Potrebnih je bilo pravljičnih 9 (devet) razpisov, da se je na razpis za sodnika, ki bo zastopal Slovenijo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, prijavilo ustrezno število kandidatov (trije!), med katerimi je tudi ženska. Poleg sodnika Boštjana M. Zupančiča, ki to delo že zdaj opravlja in je stalni kandidat, še uslužbenka zunanjega ministrstva Milena Šmit ter višji državni tožilec Boštjan Penko. S tem je razpis veljaven, saj Evropa priznava samo takšnega, na katerega so se prijavili najmanj trije kandidati, med njimi pa mora biti ženska.

Da je vse skupaj podobno farsi, je jasno. Postopek namreč predvideva, da najprej vlada in sodni svet spišeta mnenja o kandidatih, ki jih potem predsednik države pošlje v državni zbor. Poslanci morajo izvoliti tri kandidate, ki ne smejo biti istega spola, nazadnje pa skupščina Sveta Evrope izbere enega. Dejstvo je, da se Boštjanu M. Zupančiču mandat izteče prvega novembra, ostalo je zgolj procedura. Ko bi bilo drugače, bi imeli v parlamentu verjetno spet sijajno veselico, na kateri bi levi in desni navijali za svoje kandidate in pri tem pametovali do onemoglosti.

Boštjan M. Zupančič je v tej konkurenci itak - brez konkurence. Zanimivo pa je, da se je za kandidaturo odločila Milena Šmit. Zakaj? Ker je kot predsednica sindikata slovenskih diplomatov pred štirimi leti tedanjemu predsedniku vlade Antonu Ropu očitala, kako za veleposlanike pošilja odslužene strankarske aparatčike (dobro, ona je temu rekla nekoliko drugače, saj je vendar diplomatka), medtem ko usposobljeni karierni diplomati ždijo na ministrstvu. Tedaj je namreč Ropova vlada na Nizozemsko pošiljala izkušeno ne-diplomatko Teo Petrin, na Dansko pa njenega nič manj ne-diplomatsko uveljavljenega kolega Rudolfa Gabrovca.

Če na diplomatska predstavništva v tujini pošiljajo ljudi, ki diplomacijo poznajo predvsem s sprejemov, se lahko za sodnico na mednarodnem sodišču poteguje tudi karierna diplomatka s pravniško izobrazbo, mar ne …

Objavljeno pod slovenija | | |