Slovenija je zelo odvisna od ruskega plina. Neposredno ga iz Rusije uvozi 55 odstotkov, 10 odstotkov pa ga kupi v Avstriji, vendar ona še več, 65 odstotkov vsega plina, dobi iz Rusije. EU kot celota je od ruskega plina še bolj odvisna. Kar 80 odstotkov ga dobi prek Ukrajine, kateri je ruski dobavitelj Gazprom ravnokar zagrozil, da bo zaprl pipo, če ne bo plačala računa. Če Gazprom ne dobavlja plina Ukrajini, ta tudi do Evrope ne pride. Evropi zato morda spet grozi enaka plinska kriza kot konec leta 2005 in v začetku 2006.

Razlika je le v tem, da tokrat Gazprom prekinitev dobave napovedal in da z zaprtjem pipe grozi pred začetkom zime. Vendar pa je tokrat Gazprom enako opozorilo kot Ukrajini poslal tudi Belorusiji, prek katere pride v EU preostalih 20 odstotkov ruskega plina. Voditelji držav članic so sicer po krizi pred slabima dvema letoma kar dvakrat sklenili, da v primeru energetske krize med članicami velja solidarnost, kar pomeni, da si med seboj pomagajo, vendar nihče ne verjame, da bodo tako tudi ravnale. Britanci se še kako dobro spomnijo, kako so konec leta 2005 in v začetku 2006 rotili druge članice, naj jim odstopijo vsaj nekaj plina, pa so naleteli na povsem gluha ušesa, čeprav so bili pripravljeni plačati kakršno koli ceno.

Slovenija ves ruski plin dobi prek Avstrije, tam ima najeto tudi skladišče, ker lastnega nima. Morebitno rezervo ima le v tem, da kar precej plina transportira tudi na Hrvaško. Njeno “skladišče” je sicer Nafta Petrochem, ki zemeljski plin uporablja kot surovino. To podjetje porabi okrog 10 odstotkov vsega plina v državi, njegovo porabo pa do določene mere lahko povečuje in zmanjšuje s svojo proizvodnjo petrokemičnih izdelkov. Zemeljski plin za proizvodnjo električne energije uporablja TE Brestanica, ki pa, če je res kriza, plin lahko zamenja tudi s kurilnim oljem. Slovenija sicer 35 odstotkov plina kupi tudi v Alžiriji, od koder ga dobi prek Italije, ker pa v Ajdovščini kompresorska postaja, ki omogoča, da po ceveh pride več plina, še ni dograjena, dobav od tam v primeru krize z ruskim plinom ne more bistveno povečati. Poleg tega bi po mnenju analitikov prekinitev dobave ruskega plina najbolj prizadela prav Italijo, kar pomeni, da na reden transport prek njenega ozemlja slovenski Geoplin ne bi mogel računati.

Članice EU prav zaradi napetosti med Rusijo in njenimi sosedami - oblast v Moskvi seveda odločno zanika, da z zivševanjem cen plina in zapiranjem pip pritiska na sosede, kjer oblast ni naklonjena Rusiji - načrtujejo gradnjo plinovoda Nabucco. Ta plinovod sodi med štiri ključne energetske projekte, prek njega bodo transportirali plin iz Centralne Azije, Kaspijske regije in Bližnjega vzhoda prek Turčije v Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko in Avstrijo, od tam pa v druge članice EU. Graditi ga nameravajo začeti leta 2009, prvi plin pa naj bi po njem stekel leta 2012. EU zdaj na leto porabi več kot 500 milijard kubičnih metrov plina, prek Nabucca pa bi ga lahko transportirali do 30 milijard kubičnih metrov. Slovenija na leto porabi okrog milijardo kubičnih metrov zemeljskega plina.

Nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder se je z Rusi dogovoril za gradnjo plinovoda med Rusijo in Nemčijo pod Severnim morjem, da bi Nemčiji zagotovil neposredno povezavo za dobavo ruskega plina. Temu projektu ostro nasprotuje predvsem Poljska, ker se boji, da bo kljub klavzuli o solidarnosti v primeru sporov med Rusijo in Ukrajino ostala brez plina. Poljska zdaj uvozi iz Rusije 65 odstotkov vsega plina, ki ga porabi.

Zemeljski plin je mogoče tudi utekočiniti in ga pripeljati v Evropo s tankerji, vendar je to še zmeraj precej drago. Uvoz ruskega plina v EU se je v zadnjih dveh letih povečal za okrog 15 odstotkov, uvoz iz Norveške in Alžirije pa več kot podvojil. Ne glede na to, da zaloge odkrivajo tudi drugod po svetu, jih še zmeraj daleč največ v Rusiji.

Objavljeno pod gospodarstvo, svet, slovenija | | |