GOST RAZGLEDOV

Igor Vidmar
publicist
igor.vidmar@siol.net

Nedavno se je zgodila nenavadna polemika, ki je lepo osvežila naslovno temo: ob legitimno neusmiljenih kritikah zakonite oblasti so se pojavila mnenja, da so sedanji časi podobni ali celo slabši od onih v zadnjem desetletju samoupravnega socializma (zanimivo: ta »uradni« naziv ni več v uporabi, vsi politiki in mediji kar pristajajo na oznako hladnovojnih zmagovalcev - »totalitarni komunizem«) - vsaj kar zadeva svobodo medijev, odsotnost strahu v družbi itd. Ogorčeno - »kako ste rekli?« - se je odzval sam zunanji minister, človek za vse čase, in poleg znanih floskul o nekdanjem »totalitarizmu« in nujno manj strašni noči pod svetlim soncem demokracije navrgel tudi najnovejši kronski argument v prid sedanjosti: odlično gospodarsko situacijo z zelo visoko stopnjo rasti, ki da obeta »blagostanje za vse« (o visoki inflaciji tedaj še ni bilo slišati).

A prav ta argument moči me je napeljal na še bolj tvegano idejo: morda pa je sedanja situacija pravzaprav bolj kot dinamičnim, pogumnim, a tudi revnim in turbo-inflacijskim poznim 80-tim - podobna poznim 70-tim letom, ko so bile gospodarske razmere tudi skorajda idealne - visoka rast, nizka nezaposlenost, celo nekaj potrošništva, poceni stanovanjski krediti itd., a za ceno družbene zadušljivosti, večinskega javnega molka, medijskega enoumja in političnega poenotenja, skratka - bila so to »svinčena leta«? No, razlik je več kot podobnosti; primerjava je uporabna bolj kot metafora; opisana pozna 70-ta so bila povrh tisti »družbeni kontekst«, v katerem se je zgodil pank, kateremu danes ni ekvivalenta v popularni kulturi.

Detonatorji Pankrti sicer sami sem ter tja prisegajo na nevtralni »dolgcajt« kot svojo glavno motivacijo in na absoluten prelom s tedanjim rockovskim in političnim okoljem, vendar panka kot »gibanja« ne bi bilo brez Radia Študent – proizvoda študentskega gibanja izpred desetih let. Kakorkoli - datum legendarnega prvega koncerta je 18. oktober 1977, kraj: gimnazija Moste; ostalo je vzporedna zgodovina, o kateri sicer lahko beremo v marginalnih knjigah presenetljive stvari, kot je zapis soustanovitelja Nove revijo dr. Hribarja v zborniku »Punk je bil prej« (izšel ob 25-letnici): »Brez pretresa, ki ga je v politiki in kulturi povzročilo dveletno delovanje Pankrtov, tudi pobude za Novo revijo v letu 1980 ne bi bilo«; vidimo jo lahko tudi v nekaj kul dokumentarcih, seveda pa ni niti blizu »komandne mize« uradne zgodovine.

Normalno, rečete - kaj pa naj bi nekakšna rockovska subkultura sploh iskala v panteonu uresničenja tisočletnih nacionalnih sanj?

Morda; a pristanek na to samoumevno nezgodovinskost panka je že del iste ideološke možganske operacije, s katero nas hočejo prepričati, da današnji časi nikakor nimajo nobene zveze z onimi nekdanjimi (razen priložnostne politikantske ekshumacije »udbomafije«,«nomenklature« in »Kučanovega klana«) in da po drugi strani tedanja lokalna ureditev ni bila čisto nič drugačna od globalnega komunističnega totalitarizma (mimogrede: ne vem, ali je ironično ali farsično ali oboje, da se foto-razstava o panku dogaja v muzeju, ki se sistematično ukvarja prav s tem in takšnim izenačevanjem, čeprav je vloga panka ena od večjih specifik slovenske »poti v demokratični kapitalizem«).

