Laški lastnik bo iz Dela naredil šrot
vojko, torek, 23. oktober 2007Odstop Danila Slivnika in statutarna koncentracija oblasti v rokah formalno nadzorniškega dvojca Andrijana Starina Kosem & Stojan Zdolšek napoveduje novo, še brezobzirnejšo instrumentalizacijo Dela (in Večera). Odslej v izključni režiji laškega lastnika, ki nima niti medijskih ambicij niti znanj, da bi jih uresničil, ima pa močne in širše kapitalske in politične interese. Če je pri uresničevanju teh interesov doslej Delo uporabljal kot adut iz rokava, ga bo odslej odkrito, ne glede na količino prelitih besed o uredniški samostojnosti in novinarski avtonomiji.
Odkar se je Danilo Slivnik jeseni leta 2005 po ducatu let ‘izgnanstva’ pojavil na Delu in takoj potem še v moji pisarni v prvem nadstropju, gredo stvari precej predvidljivo pot, presenetljiva je zgolj dinamika. Slivnik je prišel v trenutku, ko je moral laški lastnik nedenarno plačati svoj vstop v Mercator in se začasno odpovedati ‘pravici do razpolaganja’ s svojo medijsko lastnino. To je Boško Šrot storil lahkega srca, kajti kakšnega pol leta pred tem, ko je Andrej Plahutnik izdal zloglasno odločbo o odobritvi koncentracije med laško in ljubljansko pivovarno, se mu je uredništvo Dela s problematizacijo te odločbe (za katero še danes ni jasno, v kakšnih okoliščinah je nastala in kdo jo je pravzaprav v sklepnem delu napisal) itak dokončno zamerilo. Še eno takšno, pa letite vsi, s /Tomažem/ Perovičem /takratnim predsednikom uprave Dela/ vred, je maja 2005, po objavi prve serije člankov, prišlo sporočilo iz Laškega (objavili smo še dve seriji, vključno z Jožetovim komentarjem).
Tisto zgodnje poletje, preden je imel Janez Janša v vladni palači sestanek (zabeležke je pisala Andrijana Starina Kosem), na katerem se uradno niso pogovarjali o izstopu Kada in Soda iz Mercatorja, je tako na laškem gradu nalogo zamenjati uredništvo dobil že Perovič. Ker mu je /z Janijem Virkom kot kandidatom za odgovornega urednika/ spodletelo, so bili od septembra šteti tudi njegovi dnevi, po petini Večera je smel kupiti le še Mag in utreti pot za Slivnikovo vrnitev. Namesto laškega lastnika je Delo (in Večer) ‘uravnotežila’ vladajoča koalicija, Slivnik pa je v določenih krogih postal sopomenka za poseganje aktualne politike v medije. Ne po nedolžnem, je pa takšno dojemanje dogajanja ‘prekratko’.
Kar hočem s tem povedati, je zgolj to, da problem Dela zadnji dve leti ni bil Danilo Slivnik (niti človek, ki so mu skoraj poldrugo leto pravili odgovorni urednik), ampak je bil to zgolj in samo laški lastnik. Kdor meni, da je Slivnik ‘dobil, kar je zaslužil’, se nemara ne moti prehudo, a vendarle je odstranitev orodja - in Slivnik je bil zgolj orodje, čeprav si je najbrž domišljal, da je kaj več - samo druga plat taiste medalje. Natančneje, znameniti stavek Dimitrija Rupla o lastnikih medijev, ki vedo, da ni ‘dobro biti v vojni z opcijo, ki je zmagala na volitvah’, se je prvič - leta 2005 - zgodil kot drama, drugič pa se bo kot groteska. Laški lastnik Dela (in Večera) je v vojni z opcijo, ki je zmagala na volitvah, zato bo proti njej uporabil tudi medij(a).
Še več, laški lastnik dveh dnevnikov noče biti v vojni z opcijo, ki bo zmagala na prihodnjih volitvah, ampak hoče sam biti zmagovita opcija (ali vsaj njen pomemben del). Zato bo usoda Dela odvisna tudi od izida kongresa SLS čez slab mesec dni. Po njem bo laški lastnik Delo bodisi pripravljal za doto bodočim koalicijskim partnerjem bodisi povsem izgubil interes zanj in ga po kosih (ali v svežnju) prodal. Prvo pomeni vrnitev ‘nacionalnega interesa’ in ‘domačijskosti’ ter vdor drugih parcialnih političnih interesov, s čimer bo Delo počasi postalo osrednji apolitični dnevnik v državi, drugo konec Dela kot založniške hiše z lastno tiskarno, informacijskim sistemom, trženjem in nepremičninami.
To, da Andrijana Starina Kosem ni postala direktorica Dela, ne pomeni nujno, da jo laški lastnik ‘hrani’ za Mercator, temveč le, da še ne ve, ali mu že kmalu ne bo odveč. Peter Puhan je potrošni material že po novem statutu, prav tako kot tisti, ki mu trenutno pravijo odgovorni urednik Dela. Ljudi, ki jih je laški lastnik v minulih letih na Delu spremenil v potrošni material, je čedalje daljša vrsta, Slivnik je zgolj začasno na njenem koncu. Njemu štejem v dobro, da ima medije rad (čeprav je njegovo znanje o njih precej zastarelo in ni bistveno drugačno kot leta 1988) in zato Dela iskreno ni hotel uničiti. Laški lastnik pa ima rad medije (o katerih ničesar ne ve), zato mu je za Delo prisrčno vseeno.
Objavljeno pod mediji in splet, slovenija |
|
|





Slivnik ima predvsem rad najprej sebe pa svoj bancni racun, nepremicnine, oklepnik na parkiriscu in mlada dekleta. Tudi Neron je govoril, da ima rad Rim, a ga je dal pozgati - ne za mastno odpravnino, ampak za kao-umetnost. Slivnik se bo v zgodovino zapisal kot grobar Dela, pa ce mu je to prav ali ne. V tej hohstaplerski igri je uzival, dokler se je lahko zdiral nad drugimi in trepljal po rami z novima partnerjema.
Analiza kapitalskih pritiskov na medije bo v prihodnje še marsikaj pokazala. Bolj razumljiva bo postala tudi Cukjatijeva skrb za stisko novinarjev pri Dnevniku in Mladini.
A je to spet navaden bla-bla ali lahko tole malo utemeljis?
Slivnik je nekoč imel svoje ustvarjalno obdobje. Zadnjih petnajst let pa je bil s svojimi opisi tajnih lož, zgolj politični fantast, ki precej spretno krmaril v politiki.
Zdaj je najbrž zaključil svoje zlato obdobje.
__________
Članek zgoraj je zelo dober, poln domiseln primerjav.
Lahko izvemo ime avtorja?
Tako imenovana analiza
http://www.mladina.si/userfile.....l-Delo.pdf