OK, Igor Bergant se je res potrudil. V današnji večerni športni oddaji je izračunal, da je bila slovenska reprezentanca, ki je pod Katančevim vodstvom leta 1999 doma premagala Albanijo, v povprečju tri leta starejša od sedanje ekipe, ki je v soboto le brezjajčno remizirala z “orli”. Zahovič & co. so imeli že takrat v žepu več nastopov od Lavriča in prijateljev. Toda… Resnici je treba pogledati v oči: prenova, kot jo je ob začetku svojega mandata (nekje med letoma 06 in 07) napovedal selektor Kek, ne deluje. Najprej nekaj dokazov za omenjeno trditev: poglejmo, kaj je naš selektor govoril o svojem imenovanju 5. januarja letos:

Pred tekmo v Tirani, na kateri nismo pravzaprav niti enkrat pošteno streljali v okvir albanski vrat, kljub “velikim potencialom” pa odigrali sramotni bunker:

“Moj cilj bo vsako tekmo začeti z željo po zmagi. Zakaj torej ne bi v Tirani zmagali in osvojili vse tri točke? Mislim, da v kvalifikacijah še ni vse izgubljeno. Vsak tekmec je sicer na svoj način težak, toda mi se lahko kosamo z vsakim, če bo moštveni duh na pravem nivoju. Na žalost pa v tem trenutku nimam igralca, ki bi lahko sam reševal tekme v našo korist, tako kot je bilo to pred leti.”

O tem, da bosta nosilca igre v tem kvalifikacijskem ciklusu še Ačimovič, ki danes na Dunaju igra v življenski formi, in Nastja Čeh:
“Spisek igralcev, na katere bom računal, že imam v glavi, ker se bliža tekma z Estonijo, pa ga bom tudi kmalu objavil. Mogoče bomo še kje koga našli, toda jedra reprezentance ne mislim spreminjati. V preteklosti so že dokazali, da znajo zmagovati in igrati dobro.”

Potem, ko je pod pritiskom javnosti (in menedžerjev) po hitrem postopku odpisal omenjena vezista, je po sobotni tekmi med drugim pojamral:
“Žoga je potovala prepočasi, nasprotnik je bil na sredini igrišča konkretnejši, pravih priložnosti si nismo ustvarili.”

Po zadnji tekmi z Albanijo, kjer v drugem polčasu nisem videl drsečega štarta v albanske noge, velja spomniti, kaj je nekoč odgovoril na vprašanje o (bodočih) odlikah reprezentance pod njegovim vodstvom:
“Srčnost, hrabrost, borbenost in disciplina!”

In še moja najljubša; Kek je namreč na klopi reprezentance sedel že devetič:
“Seveda smo razočarani, želeli smo tri točke, toda spet moram poudariti, da smo šele na začetku izgradnje reprezentance. Ne smemo se kar tako predati, verjamem, da bomo v naslednjih kvalifikacijah bolj uspešni.”

In kaj je realnost? Takole strnjeno:

1. Kek pravzaprav ne ve, kako bi sestavil moštvo na sredini. Za tekmo z Albanijo je tako izumil “romb”, v katerega je razvrstil popolnoma nekreativne igralce. Še prej smo igrali z dvema zadnjima vezistoma, pa proti Črni gori poizkušali s “štirico” v liniji itd. Dobra novica je, da je Handanovič vratar za nadaljnjih deset let in da Kek vztraja pri štirih v zadnji vrsti.

2. Selektor še vedno ni profiliral ključnih igralcev oziroma jim našel optimalno igralno mesto v formaciji. Zakaj 190 cm visoki Lavrič beži na bok? Zakaj toliko kredita štoperju (!) Branku Iliču pri tako poraznih predstavah na desnem boku? Zakaj Birsa ne igra špic, ampak desnega (!?) vezista? Bo tudi Kek porabil nadaljnjih pet let (tako kot Slaviša Stojanovič) za iskanje optimalnega mesta Kirmu? Je Koren zadnji, desni, levi ali ofenzivni vezist (btw: fant je v reprezentanci že šest let; odgovor je: desni vezist v formaciji z dvema zadnjima vezistoma, če vprašate mene)?

3. Zakaj govorimo o generacijskem prelomu, če pa položaj štoperja zaseda Cipot, na zadnjem veznem pa je Žlogar? Mimogrede: zakaj je tako “cool” - ob “brezmejnih” potencialih slovenskega nogometa - formirati moštvo dvajsetletnikov? Zakaj preprosto ne igramo z vsemi najboljšimi v danem trenutku?

4. Zakaj smo tako hudičevo, verdenikovsko strahopetni v duelih? Ker je v bistvu selektor iz ozadja prav Verdenik? Mar ni ravno Katanec dokazal, da se reprezentance ex-Varšavskega pakta da premagati, če jih pretepeš? Zakaj igramo z garači, ki ne garajo, ampak “igrajo” umetnike? Zakaj kartone ne dobivamo za “umazane” favle, ampak za ugovarjanja?
5. Zakaj Lavrič in Novakovič skupaj? Zakaj ob Klemnu ne recimo Birsa?

6. Zakaj pri 0:0 doma v odločilni tekmi za 4. mesto v skupini zadnjih 25 minut ne igramo z dodatno špico, ampak Novakoviča menjamo z Rusičem, ki do “transferja sanj” v Temišvar v Celju v dveh sezonah ni zabil več kot 10 golov? Ta fant je sicer tipičen pokazatelj zafuranosti igralcev v našem nogometnem sisemu (o tem več kdaj drugič)

Kekova dosedanja bilanca je daleč od tega, da bi se v njej videl kak napredek.
- prijateljska tekma proti Estoniji: podarjen penal za zmago 1:0 brez priložnosti,
- gostovanje v Albaniji: točka z bunkerjem in obilo sreče zaradi patološke nespretnosti albanskih driblerjev pred našim golom,
- doma proti Nizozemski: čudežni Handanovič za poraz z le golom razlike,
- doma in v gosteh proti Romuniji: povsem nemočni; če bi bili na drugi strani Skandinavci, bi jo obakrat odnesli s petardo,
- prijateljska proti Črni gori: proti komu že?
- gostovanje v Luksemburgu: OK, dva gola sta bila zelo lepa, vendar - na drugi strani je bil Luksemburg,
- doma proti Belorusiji: naša najboljša tekma do sedaj, taktično zrelo smo igrali na rezultat,
- doma proti Albaniji: neambiciozno

Objavljeno pod šport | | |