V Drogi Kolinski so se odločili, da ne bodo več podaljšali pogodbe z družbo Unilever. Ker zanj v Ljubljani ne bodo več proizvajali živil, bo Droga Kolinska oziroma njen lastnik Istrabenz poslal na zavod za zaposlovanje 100 zaposlenih, piše Dnevnik. To je zadnja pogodba, ki se je še morala izteči, da bo Istrabenz tovarno lahko zaprl in prodal zemljišče. Zgodba ni nova, letos so iz enakega razloga zaprli že tovarno Gorenjskih oblačil v Kranju, kmalu pa se bo na manj drago lokacijo verjetno selilo tudi Žito. Nekateri sodobni slovenski menedžerji, med katerimi je bivši politik Igor Bavčar med vodilnimi, o proizvodnji ne razmišljajo več, ampak samo še mešetarijo z lastniškimi deleži podjetij in zemljišči.

Odkar so v Kolinski novi menedžerji, ki jih je nastavil Bavčar, licenčnih pogodb niso več podaljševali, Slovenija pa izdelke tujih družb uvaža, namesto, da bi jih proizvajali doma in sočasno razvijali še svoje. Tudi izdelkov svojih blagovnih znamk Viki, Salatina, Talis kis, Belsad marmelade in žvečilni gumi Čunga lunga Kolinska ne bo več izdelovala, saj jih prodaja. Za to, da bo dobil ogromen znesek denarja od zemljišča, na katerem stoji tovarna Kolinska, bo sodobni slovenski menedžer Igor Bavčar uničil podjetje, ki ima tradicijo, trg in blagovne znamke.

Ne trdim, da bi tovarne morali ohraniti sredi mest na najdražjih zemljiščih, ki so res veliko bolj primerna za stanovanja ali kakšne druge dejavnosti, trdim pa, da Bavčar in njemu enaki sodobni slovenski menedžerji s takšnim ravnanjem delajo dolgoročno škodo, saj bi tovarne lahko ohranili. Samo preseliti bi jih morali na obrobje mest, kjer nastajajo nove poslovne cone, podjetniški centri. Če Bavčar lahko del proizvodnje Kolinske seli v Makedonijo, ni razloga, da je ne bi mogel preseliti na obrobje Ljubljane ali v katero od okoliških občin, ki ima podjetniško cono. Recimo na Škofljico, Medvode ali Logatec.

Zakaj je proizvodnjo treba ohraniti? Bavčar z zaprtjem podjetja ne bo spravil na zavod za zaposlovanje le delavcev Kolinske, odvzel bo tudi posel kmetom, ki pridelujejo surovine. Zaslužila bosta samo uvoznik in trgovec ali samo trgovec, če je hkrati tudi uvoznik. Državi bo s tem nekdanji politik Bavčar zmanjšal prihodke od davkov in prispevkov v pokojninsko in zdravstveno blagajno – proizvodno podjetje jih sploh ne bo več plačevalo, kmet bistveno manj, ker bo manj prodal in imel manj prihodka – hkrati pa ji bo povečal izdatke, ker bo morala pokriti nadomestila za brezposelne in nekaterim še začeti plačevati socialno pomoč.

Novih tovarniških hal danes res ni problem postaviti in vanje namestiti stroje, ki so še ustrezni, preostale pa dokupiti. Kratkoročno je to seveda naložba, ki pa se dolgoročno poplača, če gre za dobro podjetje s sposobnim vodstvom. Poleg tega Bavčarju vsega tega ne bi bilo treba financirati iz lastnih sredstev, v proračunu EU je za poslovne cone in razvoj novih tehnologij v proizvodnji na voljo kar precej denarja. Je pa res, da se je treba za njegovo pridobitev bistveno bolj potruditi kot pri mešetarjenju z lastniškimi deleži in zemljišči.

Da se v Sloveniji ne izplača proizvajati živil? Ljudje bodo vedno morali jesti, poleg tega so navajeni na svoje blagovne znamke in jih zlepa ne zamenjajo. Da je proizvodnjo nujno seliti v države s cenejšo delovno silo? Ta trend se že obrača. Nemci recimo po pisanju Spiegla ugotavljajo, da se je 20 odstotkov podjetij razočarnih vrnilo iz poceni držav, med njimi tudi eno iz Maribora. Ugotavljajo, da je selitev proizvodnje na dolgi rok večinoma cenejša le na videz, predvsem pa bi bila potrebna velika vlaganja, da bi proizvodnjo tehnološko spravili na nemško raven, zaradi tega se bolj izplača delati doma v Nemčiji.

Da se proizvodnja živil, ki jih je izdelovala Kolinska ne izplača več zaradi premajhnega trga? Blagovne znamke slovenskih podjetij, med katerimi je Kolinska na zelo visokem mestu, na območju nekdanje Jugoslavije še zmeraj veliko pomenijo. Nekdanja Juga pa je 20 milijonov ljudi, četrtina prebivalcev Nemčije, tretjina Francije ali Italije. Kako se za tolikšen trg ne izplača proizvajati?

Uvajanje novih blagovnih znamk je zahteven in predvsem dologoročen posel. In ne uspe vsak poskus. Sodobni slovenski menedžer Igor Bavčar tega ne ve, ker ni razvil in uvedel nobene blagovne znamke, on le kupuje in prodaja, ustvarjati ne zna. V Istrabenzu oziroma njegovih podjetjih niso razvili ničesar, odkar je on predsednik uprave. Kot tudi v Laškem, ki ima pivovarno le še v imenu. Nič čudnega, da sta sta prav Istrabenz in Pivovarna Laško skupaj kupila Mercator.

Tipična igra sodobnih slovenskih menedžerjev, atomik-harmonik poslovnežev, catch the cash, kjer dobi le tisti, ki je na vrhu, vsi drugi v piramidi pa izgubijo.

Objavljeno pod gospodarstvo, slovenija | | |