Drugi najbolj travmatičen košarkarski “black out” vseh “black outov” (prvi so pač še vedno Divčevi koraki proti Sovjetom 1986. leta) je po novem dostopen tudi na Youtube. Ogled - s trezno glavo, zdravim želodcem in v omari pospravljeno majico slovenske reprezentance - priporočam vsem ljubiteljem košarke.

Posnetek se začne ob koncu zadnje minute. Do takrat smo že zapravili devet od šestnajstih točk prednosti, ki smo jih imeli še okrog pet minut pred koncem. Na +10 smo bili še 2:16 do konca, ko se je Lakoviču zataknilo pri prenosu žoge čez sredino, sodniki pa Grkom niso piskali favla v napadu. Zanimivo: celo predzadnjo minuto smo se držali nekje na +8, čeprav so nam Grki pobrali skoraj vse žoge pod košem. Za grški preobrat torej ni zaslužna serija trojk, saj so jih v zadnjih petih minutah metali “le” okrog 40-odstotno. Po Lakovičevem prodoru smo imeli 1:37 do konca 62:53; od takrat naprej nismo več dosegli točke. Pri 1:22 smo imeli +7 in napad, saj je Lakoviču uspelo prenesti žogo čez sredino.

Kaj se je torej dogajalo v zadnji minuti? Po tem, ko smo v izdihljajih napada izgubili žogo, je Papaloukas iz druge (!) akcije v istem napadu (po tem, ko so bili Grki že brez ideje) zabil nemogočo trojko. Smodiš nato v šesti sekundi napada poda v noge Rašotu. Zizis zadane trojko pol minut pred koncem in Grki so na -1. Toda še vedno imamo napad. Do konca je še 29 sekund (!!!). Domen Lorbek dobi žogo na trojki in iz relativno težkega položaja vrže na koš deset (!!!) sekund pred koncem napada. Seveda kot naš branilec z najslabšim odstotkom zadetih trojk na prvenstvu ni zadel. Lorbek je nato še odprl pot Papaloukasu za lahkotno polaganje sedem sekund pred koncem. Ostalo je zgodovina. Time-out in domnevni dogovor o pick n’rollu na Rašota, ki je - vsaj tako je videti - zamudil pri postavljanju bloka (ali pa ga je Jaka preprosto ignoriral) in “air-ball” s trojke.

Pravijo, da so za zmage z eno točko razlike zaslužni igralci, za poraz z isto razliko pa je kriv trener. OK, dober teden dni po bitki je lahko biti general. Pa vendar se mi zdi, da je ob igralcih tistega petkovega večera v Madridu “mrknil” tudi Aleš Pipan in njegovi pomočniki. Poglejmo si kratek seznam napak in nerazumljivih potez, ki jih je storil v končnici tekme z Grki:

1.Menjava Rašota pri +14 slabih šest minut do konca. Po njej smo začeli šepati v skoku in Grkom dovolili, da so nam začeli dosegati koeš iz drugih ali tretjih akcij. To je naše demoraliziralo in dodatno utrujalo (ne pozabimo: Grki so imeli precej daljšo klop).

2. Kje so bile minute odmora pred predzadnjim slovenskim napadom, po Papaloukasovi ali Zizisovi trojki? Žal nimam podatka, da bi preveril, koliko time-outov je imel Ali Pipan še na razpolago? Kljub temu bi moral pri kopnjenju prednosti vzeti time-out (ali pa ob črti k sebi poklicati Smodiša, Jako in Raša ter umiriti igralce - poglejte njihove obraze; panika pri vodstvu +7!!!), vzeti iz igre Jagodnika (ni nam koristil v skoku) in dati noter namesto “trojke” še enega nizkega igralca. Izgovor, da ga ni bilo na klopi (Dragič je imel pet favlov), ne šteje. Trener je namreč tudi selektor in le njegova je bila odločitev, da na EP igra le z osmimi do devetimi igralci. Conski presing s “half-court trap” se namreč najlažje razbija s tremi ali celo štirimi nizki branilci ; četudi jih nasprotniki favlira, bodo ti zadevali proste mete.
3. Zakaj divjanje v zadnjih napadih? Če smo igrali na 24 sekund, nismo vrgli na koš. Če smo vrgli na koš, smo to storili že v prvi polovici napada.

4. Zakaj nismo storili nobenega favla nad Grki, še preden so ti žogo spravili do meta za tri točke? Zakaj nismo - tako kot Parkerja na prvi tekmi proti Francozom dve sekundi pred koncem - favlirali Papaloukasa, ki je edini prosti met v končnici zgreši? Zakaj popolnoma neagresivna obramba v zadnjih minutah? OK, res je, da so nas sodniki vsaj trikrat v končnici te tekme prinesli okoli (Rašotu so piskali favl nad Papaloukasom, ki ga ni bilo, a je dodatni prosti met zgrešil; Grkom niso piskali enega favla v napadu; nad Jako je bil storjen vsaj en favl pri prenosu žoge; poglejte na posnetkih, kako nam tepejo centre, ki se ne morejo odkriti branilcem itd.). A kradli so nas tudi proti Franciji pa smo se rešili z -14!?

5. Zakaj je bil “go-ahead guy” v predzadnjem napadu Domen Lorbek? Če ni šlo za dogovor, zakaj poprej Pipan ni klical time-outa in se dogovoril o akciji pod koš?

6. Zakaj smo zadnjo akcijo igrali “pick n’rol”l in ne na Lakovičev prodor v sredino (na favl)? Če je Ali sklepal, da nam ga ne bodo piskali, zakaj potem na “rollu” ni bil gibljivejši Smodiš?

