Roman Abramovič častne lože na Villa parku po drugem golu v mreži njegovega Chelseaja ni predčasno zapustil, ker se mu je mudilo na poslovni sestanek ali na jahto. Odšel je, ker se je že takrat odločil - Jose Mourinho bo odšel iz kluba zlepa ali zgrda. Mour(inho) has not done his duty, Mour(inho) has to go. Vse ostalo je bilo vprašanje povoda - 1:1 na domači tekmi proti Rosenborgu, polprazen stadion (koga v Londonu pa sploh zanima “fucking” klub iz Trondheima!?), neatraktivna igra, konflikt s kapetanom Terryjem, neigranje Ševčenka itd.

Zdi se, da se Abramovič v zadnjih štirih letih, odkar je lastnik Chelskyja, ni kaj veliko naučil o nogometu - ali pa ima slabe oziroma verjetneje, oportunistične svetovalce. Očitno ima tudi slab (zgodovinski) spomin. Ko je poleti 2004 v Londonu pristalo letalo z arogantnim Portugalcem, ki se je oklical za “special one” (nekaj dni prej je celo nonšalantno zatlačil medaljo za naslov evropskega prvaka s Portom v desni žep svojega legendarnega “pelc-mantla”), nihče izven londonske četrti Stamford ni navijal za FC Chelsea, kaj šele imel v lasti moder dres te ekipe. Takrat je bil v Londonu v modi Arsenal z rekordnim nizom neporaženosti in nogometom s kratkimi podajami. Chelsea je bil klub, za katerega so navijali ostanki proletariata, “yobs” in obritoglavci. Najbolj zanimiva je bila ogromna diskrepanca med tribunami in igriščem; na eni strani agresivni nižji sloj angleške družbe med gledalci in na drugi strani kao-kozmopolitsko moštvo, sestavljeno iz vseh vetrov. Chelsea je bil že takrat moštvo Združenih narodov - (skoraj) brez Angležev, glavno besedo pa so imeli Italijani Zola, Vialli in Di Matteo, tu so bili še Urugvajec Poyet, pa Francoz Lebouef, nizozemski vratar De Goey, Romun Petrescu, Hrvat Stanić, Argentinca Veron in Crespo itd. Vodil jih je demokrat Raineri, ki se je nanašal na inspiracijo svojih ostarelih ali preplačanih udarnih osti. Italijan si je odpoved podpisal v četrtfinalu Lige prvakov proti Monacu, ko je v Kneževini dobil dva gola z igralcem več. Tudi drugo mesto v prvenstvu v obdobju, ko sta bila glavna le Manchester United in Gunnersi, ni bilo dovolj. Raineri se je moral posloviti.

Mourinho je stvari takoj postavil na svoje mesto; skoraj celotni prvi enajsterici je izročil odpustna pisma (OK, Mutu se je izločil sam, ker je snifal). Sledila je popolna preobrazba. Današnji Chelsea je za tri razrede boljši od tistega pred tremi leti. Modri so danes del evropske elite. Jose je ustvaril zmagovalni stroj, ki je nasprotnike ubijal s hipertempom krilnih igralcev, neverjetno učinkovitostjo in brezhibnim sodelovanjem vseh linij. Na gol je postavil Cecha, ki je pod njim dozorel v drugega najboljšega vratarja na svetu,”back four” je sestavil iz Fereire in Carvalha, ki ju je privlekel iz Porta, Terryja, ki ga je iz mladostnega nepridiprava spremenil v klubsko ikono in enega najboljših štoperjev na svetu, ter še enega levega bočnega (Bridge, Babayaro, celo desničar Gallas ali kasneje Del Horno), ki ga je našel šele dve leti kasneje v Ashleyu Colu. Celotno igro je zastavil okrog Frankieja Lamparda, ki ima Indurainova pljuča, a lahko nadpovprečen nogomet igra le v tem moštvu. “Suženj” v moštvu, zadolžen za odvzemanje žog, je bil Makelele, ki je bil premalo glamurozen za Real, v sredini sta Tiaga kasneje zamenjala Nigerijec John Obi Mikel in Essien. Mourinhu so naslova angleškega prvaka v 2005 in 2006 prinesla krila; konkretno Robben, Duff in Joe Cole. OK, pa goli od Drogbaja, Crespa in Gudjohnsena tudi. Relativno uspešne so bile tudi predstave v ligi prvakov; v prvi sezoni je Mourinho za leto dni preložil evropsko promocijo Ronaldinhove Barcelone in izpadel v polfinalu po spornem “golu” Liverpoolovega Garcie (podpišem: tekmo na Anfieldu bi Jose dobil, če bi nosil “pelc-mantel” namesto klubske trenirke). V drugi sezoni pa je bila Barcelona - takrat nezaustavljiva in na vrhuncu moči - pričakovano boljša v osmini finala.

