Že dve leti živijo Poljaki v drugačni državi kot prej. Jutri se bodo odločali, ali jim ustreza.

Aureliusz M. Pedziwol
^{samostojni novinar in publicist}

Svojčas je bil svet Poljakov dokaj preprost - vsaj ločnice so bile jasno začrtane. Na eni strani so bili junaki Solidarnosti in njihovi nasledniki, na drugi pa bivši komunisti, ki so se po preobratu imenovali za socialne demokrate. Poleg njih so se vzniknili še populisti, s svojimi obljubami alternativa za vse žrtve postkomunistične preobrazbe.

Zgodba o poljski demokraciji se začne leta 1989 za pogajalsko mizo. Po kompromisu s komunistično vlado je tedaj iz sence stopila opozicija. Na prvih, še ne povsem demokratičnih volitvah (4. junija 1989), so komunisti dobili močno zaušnico - od 35 odstotkov prostih sedežev sejma, kolikor so jih namenili volitvam, je protikomunistična opozicija dobila kratko in malo - vse; v znova vzpostavljenem senatu, katerega 100 sedežev je bilo razdeljenih na podlagi volitev, pa le enega ne. Prve demokratične volitve leta 1991 so tak izid potrdile: postkomunistična leva zveza SLD je dobila le osmino sedežev sejma in nobenega v senatu.

V naslednjih dveh letih je Poljakom pošlo potrpljenje, s katerim so spremljali preobrazbo svoje države, kajti ta je za mnoge prinesla močno poslabšanje življenjskih razmer. Na predčasnih volitvah leta 1993 so postkomunisti spet prevzeli oblast za štiri leta.

Umazani svet politike
Naslednji mandat, 1997-2001, je spet pripadel desnici. Koalicija med konservativci stranke AWS in liberalci stranke UW je nadaljevala s prekinjeno prenovo države.

Štiri velike, ne preveč dobre premišljene reforme pa so oslabile poljsko družbo. Zavoljo tega so se je levica leta 2001 zmagovito vrnila, pri čemer ji je do absolutne večine zmanjkalo le nekaj glasov. Začetna samozavest se je kmalu prelila v samozaverovanost in tako so na dan začele prihajate brezštevilne afere. Tudi tista, ki se je začela z obiskom filmskega producenta Lewa Rywina pri odgovornem uredniku časnika Gazeta Wyborcza Adamu Michniku: v imenu neke “skupine na oblasti” je Rywin predlagal ‘nakup zakona’ za 17 milijonov dolarjev. V živo so lahko Poljaki na televizijskih ekranih spremljali, kako je posebna preiskovalna komisija počasi spravljala na dan resnico in takrat so izvedeli, kako globoko v močvirju tičijo.

Nič čudnega, da sta leta 2005 slavili dve desni stranki, ki sta volivcem obljubljali konec mafijaškega vedenja oblastnikov. Toda zmagala ni liberalna Državljanska izhodišča (PO), kakor je napovedala večina anket, marveč konservativna stranka Pravo in pravica (PiS). Kmalu zatem se je zadeva ponovila na predsedniških volitvah - za predsednika ni bil izvoljen prvak stranke PO Donald Tusk, ampak Lech Kaczynski, brat dvojček predsednika stranke PiS Jarosława Kaczynskega.

Ločitev po poljsko
Spor med PO in PiS se je nakazoval že med takratno predvolilno kampanjo, ko sta brata J&L Kaczynski obljubila ’solidarno in ne liberalno Poljsko’. Liberalen je postala zmerljivka, toda liberalci so še vedno verjeli, da je šlo le za predvolilno taktiko. Ločitev med dotedanjimi prijatelji je prišla šele kasneje.

Ko so koalicijski pogovori zašli v slepo ulico, so liberalci počasi začeli dojemati, za kaj gre. PiS, zmagovalka volitev, je PO resda ponudila polovico vlade, vendar dosledno zavračala možnost, da bi liberalcem odstopila vsaj en pomembnejši ‘notranji’ resor - notranje ali pravosodno ministrstvo ali nadzor nad tajnimi službami. Razlog: liberalci bi menda hoteli zaščititi svoje ljudi v sporazumih, ki jih je PiS hotela razbiti, saj da so bile z njimi državne strukture prepletene z zasebnim podjetništvom in kriminalom.

^{www.kprm.gov.pl/fotogaleria.php}

Recept Jaroslawa Kaczynskega za ozdravitev Poljske temelji na popolnem nezaupanju do ljudi. Prepričan je, da svoje vizije ne more uresničiti brez popolnega nadzora nad državnim represivnim aparatom; le kdor ima v svojih rokah vsa orožja, lahko iztrebi korupcije in podobne izrastke.

Nasproti temu stoji liberalni koncept, ki ga predstavlja PO Donalda Tuska. Kjer so davki nizki, se jih ne splača utajevati; kjer državni uradniki na odločajo o podelitvi licenc in privilegijev, se ne splača podkupovati; kjer je pravo preprosto in jasno, je potrebnih komaj kaj nadzornikov… V takšnem svetu je medsebojno zaupanje lahko načelo, tuintam pa je mogoče prihraniti kaj denarja.

