade, ki mu ni kaj dodati.
Objavljeno pod slovenija |
|
|





Ker je pravosodni minister Lovro Sturm kot predsednik vladne delovne skupine spomladi tedensko na novinarskih konferencah predstavljal “se tople” ugotovitve o “odkritih nepravilnostih” na Sovi, me zanima, zakaj so zdaj njene ugotovitve kar neenkrat tajne narave, je morda vlada naknadno ugotovila, da ministrove razlage pred kamerami niso v skladu s predpisi o varovnaju tajnih podatkov? Ce je odgovor pritrdilen, me zanima, zakaj potem nihce ne odgovarja za te krsitve, se posebej hudo pa je, ce jet e krsitve, ce so se res zgodile, storil minister za pravosodje.
Kolikor vem, zakon o Sovi se ni bil spremenjen, pa tudi kateri od drugih predpisov o varovnaju tajnih podatkov ne, zaradi tega ne vidim razloga, da vladna delovna skupina javnosti ne obvesca vec o svojih ugotovitvah. Tiskovni predstavnik vlade sicer pravi, da med pripravo vmesnih porocil tega ne pocne, ampak ce je ze vse odkrila, kar je bilo zha odkriti, zakaj potem ne napise koncnega porocila in zadeve zapre? Ker je prej vsak dan odkrila nove nepravilnosti, je cudno, da zdaj ze kar nekaj mesecev molci.