EU ne more brez jedrskih elektrarn
darja, torek, 25. september 2007Evropska unija se ne more odpovedati jedrski energiji, je ob odprtju tehnološke platforme za trajnostno rabo jedrske energije dejal evropski komisar za energijo Andris Piebalgs. Za Latvijca, ki je zaradi slabih spominov na nesrečo v Černobilu do zdaj odločno zagovarjal nadomestitev jedrske energije z obnovljivimi viri in s prihranki na račun učinkovitejše rabe energije, je bilo to priznanje nedvomno težko. Še posebej, ker bi svoje nasprotovanje temu energetskemu viru zdaj lahko dodatno utemeljil še s serijo nesreč v nemških jedrskih elektrarnah Krümmel in Brunsbüttel, ki so se zgodile pred poletnimi počitnicami.
Te nesreče so bile resno opozorilo, da tudi na zahodu jedrske elektrarne niso vzdrževane in varne, kot bi morale biti, in za varnost prebivalcev ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti. Poleg tega so lastniki elektrarn nesreče v Krümmlu in Brunsbüttlu kar precej časa prikrivali. V Franciji se prav tako lahko kaj hitro zgodi podobna nesreča, tudi tam so jedrske elektrarne že precej stare in dotrajane.
Iz katerih virov države članice pridobivajo energijo, odločajo njihove oblasti, o tem ne odločajo na evropski komisiji v Bruslju. Zaradi tega evropska komisija uporabe jedrske energije nikomur ne more prepovedati. Tudi če bi to pristojnost imela, je ne bi mogla izkoristiti, ker bi v tem primeru pomembna podjetja in velik del prebivalcev EU ostali brez električne energije. Članice EU namreč kar tretjino električne energije pridobijo v jedrskih elektrarnah, Francozi največ - več kot 75 odstotkov. V tej državi imajo 59 jedrskih elektrarn, eno, menda največjo in najsodobnejšo na svetu, so ravnokar začeli graditi. Do leta 2020 Francozi načrtujejo 10 novih jedrskih elektrarn tretje generacije, ki bodo menda precej varnejše in učinkovitejše od sedanjih. Največji nasprotniki jedrske energije v EU so Avstrijci in Italijani.
V obdobju od leta 2000 do 2050 se bo po sedanjih ocenah poraba energije v EU podvojila in teh potreb ne bo mogoče pokriti samo z obnovljivimi viri energije, priznavajo na evropski komisiji. Na vrhu EU marca letos, ko so voditelji držav članic odločali o povečanju deleža obnovljivih virov energije do leta 2020 na 20 odstotkov in zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov do leta 2020 za 20 odstotkov, je odvisnost od jedrske energije izpostavljal zlasti tedanji francoski predsednik Jacques Chirac, ki je tudi dosegel, da bo evropska komisija pri delitvi “bremen” med članicami pri Franciji upoštevala jedrsko energijo, “ki ne povzroča izpustov toplogrednih plinov”. Nemška kanclerka Angela Merkel je morala ta kompromis sprejeti, da je vrh EU lahko zaključila z dogovorom, čeprav je Chiracu ugovarjala, da jedrska energija ni obnovljiv vir.
Tudi doma v Nemčiji Merklovo še čakajo težke razprave, ali vztrajati pri načrtovanem zaprtju jedrskih elektrarn. Nemci jih imajo zdaj 17. Ravno, ko so elektroenergetski koncerni začeli groziti, da bodo morali postaviti kar 30 novih elektrarn na premog, če bodo morali v skladu z načrti prejšnje rdečo-zelene vlade zapreti jedrske elektrarne, so se zgodile nesreče v Krümmlu in Brunsbüttlu, zato so to temo začasno odložili z dnevnega reda.
Evropska komisija pa je začela pripravljati predpise za izvedbo sklepov, ki so jih voditelji potrdili marca. Očitno ugotavlja, da brez upoštvanja jedrske energije ne bo mogoče najti ključa za določitev bremen, kolikšen bo prispevek posamezne države članice k zmanjšanju izpustov za 20 odstotkov do leta 2020 na ravni EU in koliko prispevek pri povečanju deleža obnovljivih virov energije (sonce, veter, voda, geotermalna energija…) na 20 odstotkov do leta 2020 na ravni EU. Med tiste članice, ki stavijo na jedrsko energijo, sodi tudi Slovenija, saj je vlada med strateške projekte do leta 2023 uvrstila gradnjo druge jedrske elektrarne.
Vendarle pa jedrska energija ni tako gotov energetski vir, kot govorijo njeni zagovorniki. Ni še rešen problem skladiščenja odpadkov. Čeprav so v pol stoletja vse jedrske elektrarne na svetu proizvedle 300 tisoč ton visoko radioaktivnih odpadkov in se zdaj njihova količina vsako leto poveča za 10 tisoč ton, še nihče nima končne rešitve za njihovo odlaganje. Najbližje so ji Finci. Poleg tega jedrske elektrarne proizvajajo tudi srednje in nizko radioaktivne odpadke (rokavice in oblačila zaposlenih, rešetke in podobno), za katere je tudi treba dograditi posebna skladišča.
Zaradi širjenja terorizma je vse bolj v ospredju vprašanje, kako preprečiti, da bi radiokativne snovi iz jedrskih elektrarn, zlasti plutonij, dobili v roke teroristi. Tovrstna vprašanja se odpirajo predvsem po lanski zastrupitvi Rusa Aleksandra Litvinenka. V odpadnem gorivu iz jedrskih elektrarn je 95 odstotkov urana in 1 odstotek plutonija. Pakistan, kjer se menda množično urijo izajalci terorističnih napadov, ima 2 jedrski elektrarni v obratovanju, eno v gradnji, eno pa še načrtuje.
Da 100-odstotno varnih jedrskih elektrarn ni, je letos poleg nemških pokazala tudi nesreča v japonski jedrski elektrarni. Nenazadnje pa tudi zaloge urana, ki je gorivo v jedrskih elektrarnah, niso neomejene. Po nekaterih ocenah ga je ob sedanji porabi le še za približno 70 let, po drugih ga zaradi vse bolj učinkovite izrabe na račun novih tehnologij menda še 200 let ne bo zmanjkalo.
Na svetu je zdaj okrog 430 jedrskih elektrarn v 31 državah. Največ, 103 jih imajo ZDA, ki eno novo že gradijo, dve pa imajo v načrtu. Največ, 7, jih ima zdaj v gradnji Indija, ki jih ima 16. Kitajska ima 10 jedrskih elektrarn v obratovanju, 5 v gradnji in 13 v načrtih. Mednarodna organizacija za jedrsko energijo IAEA predvideva, da bo do leta 2020 po svetu dograjenih vsaj 40 1300-megavatnih jedrskih elektrarn (moč JE Krško je 696 megavatov).
Trajna rešitev vseh težav pri pridobivanju električne energije bi lahko bila jedrska fuzija, tehnologija, ki jo bodo preskusili v poskusnem reaktorju Iter v francoskem Cadarachu. A do te rešitve je še dolga pot, pa tudi nihče še ne ve, ali je sploh izvedljiva.
Objavljeno pod gospodarstvo |
|
|





ni odzivov na “EU ne more brez jedrskih elektrarn”
Please Wait
odziv na članek