‘Civilna družba’ proti vladi - težava za opozicijo
vojko, četrtek, 27. september 2007Glede na včerajšnjo razpravo v državnem zboru, po kateri bosta noveli šolskih zakonov nespremenjeni šli iz drugega v tretje branje (previdoma na oktobrski seji), se zdi še en naknadni zakonodajni referendum neizogiben. Ne prvi in nemara tudi zadnji ne. Vlada, ki se je za čas predsedovanja Evropski uniji hotela s sporazumom zavarovati pred ‘pretirano marljivostjo’ parlamentarne opozicije, je v nevarnosti, da bo zadnje leto mandata čez glavo zaposlena z odporom oziroma že kar uporom precejšnjega dela, hm, civilne družbe.
Je bilo ‘podržavljanje’ nekaterih bistvenih družbenih podsistemov, ki se mu vlada do danes (spomnite se samo na vztrajanje pri resoluciji o visokem šolstvu) ni odpovedala, zaman? Oziroma drugače, je ‘upor’ civilne družbe, ki je čedalje odločnejši, morebiti posledica prav teh grobih posegov politike v avtonomno sfero družbenega za pročeljem ’sproščanja Slovenije’?
Da nameravajo prav sindikati skoraj natančno dve leti po proslulo-znamenitem ‘pohodu proti enotni davčni stopnji’ znova na ulice, denimo, ni brez spodobnega odmerka ironije. Iz dveh razlogov; prvič zato, ker so v snežnem metežu leta 2005 z zasedbo Ljubljane sindikati sesuli edini celoviti koncept reform, ki ga je ta vlada imela, drugič pa zato, ker bodo po dveh letih nenehnega vladnega prizadevanja, da jim ugodi, zdaj sindikati pravzaprav šli na ulice ‘proti njej’ zaradi nečesa (tarif), kar pravzaprav ni neposredno v vladni pristojnosti.
A vendarle je videti, da (si) je sindikalni ultimat delodajalcem zakuhala prav vlada. Na eni strani s pesnitvami o ‘zlati dobi’ (© minister za šolstvo Milan Zver), na drugi strani z aktivno - in ključno - vlogo pri oligarhizaciji Slovenije. Oboje je - v pretežni meri financirano s krediti - ‘povečalo oči’ sindikatom in jim opremilo z priročno argumentacijo o tem, da mora biti tudi za delavce, če ‘nam gre tako dobro’ in če se ‘oni tam zgoraj’ igrajo s tolikšnimi vsotami.
Nedavna rekonstrukcija vlade, po kateri je kabinet namesto članov, ki so menda delali dobro, dobil ministre/ice, ki so menda sposobni delati dobro, razkriva stisko koalicije in še posebej predsednika vlade. Okoliščine, v katerih je, denimo, za odstop bil zaprošen Jure Zupan, niso bile nič drugačne od okoliščin, v katerih je minister Zver. Drugače rečeno, za to, da prosi Zvera za odstop, ima Janez Janša najmanj toliko razlogov, kot jih je imel v primeru visokošolskega ministra. Obema se je posrečilo razjariti ‘civilno družbo’, razlika je ‘le’ v tem, da je Zver politični težkokategornik in Janšev prvi podpredsednik v stranki, Zupan pa je lahkokategornik iz koalicijske stranke.
Prositi Zvera za odstop je torej videti bolj zapleteno, nadaljevati z novinci, kakršni so Zofija Mazej Kukovič, Radovan Žerjav in Mojca Kucler Dolinar, pa ne priporočljivo. Povrh vsega ne bi bilo logično zamenjati Zvera, kulturnega ministra Vaska Simonitija, ki ga ‘njegova’ civilna družba prav tako odkrito izziva (od novinarske do filmarske), pa ne.
Zarote, o kateri radi fantazirajo koalicijski poslanci, tukaj ni. Opozicija je bodisi noče (SD) bodisi ni zmožna (LDS, Zares) organizirati. Še več, zdi se celo, da jo je ‘upor civilne družbe’ zalotil nepripravljeno, da ne ve, kakšno stališče naj bi sploh zavzela, da ji gre vse skupaj prehitro in da je zaposlena z drugačnimi ‘vizijami’. Z drugimi besedami, njena zamisel o upravljanju družbenih zadev očitno (še vedno) ne zgleda bistveno drugačna od koalicijske, čeprav si domišlja nasprotno.
