Tri desetletja po ‘nemški jeseni’ še vedno niso znane vse okoliščine dogajanja, ki je doseglo vrhunec z ugrabitvijo (in kasnejšim umorom) predsednika združenja delodajalcev Hansa-Martina Schleyerja, ugrabitvijo Lufthansinega letala Landshut in kolektivnim samomomorom ‘zgodovinskih voditeljev’ Frakcije rdeče armade (RAF) v stuttgartskem zaporu Stammheim.

Hamburški tedni Spiegel je dve številki nazaj začel objavljati z najnovejšimi novinarskimi raziskavami zbrano in obdelano gradivo o dogodkih, ki so pretresli in zaznamovali Nemčijo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Eno od izhodišč raziskave so bila že leta 1985 v knjigi Der Baader-Meinhof Komplex Spieglovega sedanjega glavnega urednika Stefana Austa postavljene nekatere teze v obliki vprašanj, sedaj razširjenih v daljši seznam:
1. Je država prisluškovala rafovskim teroristom, ki so v Stammheimu prestajali zaporne kazni?
2. So oblasti vedele, da imajo zaporniki v celicah orožje?
3. So oblasti vedele, da domevno medsebojno izolirani zaporniki komunicirajo po električni napeljavi in ali so tej komunikaciji prisluškovali?
4. Je bilo oblastem znano, da nameravajo zaporniki narediti skupinski samomor?
5. So v noči na 18. oktober 1977 magnetofoni prisluškovalnih naprav tekli?
6. Je kdo ‘v živo’ poslušal, ko sta si Andreas Baader in Jan-Carl Raspe pognala kroglo v glavo, ko se je Gudrun Ensslin obesila, Irmagard Möller pa večkrat zabodla v prsi ali pa naslednji dan, ko so bili trije izmed njih mrtvi, preposlušal trakove?
7. So bili narejeni prepisi morebitnih prisluhov?
8. Zakaj so dokumenti v zvezi s tem še vedno zaupni?

Nemško oziroma baden-würtemmberško notranje ministrstvo je zaradi raziskave oziroma vprašanj Spiegla našlo več kot štiri metre visok kup ‘založenih’ zaupnih dokumentov o takratnem dogajanju v Stammheimu, vendar to gradivo še ni proučeno. Po tistem, kar je na podlagi dostopnega gradiva ugotovil ugledni tednik, pa je zelo verjetno, da je država zapornikom prisluškovala in da je pri tem sodelovala tudi ameriški NSA podobna nemška tajna služba, ki je bila legalizirana šele leta - 1994.

Ko se je Andreas Baader že drugi dan sojenja, 5. junija 1975, predsedujočemu senata pritožil zaradi domnevnega prisluškovanja pogovorom med obtoženimi in njihovimi zagovorniki, je nemška javnost, kakor piše Spiegel, te besede lahko pripisala samo paranoidni obsedenosti voditelja Rafa. Da bi se oblasti demokratične Nemčije z mikrofoni in magnetofoni spravile nad zaupno razmerje med odvetnikom in obtožencem, se ni zdelo verjetno. Kaj je Baader zares vedel, kajpak ni zanesljivo, a 15. marca 1977 se je k besedi priglasil odvetnik (Gudrun Ensslin) Otto Schily (kasnejši notranji minister v vladi kanclerja Gerharda Schröderja):

Zahtevam prekinitev glavne obravnave in zaslišanje zveznega notranjega ministra Maihoferja, da razjasnimo vprašanje, ali morda niso pogovori med obtoženimi na eni strani ter obotoženimi in njihovimi odvetniki na drugi strani na nedovoljen način prisluškovani, snemani na tonski trak in dostavljeni varuhom ustavnega reda ali drugim organom oblasti v proučitev.

Nemške zvezne in deželne oblasti so se znašle v težavah. Dva dneva kasneje je prišlo prvo delno priznanje o prisluškovanjih ‘v določenem krajšem časovnem obdobju’ in na podlagi ‘utemeljene skrajne sile v duhu 34. člena kazenskega zakonika’.

