Evropska živilska podjetja vlagajo v raziskave in razvoj
darja, petek, 12. oktober 2007Če bi bil lastnik ljubljanske Pivovarne Union nekdanji Interbrew (sedanji InBew) namesto Pivovarne Laško, bi ljubljanska pivovarna lahko imela lani kakšen raziskovalno-razvojni projekt. Inbew je namreč lani v raziskave in razvoj po podatkih evropske komisije vložil 17 milijonov evrov in se s tem zneskom uvrstil na 476. mesto med 1000 podjetji, ki so največ vlagala v raziskave in razvoj. Če bi se tovarne za proizvodnjo živil in pijač splačalo samo zapirati in prekučevati z lastniškimi deleži in zemljišči, na katerih stojijo, ta podjetja ne bi nič vlagala v raziskave in razvoj. V tem primeru ne bi bilo 39 proizvajalcev živil in pijač med 1000 evropskimi podjetji, ki so lani po podatkih evropske komisije v R&R največ vlagala. Med njimi je najvišje, na 27. mestu, britanski Unilever, s katerim Droga-Kolinska pravkar ni podaljšala licenčne pogodbe. Kakšnega slovenskega proizvajalca pijač in živil na tem seznamu seveda ni, ker lastniki ne vlagajo v njihov razvoj.
Med svetovnimi 1400 podjetji, ki so lani po podatkih evropske komisije največ vlagala v raziskave in razvoj, so proizvajalci živil s 3,9 milijarde evrov med 15 panogami, ki imajo največja tovrstna vlaganja, na 14. mestu. V primerjavi z letom 2005 so živilci vlaganja v raziskave in razvoj lani povečali v povprečju za 7,6 odstotka. Vseh 1400 podjetij, ki so jih na evropski komisiji razvrstili po panogah, je lani za raziskave in razvoj porabilo 366 milijard evrov ali 10 odstotkov več kot leta 2005. Na vrhu so podjetja s področja farmacije in biotehnologije z vložkom 70,5 milijarde evrov in 15,7-odstotno rastjo vložka v primerjavi z letom 2005. Triindvajset panog je lani za raziskave in razvoj porabilo manj kot živilci in proizvajalci pijač.
Na evropski lestivici 1000 podjetij, ki so lani največ vlagala v raziskave in razvoj je med prvimi stotimi na 27. mestu z 906 milijoni evrov le Unilever. Je pa šest proizvajalcev živil med prvimi 200 na lestvici, med njimi francoski Danone na 128. mestu z vložkom 126 milijonov evrov, kar je 0,8 odstotka več kot leta 2005. Britanski Cadbury Schweppes, ki je na 150. mestu, pa je lani svoja vlaganja v raziskave in razvoj v primerjavi z letom 2005 povečal za 19 odstotkov na 102 milijona evrov. Britanski proizvajalec pijač Diageo se je recimo uvrstil na 355 mesto, lani je v raziskave in razvoj investiral 26,7 milijona evrov, kar je 12,5 odstotka več kot leta 2005, nizozemski proizvajalec pijač Campina je s 26,6 milijoni evrov takoj za njim, svoj vložek v primerjavi z letom 2005 je lani povečal za 7,7 odstotka.
Belgijski InBew (nekdanji Interbrew, ki je hotel prevzeti Pivovarno Union in je zdaj v brazilski lasti) se je uvrstil na 476. mesto, za raziskave in razvoj je lani porabil 17 milijonov evrov. Tudi danski pivovar Carlsberg vlaga v raziskave in razvoj, na lanski lestvici z vložkom 14 milijonov evrov, kar je sicer 5,6 odstotka manj kot leta 2005, je zasedel 530. mesto.
Šest družb med 39 proizvajalci živil in pijač, ki so na lestivici 1000 podjetij, ki so lani največ investirala v raziskave in razvoj, je za ta namen porabilo manj kot 5 milijonov evrov. Za paradna slovenska živilska podjetja in njihove lastnike je glede na dobičke, s katerimi se hvalijo, to vsekakor dosegljiv znesek. Če bi njihovi lastniki razmišljali dolgoročno, bi moralo vsaj kakšno izmed njih biti na tej lestvici.
