Svetlo-zeleni in temno-zeleni so živeli na prisojnem in osojnem delu majhne zaprte doline, v katero je le redko posijalo sonce. Poleg tega, da so na enem koncu doline na račun malo več sonca imeli malo bolj svetlo, na drugem pa malo bolj temno travo, so se temno-zeleni in svetlo-zeleni razlikovali med seboj glede odgovora na pomembno ideološko vprašanje. Vprašanje o tem, katere zelenice so lepše. Seveda so pri tem svetlo zeleni zagovarjali svojo barvo, temno-zeleni pa svojo. Stališča pa so branili tako goreče, da je bil kakršenkoli dialog in sodelovanje med njimi nemogoče. Ker je bila poleg ideološke delitve v dolini prisotna tudi delitev dela, kjer so svetlo-zeleni sloveli kot odlični mlinarji, temno-zeleni pa kot odlični peki, so ostala žita nezmleta, peči pa prazne. Neoprijemljiva ideološka delitev je tako imela povsem oprijemljive posledice, namesto kruha so prebivalci doline zelenih jedli travo. Bili so ideološko čisti, bili so opredeljeni, bili pa so tudi lačni.

Da tudi v Sloveniji nismo imuni na poceni etiketiranje in prekomerne ideološke delitve dokazuje več primerov, z mojega osebnega vidika pa izstopa predvsem nedavni primer, kjer naj bi t.i. ”mladoekonomisti” zamenjali tabor oziroma postali ideološko opredeljeni. Ker so tovrstne izjave sporne z več vidikov, pojdimo lepo po vrsti in ločeno poglejmo posamezne dele. Opravimo najprej z delom o menjavi strani in pisanjem programa oziroma poistovetenjem z eno politično opcijo. Kot lahko zatrdim iz prve roke, je dano poslovno sodelovanje osnovano izključno na strokovni in ne ideološki ravni. Ne gre za pisanje programa – tega morajo napisati tisti, ki ga bodo zagovarjali na volitvah in ki bodo prevzeli odgovornost za izvajanje, če jim bosta volilna in koalicijska kombinatorika dali to priložnost – ampak za izdelavo strokovnih analiz določenih področij ekonomske politike, kjer bomo analizirali problematiko teh področij in predstavili možne rešitve, vključno s prednostmi in slabostmi. Pri tem tudi ne gre za nikakršno ekskluzivnost – s kolegi bomo svoje poglede na to, kaj bi bila primerna ekonomska politika, še naprej razlagali širši javnosti, če jo bo to zanimalo.

Z vidika naročnika tako vidim dano potezo kot resen pristop k nalogi pisanja programa, kjer podobno kot gradnja hiše ob pomoči predhodnih analiz arhitekta in projektantov, le ta poteka bolje z uporabo ustreznih strokovnih in neodvisnih mnenj. Če je naša skupna prihodnost hiša, v kateri bomo živeli, se verjetno vsi strinjamo, da je bolje začeti z gradnjo šele, ko vemo, kako naj bi ta hiša izgledala, kakšen je teren, na katerem bomo gradili in kakšne so pomanjkljivosti preteklih gradenj. Če ne poznamo svetlo-zelenih in temno-zelenih arhitektov in jih ne delimo glede na to ali gradijo za tisto ali ono gradbeno podjetje, potem tudi ne razumem ideološkega opredeljevanja in etiketiranja ekonomistov oziroma ekonomskih svetovalcev. Morda je razlog v tem, da se namesto izdelka in argumentov ocenjujejo imena, izdelek pa se ne sodi po vsebini, ampak se ga vnaprej diskretira na ideološki osnovi.

Drug problematičen del izjav pa se nanaša že na dobro znano etiketiranje ekonomistov na mlade in stare. Ne vem sicer, kdo se je spomnil teh skovank in navsezadnje tudi ni pomembno, bolj pomembno pa je, da taka delitev odvrača pozornost od edinega pravega načina razlikovanja med ekonomisti (in ne samo med ekonomisti), na tiste z argumenti in tiste brez njih oziroma delitev na tiste, ki dobro opravljajo svoje delo in tiste, ki ga ne. Čeprav sam ne bi želel soditi, kdo sodi v katero izmed skupin, pa verjetno obstajajo primeri strokovnih in manj strokovnih ekonomistov, tako med mladimi kot starimi. Prav tako kot obstajajo taki primeri med frizerji, inženirji in prodajalci. Če teh ne delimo na mlade in stare, ne vem, zakaj naj bi bilo drugače pri ekonomistih. Morda je razlog v tem, da se namesto argumentov tako lahko ”gledajo slike” in ”poslušajo čustva”, vsekakor pa s tem zgubljamo vsi, saj se namesto dobrih ali slabih rešitev upoštevajo in obravnavajo ”mlade” in ‘’stare” rešitve.

Vsem, ki verjamejo v delitev glede na kakršenkoli drug kriterij kot tistega, ki je merljiv in ga je moč objektivno ovrednotiti, predlagam, da v slogu dobro znanega pregovora podkrepijo svoja razmišljanja in prepričanja tudi z dejanji oziroma z denarjem. Podobno kot prebivalci naše doline naj kruh kupujejo le pri isto-razmišljujočih pripadnikih svoje skupine, prav tako naj vse ostale storitve in produkte kupujejo po enakem kriteriju. Tudi pri prodajanju lastnega dela in znanja naj sledijo enakemu kriteriju in delujejo le znotraj kroga temno-zelenih in svetlo-zelenih. Seveda bom v obstoj takih čudežnih bitij verjel, ko jih bom videl na lastne oči. Do takrat pa je verjetno bolje, da sodimo ljudi po dejanjih in ne utemeljujemo trditev s čustvi ampak argumenti. Napredek je, kot kaže zgodovina, predvsem posledica slednjih.

Objavljeno pod slovenija | | |