Ne brati programov (ki jih še ni), bodite pozorni na to, kako se bo opozicija obnašala ob sindikalnem ultimatu in morebitnem protestnem shodu.
Objavljeno pod slovenija |
|
|





“Okoliščine, v katerih je, denimo, za odstop bil zaprošen Jure Zupan, niso bile nič drugačne od okoliščin, v katerih je minister Zver. Drugače rečeno, za to, da prosi Zvera za odstop, ima Janez Janša najmanj toliko razlogov, kot jih je imel v primeru visokošolskega ministra”
Najmanj toliko. Glede na to, kako se skriva za neimenovanimi strokovnjaki, kako brez spremljajočih študij o posledicah na hitro spreminja šolske akte in kako ga niti večtisočglava množica podpisnikov proti napovedanim spremembam ne gane, mislim da ima premier več kot dovolj razlogov, da ga “odstopi”. A se to skoraj zagotovo ne bo zgodilo!
Če sem malce sarkastičen, vlado je presenetil rezultat 4% inflacije, razkurjeni šolniki in razočarani delavci. Če k temu še dodamo 438 novinarjev ter filmarje in študente, se sprašujem kdo jo še ni “presenetil”. Recimo, da je RKC dobila kar je hotela, nekaj še bo, drugih prav zelo zadovoljnih ni. V bistvu ima vlada težavo z ljudstvom. Sicer pereč problem diktatorskih vlad. Vendar jaz vidim v tem tudi nekaj dobrega. Ljudje začenjajo postajati aktivni (miselno, politično…). Ne verjamem, da bodo naslednje volitve tako enostavne in s tako slabo udeležbo. Napovedujem rekordno udeležbo in prav je, da se državljani potrudimo pri tem, komu bomo dali glas. Za to smo se borili! (no, vsaj večina)
Primirje velja le, če ga spoštujeta obe strani. Če ga spoštuje le ena stran, je to najbrž vdaja in ne primirje. Če vlada pričakuje, da ji opozicija ne bo metala polen pod noge med predsedovanjem EU, potem očitno v tem obdobju tudi sama ne sme izzivati z očitno zelo spornimi reformami. Tako da mene za reakcijo opozicije sploh ne skrbi. Najbrž bo prišla kmalu za reakcijami zainteresirane javnosti (oz. civilne družbe). In tudi prav je tako.
Opozicija s Pahorjem NI opozicija, doker si gospod barbi želijo biti zunanji minister in podpirajo gopoda janšo in njegovo diktaturo oblasti.
nihče ni napravil več škode levemu bloku kot prav on, ko ga ni brigalo nič drugega kot lasten imidž in promocija v javnosti na škodo socialnih in drugih pravic Slovencev.
LDS pa tako ni bila sposobna aktivno posegatiu v vse manj demokratično slovensko politiko, ker so se tam manjresniki borili za svoje izgubljene privilegije.
Civilna družba ne sme spati, a v Sloveniji je s pojavom alarmantnega klerikalizma vse manj močna in razvodenela.
je že tako, ko cerkev podpira oblast in to tako zanikrno oblast zaradi finančnih privilegijev, se mora zbuditi najbolj veren katolik in se ji zoperstaviti.
Zasluga vlade je dejansko “politična aktivizacija” politično neaktivnih. Žal Pahor kot trenutni voditelj ne bo izkoristil življenske priložnosti,da se postavi na čelo antijanša koalicije.. ker se posveča gradnji mostov (Podobniki leta 2000?). Pahor preprosto ne dojame da sredina ni najboljša, če se je celota opazno premaknila v desno…in da ljudje ostajajo “na levici”, vsi politiki pa se premikajo v desno. Kakor tudi ne sledijo preprosti logiki, da če vlada očita ljudstvu, da so komunisti, ker se ljudstvo ne strinja z njo, dejansko ljudstvo postaja vse bolj komunistično (vsaj deklarativno)…. osebno me vse bolj mika da se včlanim v Zvezo borcev… preposto, ker so do obstoječih “političnih” organizacij še najbolj avantgardni - (little geriatic but anyway)