Objavljeno pod gospodarstvo | 
| 
|
“Kakšnega slovenskega proizvajalca pijač in živil na tem seznamu seveda ni, ker lastniki ne vlagajo v njihov razvoj.”
sicer nimam pojma, koliko vlagajo, ampak ta trditev je pa hud jajc; četudi vlagajo, na to lestvico, ki meri absolutne zneske, zaradi relativne majhnosti slovenska živilska podjetja ne bi prišla.
“Če bi bil lastnik ljubljanske Pivovarne Union nekdanji Interbrew (sedanji InBew) namesto Pivovarne Laško, bi ljubljanska pivovarna lahko imela lani kakšen raziskovalno-razvojni projekt.”
tudi to so zelo pobožne želje, ker je vprašanje, če bi bil razvojni-raziskovalni oddelek sploh v ljubljani. če bi, če bi…
Lahko pa bi bil Union samo distrubuter za proizvode InBew ali pa polnilnica za kasno Stello in podobna “jajca” in bil bil pivo Union samo se eden na seznamu InBew-ovih crtanih pivovarskih izdelkov, v najboljsem primeru pa okusa 100X preciscene kanalizacije kot se je to zgodilo z angleskim Bodingtonom in ostalimi lokalnimi pivovarnami, ki jih je kupil InBew. O Carlsbergu pa se itak ne splaca izgubljati besed, ker je pivo, ce mu lahko sploh tako recemo, “like making love in a canoo, fucking close to the water”. Pivo je bilo je in bo ostalo dobro samo lokalno in pika.
@Matjaž
Not so fast. InBew ima kar nekaj pivakov, ki so po svoji kakovosti svetlobna leta oddaljeni od omlednih domačih pivakov a la Laško in Union. Recimo Hoegaarden, Leffe (predvsem Radieuse) in Fraziskaner (predvsem Hefe-Weissbier Dunkel). Te pivake omenja tudi nesporna avtoriteta na tem področju Micheal Jackson v svojih publikacijah, slovenskih tudi po pomoti ne.
Marko
M.P., ze res, da ima nekaj dobrih piv na zalogi tudi InBew. Leffe in Hoegaarden ter Franziskaner so kar pitni, ceprav je mnogih in se vec boljsih. Je pa trik InBew-a v tem, da kupi pivovarno, znamko, ter vse skupaj preseli nekam drugam, kjer je ceneje seveda oziroma ce se mu ne splaca preprosto zapre, en tekmec manj na trziscu. Bi se splacala preveriti ravno za Hoegarrden, ker mislim da so nameravali pivovarno preseliti nekam drugam, tako da delavci in ljubitelji piva organizirali proteste po vsej Evropi. Ce jim je uspelo ne vem, preveri ce imas cas. OK, financi “eksperti” bi rekli pa kaj, ampak zame je to isto kot bi pil Moet & Clandon narejen nekje v Makedoniji (pa brez zamere ljubitelji Makedonskega vina, ker tudi oni nimajo slabega). Kar se pa tice slovenskih piv je pa tako, dokler bo to pijaco, ki mora biti ledeno mrzla in ki je primerna samo za razne “zurke”, da o opremljenosti nasih barov/gostilen in ravananju s pivom v njih niti ne govorim, bo na taki ravni kot je, zal.
LP
Matjaz
@matjaž
Matjaž, si kaj pogledal, kaj se je zgodilo z Zagrebško pivovaro, odkar jo je kupil nekdanji Interbrew? Se spomniš ali so Belgijci uničili blagovno znamko Ožujsko pivo? Se kaj spomniš, kdo je že bil sponzor hrvaške nogometne reprezentance? So pa Belgijci pripeljali Stello, ki jo polnijo v Zagrebu, pa naš Union tudi. Torej povečali so izbiro pivarskih izdelkov za hrvaške potrošnike.
