Švicarski psiholog Gerhard Dammann je pravkar izdal knjigo o narcisoidnih šefih. V pogovoru za nemški tednik der Spiegel avtor pravi, da je narcisoidnost zdaj glavna nevroza, enako kot v času Sigmunda Freuda histerija. Zaradi tega so v zadnjih letih velika mednarodna podjetja iskala neke vrste mesijo, ki pride od zunaj in reši podjetje. Zdaj se to spreminja, veliko šefovskih mest spet zasedajo ljudje iz podjetja, ki sicer nimajo svetniškega sija karizmatičnega rešitelja, so pa bolj prijazni. Narcisi imajo veliko dobrih lastnosti, in sicer aktivnost, sposobnost uveljavljanja in delovnost, med slabostmi, ki so na drugi strani tehtnice pa navaja majhno sposobnost za delo v skupini, so gluhi za kritiko, zelo slabo se vživijo v sodelavce, pripoveduje Dammann.

Po njegovih besedah so narcisoidni šefi dobri za podjetja, ki jih je treba rešiti iz velike krize in jih popolnoma preoblikovati. Če temu ni tako, narcisoidni šef zaneti samo slamo, ki ne gori dolgo. Poleg tega tak šef upošteva samo sebe in svojo inteligenco, vse druge pa zaničuje kot manj sposobne. To so despoti, ki od podrejenih zahtevajo, da delajo pozno v noč, jih samo kritizirajo in nikoli ne pohvalijo, je za Spiegel razložil švicarski psiholog.

Na vprašanje, ali k šefovskemu položaju sodi tudi primerna mera nezaupanja, pa odgovarja: Samo paranoiki preživijo, je dejal nekdanji šef Intela Andrew Grove. Dejstvo je, da je nezaupanje v bazenu z morskimi psi lahko koristno. Se pa vsekakor konča katastrofalno, če nekdo ne zna več ločevati med zavezniki in sovražniki. Po besedah Gerharda Dammanna se to lahko konča tudi s samomorom. Samomor je tudi zadnja narcisoidna zmaga nad drugimi.

Bolezenska narcisoidnost je po Dammannovih besedah posledica pomanjkanja prave ljubezni ali očetove avtoritete. To lahko povzroči nenasitno lakoto po spoštovanju. “Kurt Cobain, karizmatični pevec skupine Nirvana, ki je trpel zaradi brezupa, je to izrazil takole: I tried hard to have a father, but instead I had a dad,” pravi Dammann za Spiegel. Psihoanalitiki ugotavljajo, nadaljuje, da ljudje, ki odraščajo brez očeta, hočejo materi zgodaj pokazati, da so polnovredni moški, kar pa je pretirano. Bill Clinton, Nicholas Sarkozy, Barack Obama in Gerhard Schröder na primer odraščali brez očeta.

Gerhard Dammann se ne strinja, da so narcisi praviloma psihopati. Kot primer produkivnega narcisa navaja nekdanjega šefa nemške centralne banke Alfreda Herrhausna, ki je bil ambiciozen in elitist. Hkrati pa se je veliko pred drugimi ukvarjal s temami, kot sta globalizacija in varovanje okolja. Bil je vizionar, kar je pri narcisih vedno znova mogoče najti.

Kako pa ugotovimo, da je nekdo produktivni narcis? Gerhard Dammann v svoji knjigi izpostavlja, da je pomembno vedeti, ali je določena oseba že preživela kakšno težko preizkušnjo, ali je težave premagala ali se je takrat užaljeno skrila v ozadje. Ali se veseli uspeha, ali bi tudi ob podelitvi Nobelove nagrade škodoželjno razmišljala, da so jo drugi dobili dva krat. Za nekoga, ki pogosto menjava življenjski slog, ki najprej nosi športne copate, potem se čez noč pojavi v dragih oblekah, najprej 50 kilogramov shujša, potem se za toliko spet zredi, pogosto menjava žene, prav tako lahko ugotovimo, da “ni čisto pri ta pravi”.

Karl Bosshard in Mark Hübner-Weinhold pa v članku v reviji Beruf & Erfolg pišeta, da vodilni delavec in manager ni eno in isto. “Svet je poln managerjev, ki organizirajo delovne procese, proizvodnjo in prodajo, zelo pa primanjkuje vodij. Ljudi, ki so svojim sodelavcem zgled. Sodobni vodja ni nikakršen vseved in vsemogočnež, ampak mentor, podpornik, svetovalec. Šef služi tistim, ki naj bi jih vodil,” pišeta Bosshard in Hübner-Weinhold.

Po njunih podatkih je Gallupova študija, ki so jo objavili leta 2006, pokazala, da ima 87 odstotkov zaposlenih v Nemčiji šibek čutven odnos do podjetja, v katerem delajo, ali pa do njega sploh nimajo nobenega odnosa. Glavni razlogi za to so slabo vodenje, premalo komunikacije s strani vodilnih, zaradi tega med zaposlenimi pada motivacija za delo. Bi bilo dobro takšno študijo narediti tudi v Sloveniji. Dvomim, da bi bili rezultati bistveno drugačni.

Kot enega od glavnih razlogov za slabo vodenje Karl Bosshard in Mark Hübner-Weinhold navajata ugotovitev, da veliko šefov ne obvlada niti temeljnih zahtev za dobro vodenje. “Dobro vodenje definiramo kot sposobnost najti prave sodelavce, znati njihove sposobnosti pravilno uporabiti in jih ojačati, jih spodbujati, priznati njihove dosežke in jih tudi sproti obveščati o rezultatih njihovega dela,” pojasnjujeta.

Gute Führung definieren wir als die Fähigkeit, die richtigen Mitarbeiter zu finden, deren Talente effektiv einzubinden und zu stärken, sie zu fördern, ihre Leistung anzuerkennen und ihnen regelmäßig Rückmeldung über die Qualität ihrer Arbeit zu geben.

Forum o narcisoidnosti v šefovskih nadstropjih in dodatni linki na to temo so objavljeni na spletni strani Die Karrierebibel.

Objavljeno pod zdravje in okolje, življenje s slogom, slovenija | | |