GOST RAZGLEDOV

Gregor Golobič
predsednik stranke Zares - nova politika
gregorg@zares.si

Ko gre v politiki za samopredstavitve kandidatov, imamo običajno opraviti z nastopom, za katerega se zdi, da izhaja iz komično in dobesedno vzetega ljudskega pregovora, da se dobro blago samo hvali. Sámo hvali in samo hvali …

Deloma zato, ker tukaj že cel dan govorimo o novi politiki, deloma pa jaz tudi nikoli nisem znal drugače, bi rad nasprotno spregovoril o nekaterih slabostih moje kandidature. O mnogih bodo in so že pisali mnogi; na njihove očitke tu ne bom odgovarjal, ker gre za reciklažo enih in istih starih reči in sem to storil že velikokrat. A tudi sámo to dejstvo gotovo sodi med slabosti.

Na tem mestu želim izpostaviti predvsem tiste slabosti, ki jih kot takšne vidim sam, o katerih sem tudi že govoril s kolegi iz Zares, in v resnici spadajo v korektno razgrnitev. S tem je tudi povedano, da moja odločitev za soglasje h kandidaturi ni bila ne lahka in ne enoznačna. Seveda ne gre za to, da bi taktiziral, se pustil prositi in kar je podobnih folklornih kandidacijskih elementov. Kdor ve, kako sem se o kadrovskih vprašanjih odločal v preteklosti (in mnogi me še danes vidijo predvsem v tej sicer zame stranski vlogi), mu je znano, da sem bil vedno najbolj skeptičen do tistih kandidatov, ki so bili prepričani, da so edini in najboljši, ki so z vso strastjo – in še s čim – poskušali pridobiti neko vplivno funkcijo ali položaj. Nasprotno pa sem najbolj cenil tiste (in se zanje tudi najbolj trudil), ki jih je bilo treba zelo in vztrajno prepričevati, ki so imeli veliko več vprašanj kot vnaprejšnjih – ni problema – odgovorov. Svojega pogleda na to nisem spremenil in enak princip sem skušal tako kot danes vedno uporabiti tudi na sebi in za sebe.

Poglavitne omenjene slabosti je moč strniti v nekaj vprašanj:
- Ali je za stranko koristno, če ima predsednika, ki dvomi, tudi kadar je nabolj prepričan?
- Ali je lahko uspešen predsednik nekdo, ki ve, da kot predsednik ni nič drugega kot presečišče pogledov drugih, ki se zaveda, da je resnica (tudi o njem) proizvedena in ne nekaj nasebnega, kar bi obstajalo mimo tega?
- Je zavračanje razlikovanja med taktiziranjem in stateškimi odločitvami dopustna v današnji pragmatični samovšečni in samo všečni politiki?
- In seveda tudi: ali je lahko uspešen in učinkovit predsednik nove stranke nekdo, ki kje v zgornjem smislu »star«?

Še bi lahko našteval, ampak zadošča. Jaz sem na ta vprašanja pri sebi že odgovoril, vam, pred katerimi je pomembna odločitev, sem jih želel le predočiti v lasten razmislek in presojo.

Zelo na kratko želim ob tem reči le dvoje: prvič, če res hočemo biti drugačni, potem na zgornja vprašanja najbrž ne smemo dati konvencionalnih, oportunističnih odgovorov; in drugič, tudi pred vsakim novim politikom so stare pasti – če so izkušnje »starih« rezultirale v nauk, potem je šolanje lahko tudi krajše in šolnina nižja.

A potreben je resen razmislek o vseh posledicah naše odločitve: podajamo se v naseljeno pokrajino in v resnici se odločamo med tem, ali res hočemo biti drugačni, zares alternativa, toda za ceno našega zavračanja prevladujoče piramidne igre ugajanja in uganjanja všečnosti za vsako ceno, poleg tega pa tudi za nemajhno temu sopripadajočo ceno zavračanja nas s strani drugih in od nas drugačnih – tako v strankarski kot v volilni areni. Zame osebno je odgovor enoznačen in dolgoročno edini smiseln in vreden angažmaja. Zato sem se tudi odločil, da na pomlad podprem pobudo Zares.

Imel sem srečo, da sem lahko sodeloval pri boju za vzpostavitev demokracije v Sloveniji in bil akter ter priča ustanavljanju prvih političnih strank. Romantična energija takratnega naivnega idealizma – brez katerega se ne bi zgodilo nič – vse to je nepovratno in neponovljivo. Kar – in to je pomemben motiv moje vrnitve v politiko – pa po mojem prepričanju ne bi smelo iti v izgubo, je zavest o mnoštvu vrednot in nosilcev takratnega demokratičnega gibanja. Danes gibanja že dolgo ni več – politika je obstala, inovativnosti ni. Slovenske politične stranke so po burnih dveh desetletjih v krizi, v zastoju – razlikujejo se le po tem, da nekatere to že slutijo in se ozirajo vase, druge pa si pred tem agresivno in na široko zatiskajo oči. Naša pobuda je že v teh nekaj mesecih pokazala, da je tudi navzven pomemben katalizator nujnega in temeljnega premisleka o smislu in razlogih politike. Občasno nestrpnost in nejevoljo, pa tudi hitrejše odzivanje in že tudi tekma z nami, kar nam bolj ali manj kulturno izkazujejo in napovedujejo politični konkurenti, moramo zato v prvi vrsti razumeti kot priznanje in dokaz našega prvega neegoističnega uspeha, kot potrditev tega, da delamo prav. Zavračamo boj in prerivanje za zatečeno, dajemo in sprejemamo izziv za tekmo v novem. To je naša vrnitev v prihodnost.

* _{besedilo je služilo kot osnova za predstavitveni nastop na zboru članic in članov Združenja Zares, 29.9.2007.}

Objavljeno pod gost razgledi.net, slovenija | | |