Državni svet je precej pozno, vendar od srca, proizvedel kronski dokaz, da s socializmom pravzaprav ni bilo ’sistemsko’ nič narobe. Takole med drugim pišejo svetniki (po današnjem Delu) v pobudi vladi, naj razmisli o opustitvi prodaj večinskega deleža v podjetjih v državni lasti.

Floskulo o samoumevni slabosti državnega lastništva razširjajo tuji prevzemniki s pomočjo svojih vlad in domači preprodajalci. Tudi država lahko uspešno gospodari, treba se je le profesionalno lotiti vloge lastnika in kadrovati v podjetjih najboljše, ne pa ’svojih’, kot se je dogajalo oziroma se še dogaja.

Če bi torej partija in država svojčas našli najboljše, vsa ta petnajstletna privatizacijska kolobocija sploh ne bi bila potrebna. Zgodovinska odgovornost socializma v teh krajih je očitno zgolj ta, da najboljših ni našel, čeprav jih je celega pol stoletja vneto iskal. Zato morajo najboljše iskati in kadrovati zdajšnje generacije. Kajti država lahko uspešno gospodari, če se le vloge lastnika loti profesionalno. In, kajpak, ne naseda floskulam tujih prevzemnikov in njihovih vlad ter domačih preprodajalcev.

A ker intelektualnega potenciala državnega sveta ne gre precenjevati, populističnega naboja tovrstnih neumnosti pa ne podcenjevati, kaže vendarle ostati resen. Celo zaskrbljen, kajti, eh …, na, pa se ne morem ubraniti sarkazma, po tej deželi se plazi pošast umika države iz gospodarstva in vse sile svete alianse, od Milana M. Cvikla in Antona Ropa preko Marjana in Janeza Podobnika do Marte Turk in Janvita Goloba, se zbirajo v boj proti tej pošasti.

Morda je ni države daleč naokrog, v kateri bi tako malo ljudi bralo Miltona Friedmana in hkrati vedno več ljudi za vsakim vogalom videlo senco (seveda podivjanega) liberalizma. Kar je zabaven paradoks. Vlada, ki se je v celoti odpovedala lastnemu svežnju liberalnih reform, nepreglednost, klientelizem, zaprtost in dirigizem pa povzdignila v neformalna temeljna načela gospodarskega sistema, je osumljena prenaglega (!) umika iz gospodarstva in napremišljene (!) privatizacije/razprodaje tujcem.

Paradoks gre vladi vsekakor privoščiti, a znajo biti posledice demonizacije privatizacije, ki jih je sprožila klientelistična praksa, dolgoročno precej manj zabavne. Ne zato, ker nekateri svetniki že razmišljajo o referendumu, na katerem naj bi državljani povedali, ali se strinjajo ’s prodajo nekdanjega družbenega, zdaj podržavljenega premoženja v bankah, zavarovalnicah, Telekomu, elektrogospodarstvu, energetiki, železnici, Luki Koper …’, ampak zato, ker tudi brez tega nastaja ozračje, v katerem bo omenjanje privatizacije za sleherno stranko oziroma politika politični samomor. Kajti, kot pravijo svetniki, gre za podjetja, ‘ki so jih ustvarile generacije državljanov in jih ni mogoče prodajati mimo volje in v škodo državljanov in njihovih družin’.

Ozračje skratka, v katerem bodo še naslednje generacije kadrovale najboljše za podjetja v državni lasti, ne bodo pa v preglednih postopkih iskale novih lastnikov zanje. Se bodo pa, vsaj to, vse te generacije državljanov istočasno smele zgražati nad tajkunizacijo in klientelizmom ter socialnim razslojevanjem.

Objavljeno pod slovenija | | |