Potem ko je desna vlada Silvia Berlusconija več kot šest let zavlačevala z izvajanjem zaščitnega zakona, so se v zadnjih mesecih Slovencem v Italiji dogajale le lepe stvari. V začetku avgusta je italijanska vlada odobrila seznam 32 občin Furlanije-Julijske krajine, kjer se bo zaščita izvajala, mesec dni pozneje je vladni sklep podpisal predsednik republike Giorgio Napolitano, 23 občin iz seznama pa je že napovedalo, da bo v kratkem postavilo dvojezične cestne table in javne napise. Deželni parlament je pred tem, da odobri deželni zaščitni zakon za manjšino.

Ni pa vse zlato, kar se sveti. Prenekateri zamejski Slovenec ima občutek, da politični vrhovi manjšine niso pripravljeni na vse te novosti in da narodna skupnost nima prave razvojne vizije. V Trstu in v Gorici večkrat upravičeno očitajo Ljubljani, da nima nobene strategije do svojih zahodnih obrobij, manjšina pa večkrat tudi sama ne ve, kaj bi s seboj. Stare ideološke pregrade med Slovenci resda padajo, a še vedno prepočasi, tako da se manjšina še vedno deli med »rdeče« in »bele« in z gledišča Ljubljane med »vaše« in »naše«, odvisno pač kdo je na oblasti v Sloveniji. Primorski dnevnik, recimo, je medtem pravkar zamenjal odgovornega urednika (namesto Bojana Brezigarja se je na uredniško mesto vrnil Dušan Udovič).

Na eni strani torej manjšini naklonjena rimska in deželna oblast, na drugi pa počasnost manjšine pri prilagajanju novim razmeram. Razloge za to je treba najbrž iskati tudi v dejstvu, da so v organizacijah slovenske narodnostne skupnosti »na oblasti« že dolgo časa eni in isti ljudje, za mlade pa je premalo posluha.

Objavljeno pod svet | | |