Začel je kakor njegov predsednik v stranki in ministrskem kabinetu. Da ne bo velikih sprememb, ampak zgolj popravki stvari, ki so se izkazale za slabe; teh da je bilo manj kot dobrih. In še, da ‘ne bi bil dober minister, če bi mislil, da vem več od vseh tistih, ki sooblikujejo šolski resor’. Zvenelo je preudarno in skromno, celo v rahlem nasprotju s koalicijsko pogodbo; kdor je slednjo bral, zato pravzaprav ni mogel zanesljivo vedeti, kaj sme pričakovati od novega ministra za šolstvo Milana Zvera.

A le do prvega ‘popravka stvari, ki se je izkazala za slabo’ oziroma novele zakona o osnovni šoli z ukinitvijo, no, ‘prevrednotenjem’ ekstercev oziroma nacionalnih preizkusov znanja ob koncu osnovne šole. ‘Vsi tisti, ki sooblikujejo šolski resor’ so gledali drug drugega, češ a si ti sodeloval/a pri pripravi te novele, minister sam pa je imena strokovnjakov skril kot šolar plonkec. Takrat, spomladi leta 2005, smo prvič slišali, da ministra strokovno podpira velika ekipa uglednih imen, ki pa da se ne želijo izpostavljati.

Javno Zvera (letnik 1962), ki pravi, da za seboj nima lobijev, še danes podpira ‘le’ določen del civilne družbe in znotraj te tudi ljudje z visokimi akademskimi naslovi. A kot ’specialisti’ za šolstvo tudi ti v glavnem niso bili doslej znani. Večina stroke in tudi civilne družbe pa je doslej kritično sprejemala ministrove predloge, med njimi ljudje, ki so imeli prenekatero pripombo tudi ob potezah prejšnjih šolskih ministrov.

Marko Zorko je v Mladini pred slabima dvema letoma zapisal:

Dobili smo šolskega ministra, ki dela vse sam. Dela zgodovino, dela učni sistem, dela žametni aparthajd in skoraj ni dvoma, da bi znal zamenjati tudi pokvarjeno pipo na šolskem stranišču. Minister »triuenem«, kakor se po novem reče na televiziji, ko vam predstavijo, recimo, šampon, ki vam umije lase, zlika srajco in otrokom zaveže čevlje. Ob vsem pa dela še tako dober vtis, da ljudstvo dobesedno nori za njim. /…/ Kako odlične šole smo imeli v času komunistične prevlade, da so nam vzgojile tako sijajne može!

Tudi najnovejše zakonske spremembe šolskega sistema, ki od torka čakajo na tretje branje (pravzaprav sprejem) v državnem zboru in najverjetneje tudi na referendum, so za ministra Zvera zgolj ‘popravki stvari, ki so se izkazale za slabe’. Tako je v torek zatrjeval v državnem zboru in tako je dejal tudi v pogovoru za Sobotno prilogo minuli teden.

Spremembe niso radikalne, letos jih praktično ne bo, prihodnje leto pa bomo med drugim vzpostavili vatle za merjenje kakovosti (evalvacija) in možnost, da ustanovitelji sami iščejo najboljše organizacijske oblike. /…/ Spremembe, ki modernizirajo naš šolski sistem, bomo nadaljevali.

Spremembe, ki jih malodane ni, če pa že, pa z nobeno zakonsko novelo niso ‘revolucionarne’; ali pa so - kot denimo 100-odstotno financiranje zasebnih šol - zgolj dosledna izpeljava sistemskih načel, ki jih je postavil že prejšnji šolski minister (danes eden najbolj ostrih Zverovih kritikov Slavko Gaber). No, lahko so tudi posledica doslednega upoštevanja evropskih standardov ali česa podobnega, potreb po modernizaciji pač, nikakor pa ne tistega, kar trdijo njihovi kritiki, namreč politično oziroma ideološko motiviranega poseganja v šolo.

Slednjega Zver, diplomant in v času ’slovenske pomladi’ asistent na ljubljanski FSPN (danes Fakulteti za družbene vede), ne bi priznal niti, če bi mu zagrozili z (medtem odpravljenim) ukorom. Neprepričljivo za človeka, ki je svojo stranko ‘ideološko redifiniral’, ki (si) sleherno kritiko svojega dela razloži kot neutemeljeno politizacijo in ki, ne nazadnje, ne skriva prepričanja, da je ‘šolski sistem najpomembnejši socializator in če ne ponuja jasnih kulturnih podlag - in vrednote so jedro kulture - je votel’.

O tem, o vrednotah, smo v zvezi s šolskim sistemom v zadnjem desetletju slišali vse mogoče, tudi to, da so tako, da jih ni, zaradi česar da šola ni šola, ampak nekakšna dresura. Da so vrednote ideološko posredovane, pa ni šlo z jezika nobenemu šolskemu ministru. In tako tudi Zver s ‘popravki’ počne prav to, česar uradno ne prizna, namreč dopolnjuje oziroma zamenjuje vrednote in z njimi spreminja kulturo, skratka ideologijo. Naravnost rečeno, Zverovi ‘popravki’ šolskega sistema so še kako ideološko motivirani in imajo kot takšni tudi ‘radikalen’ cilj - nov vrednostni sistem. Ne more biti drugače, kajti šola je prvovrsten ideološki aparat države in vzgoje vzgojiteljev ni mogoče prepustiti njim samim.

Objavljeno pod kultura in šolstvo, slovenija | | |