Ali se vam tudi kdaj zgodi, da preberete članek v časopisu, poslušate najnovejšo vest na TV ali radiu, pa potem o temi, o kateri je tekla beseda, pravzaprav veste še manj kot prej. Mogoče se to dogaja samo meni, kaj pa vem, mogoče nisem tako pameten, ko si pogosto mislim in preprosto nisem sposoben dojeti bistva sporočila, kajti novinarji so ja šolani ljudje, Manca Košir in kompanija so jih učili temeljev komuniciranja in menda so jim povedali tudi, kaj je bistvo zgodbe, kako je treba članek začeti in končati – skratka bistva pisnega oziroma verbalnega komuniciranja, pri katerem tisti, ki nekaj ve, to kar ve, na razumljiv, jasen in zgoščen način posreduje drugemu.

Zdi se, da je moja težava prav tukaj nekje, namreč v tem, kako razumem »razumljivost, jasnost in zgoščenost«. Včasih se mi namreč zdi, da novinarji določeno temo tako dobro poznajo, da o njej komunicirajo samo še stenografsko, skratka tako, kot da imamo vsi pred seboj njihove prejšnje tekste, zapisnike z različnih tiskovnih konferenc, pogovorov, ki so jih opravili s kompetentnimi ljudmi, in zakulisnih informacij, katerih vira seveda nočejo in ne smejo izdati. Tako se ti potem zgodi, da poslušaš (ali bereš) razmišljanje o določeni temi, ne da bi sploh razumel, za kaj gre.

Primerov je veliko, v naših časopisih jih najdeš skoraj vsak dan, ampak vzemimo za primer zadnjega, ki se mi je zataknil v spomin. Naslov v časopisu se glasi: Šentviški predor pozno poleti 2008? Ker stanujem na tistem koncu, me seveda tema morda zanima še bolj kot druge Ljubljančane, kajti vsakdanjih zastojev na Celovški sem res že sit, kot sem sit tudi popolnoma nepremišljenega obnavljanja cest, ki vodijo proti Gorenjski. Trenutno sta recimo zaprti dve alternativi Celovški: tista, ki iz Črnuč vodi proti Zgornjim Gameljnam, in Ulica ljubljanskih brigad. Posledica je seveda neznosen kaos, ki doseže vrhunec v petek, ko lahko za pot iz Bežigrada do Šentvida porabiš 46 minut ali več.

No, šentviški predor torej še ne bo kmalu odprt, pa čeprav se spomnim, da je direktor (in menda že večinski lastnik) SCT še pred nekaj meseci vehementno trdil, da bo odprt do konca tega leta, Dars pa mu je seveda vneto pritrjeval. Kje se je vse skupaj zalomilo?

Ja, točno to je tisto, česar iz članka res ne morem razbrati. Po eni strani kaže, da je kriv hrib, ki se ne pusti tako zlahka prevrtati, kot si je Ivan Zidar to predstavljal, ko je z Darsom podpisal pogodbo kot predstavnik najugodnejšega ponudnika gradnje. Po drugi strani kaže, da je kriv Dars, ker se je potem, ko je Zidar že začel zidati (in malo tudi vrtati), spomnil projektu dodati še celo vrsto drugih reči, galerij, priključkov na ceste itd. Kaže, da za vse to ni imel ne načrtov ne dovoljenj ne proračuna. Ampak morda je tudi drugače, pa tega preprosto ne razumem.

Vendar razumem nekaj drugega. Projekt šentviškega predora se je podražil. Za koliko, je zdajle še težko reči, vsekakor pa za več kot 100 odstotkov glede na prvotno ceno, ampak to je zelo težko reči, ker to, kar SCT zdaj gradi, pravzaprav ni tisto, kar je Dars dal graditi.

Zdaj bi torej rad od »pametnih i knjiških ljudi«, kakor je pel Džoni Štulić, izvedel, kaj nastale okoliščine pravzaprav pomenijo? Kdo tukaj koga nateguje in kdo je tisti, ki je nenehno nategnjen? Če se namreč prav spomnim, smo imeli za projekt mednarodni razpis, na katerem je SCT (kot vedno) suvereno zmagal, ker je bil (kot vedno) najcenejši. Če je bil SCT izbran, potem si predstavljam, da je bil izbran za to, da opravi vsa dela v zvezi s projektom. Zakaj se potem nenadoma govori o neki elektrostroji opremi, za katero pogodbe (in celo projekti) še niso podpisani, da ne govorimo o tem, da ta tudi še ni všteta v ceno? A to pomeni, da Zidar samo vrta, medtem ko se Dars še ni odločil, kdo bo betoniral, asfaltiral, elektrificiral, barval, prezračeval itd. itd.?

Mogoče res ničesar ne razumem, ampak, recimo, da bi Dars kupoval nov avto. Izbral bi najugodnejšega ponudnika tega avta in ga pri njem naročil. Ko bi prišel na dvorišče k prodajalcu, pa bi ugotovil, da je avto sicer čisto OK, vendar nima motorja, luči, klimatske naprave in celo koles. A mislite, da bi tak avto kupil?

Ali drugače. Recimo, da bi SCT dali zidat hišo. Podpisali bi pogodbo in določili roke. In ko bi SCT vso svojo mehanizacijo poslal na delo, bi se izkazalo, da pravzaprav ne ve, kje naj zida in kaj naj zida, hišo, blok, vikend bazen ali kongresno središče. A mislite, da bi se držal pogodbe?

Če torej prav razumem omenjeni časopisni članek, imamo Dars, na katerem delajo tako kot v Butalah: če bo špičasto, bo kramp, če bo ploščato pa lopata. Imamo SCT, ki podpiše pogodbo za gradnjo določenega odseka slovitega slovenskega cestnega križa, ker je najcenejši, ampak Zidar drži v žepu figo in ko pripelje na traso vso svojo mehanizacijo (razen tiste, ki počiva na kakšnem drugem odseku), jasno pove, da bo vse skupaj »malo« dražje, recimo kakšnih sto odstotkov (in kolesa niso všteta v ceno). Dars seveda pokima, vlada sprejme rebalans, tistih nekaj tujih firm, ki so bile na razpisu za oddajo del dražje in zato ne izbrane, malo negoduje, grozi s tožbami, in če je res hudo, pač na Darsu najdejo kakšno fliko cestnega križa, ki jim jo dajo v tolažbo. Nategnjeni? Ja, nategnjeni smo samo mi, davkoplačevalci in uporabniki cest.

Ampak mogoče tudi ni tako. Mogoče preprosto ne razumem. Mogoče res nisem tako pameten, kot mislim, da sem.

Objavljeno pod slovenija | | |