GOST RAZGLEDOV

dr. Zdenko Kodelja
vodja Centra za filozofijo vzgoje na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani
zdenko.kodelja@guest.arnes.si

Moč šolske politike, ki jo izvaja sedanje ministrstvo za šolstvo, je v tem, da lahko prek večine, ki jo imajo koalicijske stranke v parlamentu, uveljavi svojo voljo ne glede na nasprotovanje opozicije in opozorila stroke, njena nemoč pa je v šibkosti in neprepričljivosti argumentov v prid večine sprememb v šolstvu, ki jih napovedujejo spremembe šolske zakonodaje. Ker svoje volje ne more uveljaviti z močjo argumentov, jo pač uveljavlja z argumentom moči – ali z drugimi besedami, tako, da svojo voljo vsili v podobi zakonov. To se je sicer dogajalo tudi prej, vendar po uvedbi usmerjenega izobraževanja nikdar tako očitno. Od takrat dalje ni bila namreč šolska politika nikoli tako navzkriž s pogledi stroke kot je sedaj. In nasprotno, od takrat dalje ni bila pedagoška stroka še nikoli tako enotna v svojih ocenah ukrepov šolske politike.

Te ocene, ki so plod širokega strokovnega konsenza, pa so negativne za večino sprememb, ki jih v slovensko šolstvo prinaša spremenjena šolska zakonodaja. Da je večina sprememb strokovno spornih, se lahko prepričamo na podlagi javnih nastopov, izjav, člankov in razprav številnih znanih strokovnjakov in objavljenih stališč več strokovnih združenj. Vse to je moč preveriti. Njihove izjave, članki in razprave so objavljeni in podpisani. Marsikdo, ki se ukvarja s šolsko problematiko, tudi pozna te strokovnjake vsaj po nekaterih njihovih delih, prav vsakdo pa lahko preveri njihovo strokovno kompetentnost že z enostavnim vpogledom v javno dostopno bibliografsko bazo podatkov (Cobiss).

Prav nasprotno pa je z domnevnimi strokovnjaki, ki naj bi pripravili strokovne podlage za spremembe, ki jih namerava uvesti Ministrstvo za šolstvo. Nihče od te možice strokovnjakov, o kateri govori minister, ni podpisan, nihče ni objavil kake razprave, v kateri bi s strokovnimi argumenti branil predlagane spremembe, nihče jih ne zagovarja na strokovnih kongresih in posvetih. V obstoj teh strokovnjakov lahko torej le verjamemo. Edino jamstvo za njihov obstoj so namreč besede ministra za šolstvo. Ministru pa lahko glede tega verjamemo ali ne verjamemo. Zato zgolj njegova beseda ne zadošča. Potrebni so dokazi. Nesmiselno bi tudi bilo, da bi verjeli v nekaj, o čemer se je mogoče prepričati. Vse, kar je potrebno storiti, je, da minister javno predstavi dokumente, iz katerih je razvidno, kateri strokovnjaki so strokovno utemeljili predlagane spremembe. S tem bo vseh dvomov hitro konec. Vsakdo bo vedel, kdo so tisti strokovnjaki, na katere se minister sklicuje. Nikomur ne bo treba verjeti, da gre res za strokovnjake, ampak se bo lahko o tem sam prepričal preprosto tako, da bo pogledal njihove strokovne reference. Tako bo videl, ali gre res za strokovnjake za problematiko, ki zadeva predlagane spremembe, primerjal njihove reference z referencami že ves čas znanih strokovnjakov, ki opozarjajo na problematičnost večine predlaganih sprememb itd.

A to bi bil seveda šele začetek, saj bi se pokazalo samo, ali gre v polemiki med strokovnjaki in ministrstvom v resnici za polemiko med različno mislečimi strokovnjaki, kot trdi minister, ne pa za polemiko med strokovnjaki in šolsko politiko, kot naj bi bilo videti le na prvi pogled. Ker minister o njihovih imenih molči, ohranja upravičen dvom o tem, da so razlogi za predlagane spremembe strokovne in ne politične narave. Namesto strokovne polemike, v katerih bi se pokazala moč argumentov zagovornikov in nasprotnikov predlaganih sprememb, imamo zato le polemiko med stroko in politiko. V tej polemiki pa ministrstvo za šolstvo poskuša svoje politične odločitve prikazati ne samo kot strokovne, ampak celo kot take, ki jih podpira večina strokovnjakov, nasprotuje pa le nekaj posameznikov, če že ne zgolj dve dami in en oddelek ene fakultete. Pri tem je že sama raba izraza »dami« za ugledni univerzitetni profesorici, ki izvrstno poznata šolsko problematiko, dokaz za to, da se ju poskuša strokovno diskreditirati, njuno strokovno utemeljeno kritiko pa prikazati kot nekakšno žensko kapricioznost, ki je ne gre jemati resno.

