Pogodba je sprejeta, zdaj sledi prerivanje za stolčke
darja, sobota, 20. oktober 2007Da se bodo zdaj lahko ukvarjali z vsebinskimi zadevami, ker so se dogovorili za pogodbo, sporočajo voditelji članic EU državljanom. To bo mogoče, zagotavljajo, ker bo EU z uveljavitvijo nove, lizbonske, pogodbe dobila predsednika evropskega sveta, ki se bo lahko ves čas ukvarjal z usklajevanjem mnenj in stališč med evropsko komisijo, svetom EU in evropskim parlamentom. Lizbonska pogodba uvaja tudi zunanjega ministra EU, ki se bo sicer še naprej imenoval visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko, vendar bo hkrati tudi opravljal funkcijo evropskega komisarja za zunanjo politiko. Menda bo imel več moči na področju zunanje politike, kot je ima zdaj Javier Solana in bo EU zagotavljal, da bo na zunanjepolitičnem področju govorila z enim glasom, obljubljajo.
Več pristojnosti bo menda z lizbonsko pogodbo dobil evropski parlament, ker bodo poslanci - edini evropski funkcionarji, ki jih državljani izvolijo na volitvah - lahko soodločali o več zadevah kot zdaj. Na odločitve bodo lahko vplivali tudi parlamenti držav članic, državljani pa bodo svojo voljo lahko uveljavljali z državljanskimi pobudami, saj bo en milijon državljanov evropsko komisijo lahko pozval, naj ukrepa na določenem področju. Odločanje bo menda po novem učinkovitejše in hitrejše, ker zlasti na področju pravosodja in notranjih zadev ministri držav članic ne bodo več odločali s soglasjem, ampak z večino glasov. Nova pogodba poleg tega uvaja bolj enostaven mehanizem za odločanje z večino glasov (55 odstotkov držav članic, v katerih živi 65 odstotkov prebivalcev EU), voditelji državljanom sporočajo iz Lizbone.
Novost je tudi, da vsaka članica v vsakem mandatu evropske komisije ne bo imela svojega komisarja. Teh mest bo samo za dve tretjini članic, ker pa se bodo vse pri delitvi komisarskih mest enakopravno izmenjevale, bodo tudi velike kak mandat brez svojega komisarja. Izjeme, ki sta si jih že junija izpogajali zlasti Velika Britanija in Poljska - odlog uveljavitve poenostavljenega sistema odločanja z večino in veljavnost listine o temeljnih pravicah -, so bile tokrat v Lizboni v ozadju. Še zmeraj pa ni povsem jasno, kakšne koncesije na področju konkurence, s katerimi bo ščitil svoje nacionalne šampione, si je junija izpogajal francoski predsednik Nicholas Sarkozy. Tokrat je bil sumljivo tiho, čeprav se je moral hkrati ukvarjati z zakonsko razvezo in stavko v javnem prometu.
Ne glede na zadovoljne obraze voditeljev ostaja vprašanje, zakaj niso sprejeli pogodbe z nekaj členi, kamor bi vse, kar razlagajo, napisali tako, da bi vsakdo lahko preveril, ali so se res zmenili, kar trdijo? Zakaj so te preproste rešitve skrite v različnih dopolnilih k členom prejšnjih pogodob na približno 250 straneh, ki so tako zapleteni, da so jih prebrali le pravniki, ki so jih napisali? Kako bo odločanje po novem sistemu lažje in hitrejše, če bo skupina držav članic, ki z določeno odločitvijo ne bo zadovoljna, lahko kadar koli zahtevala odlog sporne rešitve? Samo večja zmeda bo, ker bo posamezna odločitev nekje veljala, nekje pa ne. Če odločitev povsod ne velja enako, ne moremo govoriti o skupnem evropskem prostoru in trgu, pa tudi o poenostavitvah ne. Vsaj bolj legalno kot do zdaj bodo posamezne države članice lahko v skladu s svojimi “nacionalnimi interesi” izbirale med odločitvami, ki jim bodo povšeči in tistimi, ki se jih bodo otepale.
Prav tako ni pričakovati, da bo nov zunanji minister lahko govoril v imenu vseh držav članic. Ne samo Britanci tudi večina preostalih držav članic se svoji zunanji politiki z uveljavitvijo lizbonske pogodbe zagotovo ne bo odrekla. Da bo evropski parlament dobil več pooblastil se lepo sliši, vendar evropska komisija in svet EU že zdaj pomembnejše odločitve uskladita z njim. Prav tako se predvsem lepo sliši, da bodo državljani s pobudami lahko zahtevali ukrepanje evropske komisije.