Kaj se je torej spremenilo pred sezono 2006/07? Klasika; vnel se je boj za zasluge. Abramovič je videl, da si je Mourinho v dveh letih zgradil kult zvezdnika. Jose je bil (z izjavami, grimasami in še enkrat izjavami) najatraktivnejši “igralec” Chelseaja, ki je igral industrijsko in neatraktivno (zmage z 2:0, “jedan u prvom, jedan u drugom”). Toda, hej? Ali ni prav Mourinhov Porto slovel po nikoli prej in potem videni podrejenosti briljantnih tehničarjev kolektivu? Ali ni bil ključen igralec te ekipe Deco, ki je (z izjemo nekaterih prebliskov) bolj ali manj dolgočasen playmaker? Zakaj se je potem Abramovič čudil, da Chelsea igra neatraktivno? Ali pa ga je motilo le, da to nikoli ni bil Abramovičev, ampak Mourinhov Chelsea?

Kakorkoli, od lani je šlo vse le navzdol. Abramovič je želel atraktivnost in zvezdništvo na igrišču zagotoviti s Ševčenkom in Ballackom, ki se ne moreta bolj ne-vklapljati v Mourinhov koncept igre. 4-3-3 z “wingerji” je zamenjal s še bolj neatraktivnim sistemom 4-4-2. Mourinhova smola je bila še v tem, da je Alex Ferguson medtem še enkrat več ustvaril šampionsko moštvo, Arsene Wenger še tretjo generacijo “wunderkindov” nogometa, Rafa Benitez pa ga je v Evropi redno ustavljal s še manj atraktivno igro. Jose je moral oditi, živel Jose!

Zakaj je Abramovič z zamenjavo Mourinha storil nepopravljivo napako?

1. ker je nagnal enega od najboljših trenerjev na svetu, ki ima “capellovski” instinkt za ustvarjanje nogometnih falang, z leti pa je napredoval tudi taktično,

2. ker očitno zanj nima relevantnega naslednika (Avram Grant je tisti gospod, ki je v Antalyi Prašnikarjev in Zahovičev bunker napadal z eno špico). Veliki klubi se stvari lotevajo drugače.
3. ker je bil Mourinho “brand” Chelseaja,

4. ker Frankie Lampard - vsaj v modrem dresu - nikoli več ne bo tak igralec, kot je bil, ker bo Joe Cole spet stagniral, ker se bo John Obi Mikel preselil na klop, ker bosta Carvalho in Didi Drogba sezono odigrala resignirano, ker se bo slačilnica razsula, ker iz tega “ganga” nihče več ne bo vlekel 120-odstotnega maximuma, ki je izhajal iz občutka konstante ogroženosti in govoric o zunanjem sovražniku (sodniki, navijači, novinarji, Wenger, Benitez, celo Abramovič). To pomeni, da Essien ne bo dajal nemogočih golov v zadnjih minutah.

5. ker mu Andrej Ševčenko ne bo prinesel Lige prvakov (face it; tip trpi v Londonu, baba gor ali dol! Naj se vrne v Milano!),

6. ker ga bodo zasovražili navijači. Pričakujte ob prvem vodstvu gostov na Stamford Bridgeu skandiranje “Stand up for The special one”!

7. ker bo moral ponovno zgraditi celotno moštvo (beri: investirati nove milijone funtov), ki bo potrebovalo svoj čas (mimogrede: vsi trije angleški rivali so selekcionirani za pet let naprej).,

8. ker bo vsak vrhunski trener (Primož Gliha in Milko Djurovski ne štejeta) raje igral na rezultat kot za lepoto v igri,

9. ker bo FC Chelsea zdaj res dolgočasen klub z dolgočasno igro IN dolgočasnim trenerjem,

10. ker bi mu eventually Mourinho zagotovo prinesel zloglasna dva naslova v ligi prvakov v desetih letih.

Roman Abramovič je po treh letih spet na začetku. Kar je dobra novica za navijače vseh ostalih angleških klubov.

Objavljeno pod šport, slovenija | | |