Ciprski Turki iščejo stike s slovenskimi diplomati
darja, nedelja, 21. oktober 2007Yamur Olmez, Fatos Ozgursel in Erlap Kortac so od maja 2004 državljani Evropske unije. So študenti Vzhodno sredozemske univerze v Severnem delu Cipra. Yamur Olmez in Fatos Ozgursel študirata glasbo, Erlap Kortac politologijo. Pred dobrim mesecem dni so v skupini 19 študentov prišli za eno leto študirat v Belgijo.
Na tamkajšnjih univerzah imajo v primerjavi s študenti iz drugih članic EU poseben status. Čeprav so na papirju državljani EU, ne morejo sodelovati v programu EU za izmenjavo študentov Erasmus. V Belgijo so lahko prišli šele po dolgotrajnem iskanju lukenj v predpisih, ker Vzhodno sredozemska univerza zaradi nasprotovanja Grkov ne more sodelovati v evropskih izobraževalnih programih. Po treh letih so na evropski komisiji ugotovili, da študentom iz turškega dela Cipra lahko omogočijo izmenjave le, če pridejo neposredno prek evropske komisije. V tem primeru namreč ni potrebno nikakršno soglasje držav članic. Razlog za grške blokade je političen - nerešen status severnega turškega dela Cipra.
Ciper v EU zastopajo predstavniki oblasti grškega dela otoka, ki je mednarodno priznana. Rektor Vzhodno sredozemske univerze Halil Güven pojasnjuje, da grški predstavniki Cipra v EU dosledno zavračajo vse pobude iz severnega turškega dela, ker jih razumejo kot poskus, da bi turški del Cipra prek njih skozi zadnja vrata prišel do mednarodnega priznanja in samostojnosti. Profesor Güven, ki lobiranje odlično obvlada, to seveda odločno zanika in se sklicuje na človekove pravice.
Despite the fact that access to education is regarded as one of the fundamental human rights by the international community, the students in Northern Cyprus universities find themselves denied representation and access to educational facilities and opportunities open to other nations. These students have no right to an internationally recognised education, against all the principles recognised by the UN prior to and since the referendums, for education. Thus, they are being denied one of their basic human rights.
Enake težave ima Halil Güven tudi pri poskusih, da bi se Vzhodno sredozemska univerza iz Severnega Cipra priključila bolonjski reformi. Čeprav mu uradniki v evropski komisiji in poslanci evropskega parlamenta pravijo, da je treba počakati na politično rešitev ciprskega vprašanja, vztrajno lobira pri državah članicah, ki predsedujejo EU, da bi vendarle prej poiskali rešitev za podpis bolognske deklaracije. Portugalci, ki ravnokar predsedujejo EU, so mu menda takoj povedali, da se s tem ne nameravajo ukvarjati, zato zdaj išče stike s slovenskimi diplomati, ki so odgovorni za področje izobraževanja. Marca 2008, v času slovenskega predsedovanja, bo namreč v Sloveniji naslednje zasedanje držav, ki so vključene v bolonjski proces, na katerem bodo odločali o sprejemu novih članic v letu 2009.
Ker gre za izredno občutljivo zadevo, je razumljivo, da je slovenska diplomacija glede te pobude zadržana. Evropski komisar za širitev Olli Rehn si je recimo za študente Olmezovo, Ozgurselovo in Kortaca vzel le toliko časa, da jim je dal roko. Gotovo se še zelo dobro spomni, kako ogorčeno so se pred kakšnima dvema letoma odzvali ciprski Grki, ko so v enem od časopisov zagledali fotografijo pisarne enega od uslužbencev evropske komisije, ki je imel na svoji delovni mizi zastavico turškega dela Cipra. Kako občutljivi znajo biti Grki in Turki na vsako podrobnost, komisar Rehn in njegovi uslužbenci prav tako občutijo vselej, ko je treba narediti nov korak naprej pri pogajanjih s Turčijo, ki je od jeseni 2005 kandidatka za vstop v EU.
Halil Güven pravi, da je treba izobraževanje ločiti od politike: “Če lahko imamo suverena območja za veleposlaništva, za vojsko, zakaj podobne rešitve ne bi mogli uporabiti tudi za izobraževanje? Profesorji in študenti ciprskega vprašanja ne moremo rešiti.” Na Vzhodno sredozemski univerzi ni študentov iz grškega dela Cipra, predavata pa na njej dva grška profesorja. V turškem delu Cipra imajo pet univerz, grški del Cipra jih ima 6, 3 državne in 3 zasebne.
Yamur Olmez, Fatos Ozgursel in Erlap Kortac pravijo, da imajo prijatelje tudi iz grškega dela otoka. Odločno pa trdijo, da so Ciprčani, ki govorijo turško. “Nismo Turki, čeprav govorimo turški jezik. Živeti hočemo na Cipru, ne v Turčiji,” poudarjajo.
Ciprski Grki imajo kajpak svojo razlago konflikta in argumente, zakaj niso pripravljeni sprejeti federacije. Leta 2004 so na referendumu s 76 odstotki glasov zavrnili načrt OZN za združitev Cipra v obliki federacije po zgledu Švice, sestavljene iz grškega in turškega dela države. Ciprski Turki so ta predlog podprli s 65 odstotki glasov. Ankete javnega mnenja kažejo, da se stališča obeh narodov niso spremenila. Ker ciprski Grki vztrajajo pri enotni državi in enotni oblasti - s ciprskimi Turki so si jo pripravljeni deliti, saj imajo recimo v parlamentu predvidene sedeže tudi za poslance, ki naj bi zastopali ciprske Turke -, jim prav nič ne bi ustrezalo priznanje neodvisnosti Kosova. V njem namreč vidijo model za osamosvojitev turškega dela Cipra.
Tudi evro bodo z novim letom 2008 dobili le ciprski Grki, Turki bodo še naprej uporabljali novo turško liro.
Objavljeno pod svet |
|
|





Res dobro lobirajo tile Turki, še v Razgledih so se pojavili. Kdaj pa te bodo povabili, da napišeš še kaj o njihovih plažah, Darja?