So bili naši torej v zadnji treh do petih minutah zadnje četrtine sploh vodeni s klopi?
No, dovolj. Pipan verjetno sam najbolje ve, da je zaradi skrivnostnega izginotja slovenske reprezentance v “alfa” stanje (je to dokaz, da so se fantje dejansko vodili sami, kot pravijo zlobneži? To bi lahko dokazovala tudi Pipanova izjava, da bo prisluhnil Rašu pri sestavljanju reprezentance za kvalifikacije za Peking. Halo!?) zamudil priložnost kariere in zvezdo v slovenski hiši slavnih. No, če vse skupaj obrnemo, je imel tudi veliko sreče. Saj menda niste pozabili tekme proti Italiji in +12 štiri minute pred koncem? Da, naši so takrat prednost zapravili na povsem enak način (z istimi napakami in “mrkom” klopi), a je vse skupaj rešil - Lakovič. Tekma z Nemčijo - na kateri so bila le telesa, ne pa tudi duše igralcev - pa je dokaz, da je Jakov met rešil tudi tekmo proti Poljski, saj ne verjamem, da bi se naši po italijanski šokantni vrnitvi uspeli zbrati in premagati kogarkoli od obeh naslednjih nasprotnikov.

In prav ta ambivalentnost bo večno spremljala statistično sicer zelo spodobna dosežka slov. reprezentance pod Pipanovim vodstvom: šesto mesto na EP v Beogradu in sedmo mesto na EP v Španiji. Da, v redu, dvakrat med osem. Super! A v Beogradu smo odločilno tekmo kot favoriti izgubili na bedastin naiven način proti Nemcem, v Madridu pa smo zapravili +16 prednosti v zadnji četrtini. Aja, vmes nas je na SP na Japonskem s košem v zadnji sekundi premagala Kitajska, Turki pa so nas brez treh najboljših igralcev dobili z “grško” serijo trojk v zadnjih 5 minutah. No, tudi na Japonskem je imel Pipan srečo; če bi Portoričan Carlos Arroyo zadel met s sireno proti Italiji, naši ne bi videli drugega dela tekmovanja, Pipan pa ne Madrida.

Vseeno lahko pri slovenskem “Domenechu” izpostavimo pet “španskih” dosežkov, ki jih bomo - zaslepljeni s travmatičnim porazom - uvideli šele čez mesece ali leta:

1. Kot edini slovenski selektor je moštvo sestavil tudi z upoštevanjem psiholoških dejavnikov. Vedel je, da je mora ekipo prepustiti Rašu, Smodišu in Lakoviču, dodal Jagodnika kot nekakšnega dobrega in pridnega “strica” in okrog njih nabral talentirane mulce, ki bodo nosilci slovenske košarke v naslednjih desetih letih. Razen pri tem, da že z zdravim Čapinom nismo imeli desetega (Žiga Zagorac, Jan Močnik, anyone!?), enajstega in dvanajstega igralca, je Pipan dokazal, da je pravzaprav boljši SELEKTOR ot trener. Ja, res je, da so mu pri tem “pomagale” odpovedi, toda s sabo npr. ni jemal karakterno težkega Tuška ali Juraka, ki bi zadušil Erazma Lorbka (tudi njega bomo še dočakali, bojim se le , da brata Domna ne bomo). Vsi Pipanovi predhodniki so enostavno sestavili “all-star” ekipe brez razdelitve vlog po sistemu “se bodo že sami zmenili”. Alijevo moštvo je imelo piramidno strukturo z jasno razdeljenimi vlogami.
2. Kot edini slovenski selektor je spravil 120 odstotkov iz Raša Nesteroviča. Kdaj ste ga nazadnje videli v “živalskem” razpoloženju in z “double-double” (točk in skokov) v reprezentanci (in tudi klubu)? Iz domnevno zainteresiranega in napadalno neambicioznega blokerja je naredil vodjo in mu omogočil popolno sprostitev bogatega potenciala v napadu. Rašo zna vse, celo trojko je skoraj zadel proti Turčiji.

3. Slovenski košarki je vrnil Gorana Dragiča. “Boy with the mask” je imel za sabo travmatično sezono v Španiji in obetala se mu je vrnitev v Tivoli. Pipan je vseskozi verjel v mulca (že v Slovanu mu je dal vsa pooblastila) in ta mu je vrnil z obrestmi in dividendami. Po Miliču, Saniju in Ožboltu ima mularija novega košarkarskega idola. Pipan je podobno nekoč “vrnil” tudi Sanija.
4. Da, res je: z okrnjeno ekipo nas je pripeljal v kvalifikacije za Peking. Izpolnil je rezultatske cilje; score 6-3 (ob dejstvu, da smo dvakrat - žal v tekmah, ko RES ne bi smeli - izgubili na “knap”) je pohvalen. A kaj nam pomaga, če je šef košarkarske zveze menedžerski lastnik enega večjih domačih tehnoloških podjetij, če nima niti pet milijonov evrov za organizacijo turnirja v Sloveniji? Tajkun pa tak!

5. Last but not least; vendarle je Pipan med zaslužnejšimi za to, da je košarka v Sloveniji spet “in”. Ne le, da bi se lahko zdaj končno našel denar za ohranitev evrolige v Ljubljani, ampak se je/bo zaradi dobrih iger naših toliko več mulcev v začetku šolskega leta vpisalo na treninge košarke ali jo igralo pred bloki. And that in the end is all that matters.

Objavljeno pod slovenija | | |