»Pankerski« del te ideološke operacije bi se torej lahko glasil takole: kaj neki naj danes – razen nostalgičnega prvoborčenja - počnemo z »uporom, samomorom« - v času, ko se »dopušča vsa svoboda« in je »oblast ljudska«, če uporabim še malo Laibacha (nadaljevanja panka z drugačnimi sredstvi)? Ali ni pankersko obnašanje scela odveč in neproduktivno v družbeni ureditvi, v kateri je »Janezu, kurbinemu sinu«, za katerega »totalna revolucija ni rešitev« za njegovo »samopotrditev« na voljo vse – od formalne politične demokracije , v kateri je Janez lahko izvoljen za poslanca ali predsednika, do »svobodnega trga«, na katerem lahko svobodno bogati ali vsaj prosto prodaja svojo delovno silo in podjetnosti na globalnem BTC-ju ljudi, idej in kapitala, v prostem času pa lahko Janez uživa neštevilne dobrote vseprisotne potrošniške kulture in zabave – vključno s fantastičnim svetom resničnostnih šovov, turbo-folkom v nacionalnem TV prime-timu in siddarthovskim stadionskim apolitično epsko-rockovskim intimizmom? Kaj bi še hoteli?

Torej se je vendarle »neki premaknil«; kaj »neki« - vse se je spremenilo, pa čeprav le zato, da bi marsikaj ostalo enako, če parafraziram nekega italijanskega grofa. A tudi v tem najboljšem od vseh možnih svetov, v tem epohalnem času koncu zgodovine vendarle nekaj manjka; nekaj, kar pa je imel čas pred 30-timi leti: možnost nečesa, kar bi imenoval zgodovinska, »sistemska« izbira, četudi je bila - kot smo že tedaj lahko vedeli - iluzorna. Rečeno v »ne-ideološkem« jeziku, ki bo danes morda bolj razumljiv: takrat sta bili na trgu družbenih sistemov dva »sistema svobode« in dve ideologiji, ki sta se bojevala za »hearts & minds« sveta; danes je ostal en sam.

Seveda mi ni čisto nič do vrnitve nekdanje izbire, nasprotno: hočem le to, kar so obljubljali globalni zmagovalci velikega boja, a se je hitro izkazalo, da ne mislijo resno, saj imajo raje monopol – svojega seveda. V vsem - vključno z zgodovino. Pank in Pankrti »pod Slovenci« so torej, če nič drugega, pomembni »igralci« ohranjanja živega spomin na čas, ko je bila na tržišču zgodovine načeloma več izbire in manj monopola - če je že treba uporabljati ta dolgocajten žargon.

Dvomim, da bo tem retro-izvajanjem sledilo kako vprašanje iz medmrežnega občinstva, recimo - »kaj pa današnje »mlade generacije?«, pa bom le odgovoril. Pank, kolikor ga je - več, kot se zdi - je nekako razdeljen na dvoje: večina bendov in publike je normalen del »subkulture« rock’n'rolla, eden od njegovih žanrov, katerega »etiko in estetiko« enako kot za druge povzema krilatica »sex & drugs & rock’n'roll«. Manko tega ready-made pankerstva je Drago P., producent in založnik prve in prave »naredi sam« »tribute« kompilacije »Pankrti 06«, izrekel takole: »Ali ti bendi sploh vejo, za kaj je šlo tedaj, za kaj gre? So čisto brez zgodovinskega spomina.« Je pa tudi manjšina - tisti, ki se prek meja hedonističnega individualizma večne adolescentne triade »s & d & r’n'r« navezujejo na duha ne-pozerske, stilizirane upornosti, »outsiderstva« z zavestjo (da ne pozabim edinega domačega pop-punkovskega filma), ko in kolikor uglasbljajo kritično, nekonformno, »alternativno« ali že samo realistično videnje, občutenje družbe in sveta. In so torej via facti del globalne kulture odpora, zavračanja statusa quo, tudi antiglobalizma in antikapitalizma. Zakaj pa ne, pa čeprav »totalne revolucije« in »sveta pravičnosti« pa resnične svobode in enakosti in bratstva (mislim zares - z malo začetnico) ni nikjer na obzorju, morda je celo še bolj daleč stran kot pred 30 leti.

Ps: Pred kratkim me je na Metelkovi mladenič »komaj šestnajstih let« pričakujoče vprašal, ali bodo Pankrti res spet nastopili v živo. Bil je navdušen nad mojim pritrdilnim odgovorom; mene pa je s svojim navdušenjem kar presenetil, saj je bilo drugačno od rahlo blaziranega, »samo-da-se-družimo« feelinga večine potrošnikov metelkovske alternative. Koliko je takih? Morda pa se motim, morda se le premika.

Objavljeno pod gost razgledi.net, kultura in šolstvo | | |