Lastniki slovenskih mlekarn, predvsem kmetijske zadruge, morajo imeti odgovor, zakaj se bo mleko v tem mesecu podražilo za 10 do 20 odstotkov. Slovenske mlekarne so namreč v pomembnem deležu v lasti zadrug, hkrati pa je med mlekarnami vse manj konkurence. Nekatere so se že povezale, nekatere povezave napovedujejo. Kljub temu, da obvladujejo trg, slovenske mlekarne ne ustvarjajo dobička, ampak imajo izgube. Med razlogi za to so po ocenah poznavalcev majhna ekonomija obsega, nizka cenovna konkurenčnost, nizka dodana vrednost na zaposlenega, zaspalost pred pristopom EU, ko so živele v vati nekajmilijardnih (v tolarjih) izvoznih nadomestil in “pobeg” najučinkovitejših rejcev z mlekom v Italijo.

Vodilna mlekarna v Sloveniji so Ljubljanske mlekarne (zanje se je konec minulega leta zanimal britanski investicijski sklad Salford, a si je po skrbnem pregledu premislil). Po lastnih podatkih predelajo okoli 50 odstotkov vsega odkupljenega mleka v Sloveniji, a količinsko premalo za rentabilno poslovanje. Prejšnje vodstvo je nekaj let odlašalo z novimi naložbami, razmišljali so o novi lokaciji, vendar ostali na Tolstojevi v Ljubljani. Zgradili so novo sirarno, vendar težko konkurirajo množični proizvodnji sira iz tujine, v višje cenovne razrede pa ne morejo poseči. Vodilni izdelek je alpsko mleko, ki mu je trgovina v nekaj letih znižala ceno za več kot polovico.

Družba Ljubljanske mlekarne je leta 2000 najprej pripojila Gorenjsko mlekarno, ki je četrta največja mlekarna v državi, leta 2001 pa še Mariborsko mlekarno, ki je druga največja v državi. Urad za varstvo konkurence je Ljubljanskim mlekarnam izdal odločbo s soglasjem za pripojitev Mariborske mlekarne 17. julija 2000. V prvi fazi pripojitve je mlekarna sprejela tudi vse zaposlene. Zniževanje števila zaposlenih je potekalo počasi, socialno sicer skrbno, vendar na račun učinkovitosti.

Največji lastnik Ljubljanskih mlekarn je družba Mlekodel, ki so jo ustanovile zadruge. Te zahtevajo zase neproporcialen delež odkupne cene in znižujejo ceno za kmete, kot lastnice pa nimajo prave razvojne vizije. “Dražljaji”, kakršno je znižanje cen, ki je le deloma upravičeno z višjo carino, bodo mlekarno spravili iz rdečih številk, do dolgoročne konkurenčnosti pa bo še dolga pot.

Ljubljanske mlekarne so prek dobrih 9 odstotkov delnic lastniško povezane s Pomurskimi mlekarnami, te pa se dogovarjajo za povezavo s Mlekarno Celeia. Bernarda Hlebič, nova direktorica Pomurskih mlekarn, je konec avgusta za Večer povedala, da do 1. junija 2008 združitve še ne bo. Družba Pomurske mlekarne je leta 2000 pripojila Mlekarno Ptuj in leta 2004 Mlekopromet iz Ljutomera. Največja lastnica Pomurskih mlekarn je z 39-odstotnim deležem družba pooblaščenka, ki so jo ustanovile kmetijske zadruge, Pomurska mlekarska zadruga pa ima 13-odstotni delež. V Mlekarni Celeia ima 17 zadrug 73,5 odstotka delnic, KD Holding 26 odstotkov in 0,5 odstotka zaposleni.

Mlekarno Planika je leta 1995 ustanovila Kmetijska zadruga Tolmin. V lasti zadruge je tudi Mlekarna Vipava.

Zoran Bošković, predsednik nadzornega sveta Ljubljanskih mlekarn, je te dni v pogovoru za Dnevnik dejal, da je zgodba o kapitalskem povezovanju slovenski mlekarn žalostna.

Vsi bi sicer sodelovali, vendar nekoč kasneje, ne še zdaj. Ljubljanske mlekarne so dale pobudo. Z upravami drugih mlekarn so bili dva ali trije sestanki in to je vse. Ker se Celjani zdaj povezujejo s Pomurci, jih zanima le morebitno poslovno povezovanje z Ljubljano, medtem ko smo mi ponudili kapitalske povezave. Brez teh ni niti enotne politike niti enotnega nastopanja. Konkuriramo si na domačem trgu, drug drugemu jemljemo deleže, vseh skupaj nas pa ni za eno srednje veliko nemško mlekarno. Zato smo na zadnji skupščini Ljubljanskih mlekarn predlagali odobreni kapital, da laže izpeljemo povezovalne procese, če bi do njih prišlo. A predlog ni dobil podpore. Na nadzornem svetu je bil usklajen tudi z zadružnim Mlekodelom, ki pa si je zadnji trenutek premislil.

Poznavalci panoge zadružnim lastnikom pripisujejo vztrajanje pri obstoječi lastniški strukturi zaradi bojazni pred prevzemom iz prestolnice ter s tem racionalizacijo in izgubo nadzora. Se je pa za povezavo Ljubljanskih mlekarn z drugimi slovenskimi mlekarnami že pred časom zavzel tudi Peter Vrisk, predsednik Zadružne zveze Slovenije. Sicer pa se je nedavno iz Ljubljanskih mlekarn umaknila država, saj sta Sod in Kad prodali 12-odstotni delež NFD Holdingu (za dobre 4 milijone evrov). NFD Holding ima zdaj dobrih 20 odstotkov delnic največje slovenske mlekarne.

Ljubljanske mlekarne letos po zagotovilih predsednice uprave Cvetane Rijavec tekoče sicer poslujejo pozitivno, bilanco pa bodo imele negativno še nekaj let. Bernarda Hlebič za Pomurske mlekarne pravi, da je podjetje finančno izčrpano, zaradi tega ga mora najprej sanirati. Lansko poslovno leto je končala z izgubo tudi Mlekarna Celea.

Sektor očitno potrebuje novo strategijo in korenite spremembe, podražitve mleka niso dovolj; v določeni meri so upravičene, pravijo poznavalci, in pri tem izražajo upanje, da ne bodo po izvoznih nadomestilih pred pristopom nova potuha ob pričakovani liberalizaciji evropske politike mleka. Dejstvo je, da vse mlekarne skupaj ne predelajo mleka za resno konkurenčno mlekarno v evropskem okviru. Vse danske in švedske mlekarne so, denimo, združene v en mlekarski sistem, manjše mlekarne, ki obstajajo v alpskem prostoru, pa so specializirane v visoko donosne regionalne, predvsem tradicionalne proizvode.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |