Poletje se uradno izteka, z njim pa, kakor kaže, tudi festival slovenskih pobud za ureditev mejnih vprašanj s Hrvaško. Če se ne bo zgodilo kaj nanavadnega, bodo rekviziti, kakršno je, denimo, haaško sodišče, čez zimo pospravljeni. Da se jih zloži v omare in ustanovi komisije za nadzor nad njimi, je v ponedeljek naročil predsednik vlade, včeraj pa je zunanji minister sporočil, da je naročilo izvršeno.

Mislim, da si lahko vzamemo še nekaj časa, preden bomo šli pred sodišče v Haagu, če bomo sploh kam šli.

Če bomo sploh kam šli? Heh, vsega lepega je enkrat - vselej se zdi, da prehitro - konec! Festivalski dogodki in med njimi izrečene besede - in vsega tega ni bilo malo - resda ostajajo dokumentirani, a to bo le ’surovina’. Ni namreč pomembno, kaj je kdo izjavil, ampak kako ’se bo’ to za notranjopolotično rabo v predvolilnem letu razlagalo.

Naj potemtakem pod letošnje festivalsko dogajanje (da ne pozabimo, pod geslom Posredovanje tretjega) potegnemo črto še tukaj.

Začelo se je, vsaj za širšo javnost, tako, da je ‘prisluškovalna afera’ načrtovane prireditve ogrozila, še preden je bilo sploh jasno, kakšne naj bi bile.

Dimitrij Rupel je na odboru DZ-ja dejal, da je nove predloge za reševanje vprašanj s Hrvaško ustavila prisluškovalna afera. Predlogi obstajajo tako na dvostranski ravni kot v okviru pogajanj Hrvaške z EU-jem, je še povedal zunanji minister in izrazil upanje, da se bo prisluškovalna afera čim prej zaključila.

Potem je bil iz Ljubljane napovedan prvi gost: dame in gospodje, Robert Badinter! Občinstvo v Ljubljani se je presenečeno s pričakovanjem zazrlo na oder, iz Zagreba pa se je, po začetnem molku, zaslišalo glasno žvižganje, tuintam tudi kakšen klic Fuj!, nekdo je zavpil še Hamburg! in točke je bilo predčasno konec.

Na drugo prireditev je uradna Ljubljana svoje občinstvo pripravila, mu vnaprej razdelila liste s potrebnimi informaciji in navodili, kako se obnašati. Gremo v Haag! Pa gremo, so rekli v Zagrebu. Prišli so do - Bleda, za konec avgusta imenitno inscenirane točke s predsednikoma vlad v glavnih vlogah. V Zagrebu so zatopotali z nogami, žvižganje je bilo tokrat znak odobravanja, del občinstva v Ljubljani pa je dobil občutek, da se tisto, kar piše na gledališkem listu, in tisto, kar so videli, ne ujema povsem. Celo Fuj! je bilo slišati, v glavnem pa so v prvih vrstah predvsem mrmrali na račun odsotnosti morale oziroma pravičnosti v predstavi.

Je bil ves festival organiziran zgolj zato, da poleti ne bi bilo dolgčas in da bi Bruselj dobil vtis o Ljubljani kot živahni prestolnici? Videti je že tako, kajti skupine oziroma komisije, ki bodo proučile, ali ’se bo dalo v dogovoru s sosednjo državo definirati za Slovenijo sprejemljiv pravni okvir’ za Haag (Janez Janša v ponedeljek), bi lahko vlada ustanovila brez tega in ‘mimogrede’ (kot, recimo, skupino za Sovo). Ne samo, da bi jo lahko, ampak bi jo morala, če bi hotela ravnati modro in če si od reševanja mejnega spora s pomočjo Haaga res kaj obeta.

Z ‘javno razpravo’, ki jo je s svojim poletnim festivalom sprožila, pa je vlada zgolj poudarila (Zagrebu itak znane) šibke točke slovenske pozicije v prizadevanjih po celovitosti Piranskega zaliva. In ko zdaj hrvaški premier Ivo Sanader med prevolilno kampanjo izjavlja, da ‘to načelo (načelo pravednosti) sugerira da netko nema dovoljno pravnih argumenata’, zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu res ne ostane drugega, kot da bi se komentarja vzdržal.

A kaj, ko se ga je vzdržal z besedami, da je ne jemlje resno.

Objavljeno pod slovenija | | |