Bolj kot voditeljem gre verjeti danskemu evroposlancu Jensu-Petru Bondeju, ki je prepričan, da bodo glavne odločitve na svetu EU in evropski komisiji še naprej sprejemali za tesno zaprtimi vrati v delovnih skupinah. “Ključne zadeve so odločene tam in teh delovnih skupin je kar 300. Sistem odločanja ne bo prav nič bolj demokratičen kot na podlagi sedanjih pogodb,” ugotavlja Bonde. Evropska komisija še naprej ostaja edini organ, ki lahko predlaga nove predpise, državljani in nacionalni parlamenti bodo lahko vlagali le dopolnila, ki pa jih bo evropska komisija lahko preprosto zavrnila, zaradi tega dejansko ne bo nobenih sprememb, pravi danski poslanec, ki sicer velja za evroskeptika.
Voditelji so z vsebino pogodbe opravili in že v Lizboni začeli razmišljati, komu bi zagotovili kak nov stolček, pa tudi kdo bi se koga rad znebil. Na voljo so štirje stolčki, in sicer presednika evropske komisije, predsednika evropskega sveta, predsednika evropskega parlamenta in zunanjega ministra. Prva delitev je menda, da dva pripadata desnim strankam dva pa levim. Stolčka predsednika evropske komisije in predsednika evropskega parlamenta bosta še dve leti zasedena s predstavnikoma desnih strank Portugalcem Josejem Manuelom Barrosom in Nemcem Hansom-Gertom Pötteringom. Javier Solana, ki je od leta 1999 visoki predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko, je španski socialist.
Zlasti Nemci bi na Solaninem mestu po uveljavitvi nove pogodbe radi videli nekoga drugega, zato so lani že poslali v javnost informacijo, da bi Španec ta položaj rad zapustil in zaživel bolj mirno življenje. Očitno svojega kandidata nimajo, zato omenjajo Šveda Carla Bildta, predvsem ker dobro pozna razmere na Balkanu, bil pa je tudi predsednik vlade, zato ve, kako se lotevati kriz. Evropski socialisti pa so začeli testirati teren z italijanskim zunanjim ministrom Massimom D’Alemo.
Prvi predsednik evropskega sveta pa naj bi postal luksemburški krščanski demokrat Jean-Claude Juncker, ki je trenutno med vsemi voditelji EU največ časa na položaju. Da bi se Juncker umaknil s položaja predsednika luksemburške vlade, bi bila menda nadvse vesela evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding, ki se ji prav leta 2009 izteče mandat in je prav tako članica krščansko-demokratske stranke, nič manj pa Junckerjev stolček ne diši socialdemokratskemu zunanjemu ministru Jeanu Asselbornu. Za nov mandat na čelu evropske komisije vse bolj neprikrito lobira Barroso, mesto predsednika evropskega parlamenta pa je odvisno od števila poslancev, ki jih posamezne politične skupine skupine dobijo na volitvah.
Ker bodo o predsedniku evropskega sveta in zunanjem ministru po vsej verjetnosti odločali prihodnje leto v času, ko bo EU predsedovala Francija, bo predsednik Nicholas Sarkozy gotovo imel tudi svoje kandidate. In vsaj do takrat najbrž spet ne bo časa, da bi se ukvarjali z vsebinskimi zadevami.
Objavljeno pod svet |
|
|





2 leaders back Blair as European Union president
President Nicolas Sarkozy of France and Prime Minister Gordon Brown of Britain endorsed Tony Blair on Friday to be the first to fill a re-created European Union presidency, even as critics questioned how a leader from a nation deeply skeptical of the European Union could serve in the role.
http://www.iht.com/articles/20.....europe.php
Brez velikega pompa so torej sprejeli večino določil padle ustave. Očitno na koncu ne gre brez malo kravjih kupčij. Politični kompromis z rahlim priokusom gnusa. Samo da ladja gre naprej. In to gre. Bistvo nove zgodbe je seveda personifikacija Unije v dve novi osebnosti: predsednika in zunanjega ministra. Kakorkoli, to je velik korak naprej k poglobitvi, ne glede nato, da je povezava bolj v stanju rahljanja vezi. Bomo torej ena zadnjih držav, ki bo še predsedovala celovito, po starem.