Ne bi se mogel strinjati s tistimi, ki pravijo, da sinočnje soočenje predsedniških kandidatov in kandidatke na PopTV ni prineslo kaj posebej presenetljivega. Mene je - vendarle in navzlic vsemu - presenetila lahkotnost, s katero se je diskurz Piramide preselil v predsedniško kampanjo. Točneje, osupnila me je vljudna molčečnost, s katero so Mitja Gaspari, Darko Krajnc, Elena Pečarič, Lojze Peterle in Danilo Türk ‘vzeli na znanje’ izjave Zmaga Jelinčiča (’same po sebi’ predvidljive).

Če je doslej veljalo, da si ‘favorizirana trojica’ Peterle, Türk in Gaspari skrbno prizadeva, da bi jih volivci razlikovali le po kravati (in morda še obleki), zdaj vemo, da tudi ‘obstranca’ (v pogledu možnosti za zmago) kampanje ne bosta izkoristila za promocijo lastnega ‘političnega profila’. Oba sta se držala ‘varnega’ sredinskega toka razprave in se skrbno izogibala polemiki, za katero izhodišč ni manjkalo. Kot da bi s profiliranjem tudi onadva lahko kaj izgubila, kakor so to, kot kaže, prepričani ‘favoriti’.

Še posebej Elena Pečarič, ki ji - in si jo tudi sama - po definiciji pripisujejo kompetenco zavzemanja za, hm, manjšine vse vrst, za strpnost do ‘drugačnosti’, je v tem pogledu razočarala. Mirno je preslišala vse posredne izzive, čeprav bi provokatorja v polemiki zlahka spravila pred dilemo, ali naj do nje nadaljuje ‘v svojem slogu’ ali naj vendarle spremeni besednjak in ton. Demokraciji bi s tem storila uslugo, kakršna koli že bi bila Jelinčičeva reakcija. A očitno Pečaričeva ni tako zelo drugačna in od nje kot predsednice niti ‘drugačni’ ne morejo ničesar pričakovati.

Kajpak pa tudi od ‘enakih’ ne, saj ti še takrat, ko so osebno izzvani, ne reagirajo. Vsaj sinoči niso. Denimo kandidat, ki se piše Türk, Jelinčič pa mu pravi turk (no, morda je mislil z veliko začetnico, tega ni povedal, čeprav običajno strogo razlikuje, denimo, med cigani in Cigani). Zakaj bi me zanimalo, kaj si ta predsedniški kandidat misli o zastavi ali grbu države in koga bi opozoril na napačno himno, ko pa mu niti lastni priimek ni vreden vljudnega opozorila?

Stoičnost, s katero je Danilo Türk prenašal tudi vse druge ‘zbadljivke’ prvega nacionalista na svoj račun, morda komu kaj pove o njegovi ‘diplomatski zadržanosti’ oziroma ‘državniškem nesprejemanju’ razprave na tako nizki ravni, meni pa se zdi neumestna. Zlasti za kandidata nekaterih levosredinskih strank (ki so to vlogo Türku prve ponudile). In še toliko bolj, ker je na drugi strani postala očitna vloga neke druge piramide v predsedniški kampanji. Jelinčičeva prva tarča namreč ni bil Peterle, po logiki stvari nekakšen naravni politični tekmec (če ne celo nasprotnik), ampak prav Türk. On - in ne predsednik prve demokratične slovenske vlade - je, recimo, ‘kriv’, da Slovenija ni naslednica SFRJ v avstrijski državni pogodbi, on - in ne Peterle - ‘nima’ stališča do istospolnih zvez, samo on - in ne tudi Peterle - je ‘kriv’ za premajhno vlogo Slovenije v OZN in EU.

Veliko odgovornosti si je Türk sinoči dal naložiti za človeka, ki doslej v domači politiki ni bil prisoten, na drugi strani pa z brezprizivnimi sodbami hitri nacionalist ni Peterleta niti vprašal po menda sporni lokaciji mejnih prehodov s Hrvaško ali, recimo, po oglejskem sporazumu. Zgolj že pregovorne orglice mu je oponesel in jih v odgovor dobil kot darilo za hčerki (za kar se je celo prijazno zahvalil).

Ostaneta Mitja Gaspari in Lojze Peterle. O njiju bo morda mogoče povedati kaj več po kakšnem naslednjem televizijskem soočenju.

Objavljeno pod slovenija | | |