Zadeva je šla na zaprto sejo bundestagovega odbora za notranjo politiko. Predstavniki izvršne oblasti so poslancem, kakor ugotavlja Spiegel, povedali, kar se ni dalo več prikrivati, vse drugo pa so s sklicevanjem, da gre za zaupne postopke in tehniko, zadržali zase. Da bi oblast obtožencem prisluškovala v celicah, so zanikali s neologizmom, ki je šel v zapisnik kot nicht-wohnzelle; skratka, prisluškovani da so bili obtoženci le v ‘ne-bivalnih celicah’ in le, ko so se pogovarjali s svojimi odvetniki.

To je seveda odvetnikom in obtožencem zadostovalo. Na sojenju se ne eni ne drugi niso več pojavili in sodišče je 28. aprila 1977 sodbo sprejelo v odsotnosti obtožencev.

Kot domneva Spiegel, pa je zelo verjetno, da je nemška država takrat še na več drugačnih načinov kršila načela pravne države. Kajpak, v imenu boja proti terorizmu. Zgodba iz Stammheima je iz časovne razdalje namreč zgodba o boju demokratične države proti (notranjemu in ultralevičarskemu) terorizmu in po treh desetletjih je videti, kot da se ni veliko spremenilo. Soočena z morilskimi terorističnimi napadi se demokratična država prej ali slej, iz tega ali onega razloga izkaže za nemočno in si poskuša iz stiske pomagati z nedovoljenimi sredstvi.*

Po Spieglovi rekonstrukciji dogodkov so zapornikom v Stammheimu prisluškovali malodane povsod, malodane ves čas in malodane vse nemške službe na deželni in zvezni ravni so pri tem tako ali drugače sodelovale (od ‘običajne’ policije in zveznega kriminalističnega urada preko urada za varstvo ustavnega reda do posebnih policijskih enot in takrat povsem neznane in še neuzakonjene službe oziroma skupine F). Mikrofoni so bili v celicah in sobah za sestanke z zaporniki, ni verjetno, da ne bi bila spremljana tudi komunikacija med zaporniki po visoko in nizkonapetostnem električnem omrežju zapora, v doslej znani dokumentaciji pa je en sam nepopoln (in morda ne verodostojen) zapis enega od prisluhov; tonski zapisi veljajo za uničene.

Zanimiv je primer skupine F (Gruppe F-ernmeldewesen, torej skupine Telefonija), tajne tajne službe, kakor piše Spiegel, ki je bila legalizirana in podrejena parlamentarnemu nadzoru šele leta 1994, ko je imela že kakšnih 500 pripadnikov. Iz skupine F so po pisanju Spiegla prišli izvedenci za radijsko prisluškovanje, ki bi morali z odstranitvijo določenih delov onemogočiti spremembo radijskih sprejemnikov zapornikov v oddajnike, pa tudi preveriti, ali lahko med seboj fizično oddaljeni zaporniki v najbolj varovanem delu Stammheima kako drugače komunicirajo med seboj. Da niti za eno niti za drugo ni bilo poskrbljeno, kakor bi moralo biti, je po samomorih postalo očitno: radijski aparati, ojačevalci in zvočniki v celicah so bili predelani, v celicah pa je bila vsa potrebna ‘elektronika’ za komuniciranje po električni napeljavi. Zdi se neverjetno, so za Spiegel dejali nekateri izvedenci, da specialisti iz skupine F tega ne bi odkrili oziroma za to ne bi vedeli.

Kaj je torej država vedela in predvsem, na kakšen način je prišla do tega, tudi po treh desetletjih ostajajo vprašanja, na katera ni odgovora. Če so oblasti vedele več, kakor so priznale, če so res prisluškovale vedno in povsod, kako to, da niso preprečile samomorov? Če niso prisluškovale, kako to, da niso med rednimi pregledi celic našle niti pištol niti elektronskih delov, kako to, da niso posumile, da so iz gramofonov in radijev narejeni oddajniki? In tako naprej. Najbrž drži, da je pri takšnih zadevah poleg nemarnosti, nesposobnosti in drugih ‘previdljivih’ okoliščin ter človeških napak vselej zraven tudi veliko naključij, na katere pri ‘rekonstrukciji’ nikoli ni mogoče pomisliti in zato povsem zanesljivo ugotoviti, kaj in zakaj se je zgodilo. Tudi ‘nemška jesen’ tako najverjetneje ne bo nikoli v celoti pojasnjena, čeprav bodo morda na dan kdaj prišle še nove skladovnice gradiva.