Poglej tudi, kaj se dogaja s Karlovačko pivovaro, odkar jo je kupil Heineken in dobil boš odgovor ali prevzemniki zapirajo obstoječe blagovne znamke ali zgolj dopolnjujejo asortiman. Kdaj bi se ti počutil bolj srečnega - če bi imel na voljo eno, tri, dvajset ali petsto različnih vrst piva? Nemci jih imajo nekaj tisoč.
Se pa strinjam s tabo, da so lokalna piva najboljša. Tista, ki jih varijo zelo lokalne mikro-pivovarne (micro breweries), pri nas denimo Kratochwill, Ravbar, Pok, Radelsteiner itd. Je pa problem, ker so to zgolj zelo lokalne in zelo mikro pivovarne in njihove proizvode konzumira zgolj peščica lokalnih prebivalcev. Večini potrošnikov pa to ni dano in so obsojeni le na nekaj največjih, denimo na Laško in Union. Odlična piva majhnih pivovarjev se ne morejo prebiti v velike trgovske verige, še posebej kadar domač pivovarski monopolist kontrolira tudi domačega dominantnega trgovca.
Si kdaj pomislil na to omejeno možnost izbire, ki ti jo nudi nacionalni, tvoj domači monopolist? Nisi nikoli zavidal Nemcem, Belgijcem, Angležem, Ircem, Čehom, Avstrijcem itd., katerim natakarju ni treba naročiti “Pivo, prosim”, ampak naročijo specifično “Leffe, Leffe brunn, prosim” ali katero izmed drugih tisočih različic piva?
@Matjaž
No, Hoegaarden je pri vrhu v svojem razredu, prav tako to velja za Franziskaner Hefe-Weissbier Dunkel. Leffe Radieuse pa je mogoče res malce prekratek v primerjavi z recimo Chimay Blue Grande Reserve. To vedo povedati vsi, ki se profesionalno ukvarjajo s tem področjem. Ker trdiš, da je mnogo in še več boljših, ti verjetno ne bo pretežko našteti nekaj konkretnih primerkov za razrede, v katere spadajajo že omenjena piva. Nesporno pa je, da bi bil v tem primeru globalni igralec (InBew) potrošniku precej bolj prijazen kot lokalen (Union ali Laško). In to šteje največ.
Če se zgodba s Pivovarno Union in Mercatorjem ne bi razpletla tako, kot se je, bi verjetno v Sloveniji imeli vsaj boljšo paleto ponudbe piv, če že ne bi imeli bolj raznovrstne proizvodnje. Sam sem v hipermarketu v mestecu Beaune, sicer vinarskem središču Burgundije, naletel na izbiro piv, katero pri nas lahko le sanjaš, med drugim tudi na Chimay Bleu.
A propos Moet & Chandon pa tudi pridelave vina na splošno si brcnil v temo. Pridelava vina je namreč precej bolj odvisna od lokalnih pogojev (podnebje, tla, …) kot npr. proizvodnja piva. Dobrega vina namreč ni brez optimalno zrelega (ne prezrelega!) in zdravega grozdja. Dostojnih konkurentov najboljšim primerkom (letniških) šampanjcev je bore malo. Makedonija pa nima niti približno takšnih naravnih pogojev, četudi bi “uvozila” najboljši know-how, za pridelavo penine enakovredne recimo Dom Perignonu, če že omenjaš Moet & Chandon.
@ Jože
Kaj pa vem? Kakor je meni poznano - popravi me, če se motim - slovenske lokalne pivovarne, katere omenjaš, varijo samo takšno ali drugačno obliko plzneskega lagerja. Union in Laško pa le omledno različico le-tega in se prav nič ne razlikujeta od velikih ameriških pivovarn, iz katerih se naši “poznavalci” tako radi norčujejo. Vendar pa so imeli Američani po drugi strani že leta 2002 cca 1.450 lokalnih pivovarn, katere so varile praktično vse vrste lagerjev in alov.
Marko