Podobno je s težnjo po minimaliziranju pomena kritičnih izjav oddelka za pedagogiko na ljubljanski filozofski fakulteti, češ da gre zgolj za enega od oddelkov ene od fakultet, in z opozarjanjem javnosti, da stroka ni omejena na ta oddelek. Ta poskus zmanjševanja pomena teh izjav je razumljiv, saj so prav te izjave za šolsko oblast še toliko bolj neprijetne, ker jih ni mogoče zavrniti z doslej pogosto uporabljenim trikom, da gre za izjave skupine enako mislečih, saj so jih podpisali strokovnjaki zelo različnih nazorov in teoretskih usmeritev, ki pa jim je vsem razlikam navkljub skupno ravno to, da ocenjujejo večino sedaj predlaganih sprememb v šolstvu za problematične. Poleg tega poskuša šolska oblast dosedanjo strokovno kritiko diskvalificirati kot politično motivirano, kot kritiko, katere cilj ni skrb za dobrobit našega šolstva, temveč spodkopavanje ugleda sedanje šolske oblasti in oviranje njenih projektov, ki niso nič drugega kot nujno popravljanje napak, ki jih je zagrešila prejšnja šolska oblast skupaj s peščico strokovnjakov, ki sedaj v imenu stroke nasprotujejo predlaganim spremembam. Šlo naj bi skratka za neupravičeno in škodljivo nasprotovanje projektom, ki umeščajo slovensko šolstvo v evropski kontekst, povečujejo njegovo kakovost, učinkovitost in demokratičnost, dajejo večjo avtonomijo učiteljem in pomembnejšo vlogo lokalnim skupnostim in staršem. Namesto navedbe strokovnih argumentov proti argumentom, ki jih navaja v tem primeru zelo poenotena pedagoška stroka, se uporabljajo argumenti »ad personam« in drugi sofistični triki, katerih osnovni namen je, da namesto argumentiranega spodbijanja argumentov in tez, ki jih zagovarjajo kritiki predlaganih sprememb, napadamo tiste, ki jih zagovarjajo.

To je star retorični trik, o katerem je v svoji Retoriki pisal že Aristotel, ko je svetoval, naj obtožimo tiste, ki nas obtožujejo, saj bi bilo nesmiselno zaupati izjavam, če ne zaupamo tistim, ki jih izrekajo. Tako se poskuša strokovnjake, ki navajajo prepričljive argumente proti večini predlaganih sprememb v šolstvu, prikazati kot osebe, ki niso vredne zaupanja, ker: so privrženci zloglasnega bivšega šolskega ministra; teoretiki, ki sploh ne poznajo šolske prakse in zakonodaje; zagovorniki zastarelih idej, ki so v nasprotju s trendi v sodobnem razvitem svetu; koristolovci, ki se ne morejo sprijazniti, da so z novo oblastjo zgubili vpliv in velike materialne koristi; itd. Uporaba tovrstnih »argumentov« ima sicer lahko določen vpliv v širši javnosti, v strokovnih krogih pa je to več kot očiten znak nemoči tistih, ki jih uporabljajo. Poleg tega veljajo takšni »argumenti« v stroki za nekaj, kar je moralno nesprejemljivo. Zdi pa se, da so kljub temu dopustni v politiki kot legitimna sredstva za doseganje političnih ciljev.

Po drugi strani pa so tudi še tako prepričljivi strokovni argumenti v politiki žal upoštevani le, če so v skladu s cilji, ki jih politične stranke na oblasti želijo uresničiti. To velja tudi za spreminjanje šolskih zakonov v parlamentu. Parlament namreč postaja vse bolj stroj za produkcijo zakonov, v katerem kljub temu, da poslanci v predstavniških demokracijah nimajo imperativnega mandata, večinoma ravnajo, kot da bi ga imeli, saj se v strahu za svojo nadaljnjo politično kariero podrejajo strankarski disciplini. Zato je iluzorno pričakovati, da bi upoštevali argumente, ki so v nasprotju s tistim, za kar se je njihova stranka odločila, da bo podprla. Če bi namreč kdo v takem primeru javno glasoval po lastni vesti, ker so ga taki argumenti prepričali, bi bil kmalu označen za izdajalca, ki bi svojo politično kariero morda lahko nadaljeval kvečjemu v kaki drugi politični stranki.

Tako je izid glasovanja z zelo veliko verjetnostjo mogoče predvideti že pred glasovanjem. Argumenti pač ne štejejo. Če bi, bi bilo resnično težko pojasniti vedno znova izpričano dejstvo, da nek argument prepriča bodisi poslance opozicije bodisi pozicije, skoraj nikoli pa enih in drugih.

Objavljeno pod gost razgledi.net, kultura in šolstvo | | |