Takratni nemški kancler Helmut Schmidt je za Spiegel ponovil, kar je pred davnimi leti pravzaprav dejal že v bundestagu:

Zdelo se nam je, da smo nerešljivo zapleteni v teh grozovite dogodke. To je situacija, v kateri nobena odločitev ni izključno dobra. Je kot grški tragediji, ste zapleteni in se krivde ne morete znebiti.

V obširnem pogovoru za drugi hamburški tednik, Die Zeit (Schmidt je njegov izdajatelj), je Schmidt zavrnil možnost, da bi kar koli vedel o prisluškovanju in morebitnih drugih nezakonitih ravnanjih policije in tajnih služb leta 1977. Vse, kar je storila vlada v pogledu omejevanja ustavnih pravic in svoboščin, je dejal, je bilo v skladu z ustavo. Tega, kakor mu je naštel spraševalec, pa nikakor ni bilo malo; od leta 1975 do leta 1977 je nemško tožilstvo dobilo razširjena pooblastila, odvetnikom pa so z zakoni manevrski prostor zožili (med drugim z možnostjo nadaljevanja obravnave v odsotnosti obtoženih), na podlagi posebnega zakona je bilo zapornikom dovoljeno onemogočiti ne le medsebojno komuniciranje, ampak za določen čas tudi stike z odvetnikom (zakon velja še danes), vpeljana je bilo ti. rasterska preiskava (zbiranje različnih podatkov o ljudeh v isti bazi in ‘filtriranje’ po določenih kriterijih) …

Schmidt razlago/pojem zavrača kot prepovršen, a kaj drugega kot staatsräson (raison d’etat) to vendarle ni - zaščita države ima pač prednost pred zaščito posameznika. Pa tukaj ne gre za moralo, vsaj ne predvsem. Gre v prvi vrsti za problem, da so tudi v državi ‘visokorazvitih’ demokratičnih institucij in kulture, prefinjega sistema ‘check and balances’, pravice in svobodoščine državljana v marsičem odvisne od naključja, od tega, s kom je državljan neposredno prišel v stik, kakšni so ga njegovi nadrejeni in navsezadnje, kakšni ljudje so povsem na vrhu oblastne strukture.

Helmut Schmidt je politik, katerega integriteta ni sporna, dokazani demokrat in politični liberalec. Kljub vsemu povedanemu ali celo prav zato: drobcev, ki kažejo na to, da je bila verjetno nemška politična elita takrat res v skušnjavi, da poseže po še mnogo bolj drastičnih ukrepih (odkriti policijski represiji, ponovni uvedbi smrtne kazni, trgovini z življenji talcev …) namreč ne manjka. Kaj od tega bi država morda storila, če bi bil kancler kdo drug, je seveda še vedno le hipotetično vprašanje.

Schmidt sam si v tem pogledu očita eno samo dejanje, namreč dejstvo, da je poklical urednika dnevnika Welt, ki je na naslovnici objavil novico, da nameravajo oblasti s silo rešiti potnike iz ugrabljenega letala, in ga prosil, naj pravkar distribuirano naklado v celoti umakne, sicer bo načrtovana akcija ogrožena. Ta je to tudi storil. Druge škode, pravi Schmidt v pogovoru za Zeit, pravna država ni utrpela. Je torej zmagala? Pravna država ni za to, da zmaguje ali izgublja, ampak za to, da je, meni Schmidt.

* _{Naj s tem v zvezi spomnim na nedavno razmišljanje nemškega obrambnega ministra Franza Josefa Junga, da bi mordale kazalo razmisliti o možnosti sestrelitve ugrabljenega letala, če bi to pomenilo teroristično nevarnost; kaj takšnega je nemško ustavno sodišče z eno svojih ustavnih odločbe že pred časom izrecno prepovedalo, češ da nihče nima pravice leben gegen leben abzuwägen, torej razsojati o tem, katera življenja so več vredna.}

Objavljeno pod svet | | |