Protestni glasovi za - vlado
Po dveh letih s PiS na oblasti zgledajo Poljaki že utrujeni. Življenje od krize do krize, ki prihajajo redno kot polni mesec vsak četrti teden, je utrudljivo. Toda PiS se ne vdaja. Tudi v predvolilni kampanji so metode tajnih služb uporabne, kakor so nedavno pokazali posnetki, ki jih je objavil protikorupcijski urad CBA. Na teh posnetkih poslanka PO prevzema podkupnino. Komaj kdo na Poljskem verjame, da je do objave prišlo po naključju.

Stranka Jaroslawa Kaczynskega ima po javnomnenjskih raziskavah za seboj približno enako število volivcev kot takrat, ko je zmagala. A ne istih. Pomemben del teh volivcev so zanesljivo ‘protestniki’, ki so pred dvema letoma volili obe populistični stranki: kmečko Samoobrambo in nacionalistično Ligo poljskih družin (LPR). Takrat sta ti stranki zbrali skoraj 20 odstotkov glasov, trenutno sta po anketah med 1 in 3 odstotki; nenavadno, da vladna stranka pobira protestne glasove.

Zato - in navzlic morebitnemu dobremu rezultatu - je PiS tokrat obsojena na poraz. Jaroslaw Kaczynski v novem parlamentu namreč ne bo imel partnerjev - razen edinega možnega - Državljanskih izhodišč. A le kot številka 2 v koaliciji. Če bi premier hotel še naprej vladati, bi morala njegova stranka ne le zmagati, ampak pridobiti absolutno večino ali se tej vsaj tesno približati. Kaczynski se tega očitno zaveda, zato so njegovi napadi na liberalce tako srditi.

Kdor si ne želi nadaljevanja sedanjih razmer, pa mora spričo visokih odstotkov PiS ostati pozoren. Drugače kot pred dvema letoma, ko je PO po anketah vodila malodane do konca, sta se tokrat tekmici pogosto menjavali v vodstvu. To je najverjetneje mobiliziralo volivce in zato je v nedeljo mogoče pričakovati naval na volilne skrinjice. Udeležba najbrž res ne bo 80-odstotna, vendar pa bistveno boljša kot leta 2005, ko je bila 41-odstotna.

Tokrat je namreč v igri velik vložek. Odgovor poljskih volivcev v nedeljo lahko ima dolgoročne posledice. Za njihovo lastno prihodnost.

***

Dolgoročno sem optimist

pogovor z Adamom Michnikom*

Kam gremo, v peto republiko ali nazaj v tretjo?
Kam gremo? Nimam pojma, v aritmetiki nisem bil nikoli dober.

V kateri smeri bo šla dežela?
Dolgoročno sem optimist.

Kar pomeni?
Da je razvoj dogodkov težko napovedati.

Kakšno Poljsko si želite?
Normalno, demokratično, proevropsko, suvereno, tolerantno, liberalno. Poljsko s tradicijo države brez grmad, Poljsko s krščanskim ozračjem, Poljsko, ki govori govorico sprave in odpuščanja, ne izobčenja, maščevanja in sovraštva.

Ima Poljske politike, ki lahko s takšno politiko pridobijo večino volivcev?
Zanesljivo.

Jih bomo videli v teh volitvah?
V teh ali naslednjih, videli jih bomo.

Kaj je najpomembnejša zadeva, ki bi se je morala lotiti nova vlada?
Odprava vladanja s pomočjo tajnih služb, provokacij, prisluškovanja. To bi bilo absolutno najpomembnejše.

S tem sva pri bratih Kaczynski. Z njima imate že dolgo problem …
… ne, nobenega.

Ampak vodke pa z njima ne pijete, še zlasti ne z Jaroslawom!
Z mnogimi ljudmi ne pijem vodke.

Nekoč ste to izrecno dejali …
… a se tega ne spomnim. Drži pa, da sva v političnem konfliktu. Ne gre pa za nikakršno posebnost. Tudi v ZDA se zgodi, da se glavni urednik velikega časopisa spre s predsednikom.

Kdaj sta se vajini politični poti razšli?
Leta 1990, ko se je razvnel spor med Lechom Waleso /takrat še sindikalnim voditeljem, op. prev./ in vlado Tadeusza Mazowieckega. Eden od arhitektov konflikta je bil Jaroslaw Kaczynski. To se mi je zdelo neodgovorno in škodljivo, saj je bil zgodovinski trenutek zelo nevaren. Prav takrat smo namreč izstopili iz varšavskega pakta in sveta za vzajemno gospodarsko pomoč in šli v drugo smer; Poljska je potrebovala stabilnost za novo gospodarsko politiko Leszeka Balczerowicza in novo zunanjo politiko Krzysztofa Skubiszewskega. Kasneje pa, ko je Walesa po mojem mnenju neutemeljeno napadel Kaczynskega, sva jaz in Gazeta slednjega branila. Kakor danes spet Waleso, ki je deležen neutemeljenih napadov.

Na žalost mi niste odgovorili.
Veste, več kot govorim, več problemov imam. Naj jih spet dobim? Potem raje sedem in sam napišem. Bom vsaj vedel, zakaj me napadajo. Vsekakor ne za neumen odgovor na vprašanje, ki ga nisem pričakoval.

* _{Adam Michnik (61) je zgodovinar in publicist, avtor številnih knjig, večkrat zaprti oporečnik v časih komunističnega režima in v 80. letih eden glavnih svetovalcev sindikalnega gibanja Solidarnost, glavni urednik vplivnega dnevnika Gazeta Wyborcza …}

Objavljeno pod svet | | |