GOST RAZGLEDOV

Dušan Merc
ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana
dusan.merc@guest.arnes.si

Nepomembno je, ali je javna razprava ob spremembi šolske zakonodaje podaljšana ali pa je že končana.

Strokovni svet je v celotnem obdobju spreminjanja osemletke v devetletko deloval kakor namazan stroj (ki seveda nima razuma in ne distance do lastnega delovanja). Potrjeval je že takrat zelo dvomljive rešitve, pa naj bi bila razprava, če bi v resnici bila, kakršna koli. Transmisija tega stroja, ki je imel v ozadju celo tehnologijo vpliva na volivce in državo, je delovala v državni zbor in državni svet, tako da je bil uzakonjen dvotirni šolski sistem za dolgo vrsto let (še danes mešan sistem osemletke in devetletke!), da je dovolil, da imajo trinajst let stari otroci 17 (sedemnajst!) predmetov, da je uvedel socialno segregacijo z nivojskim poukom, prezgodnje uvajanje tujega jezika, da je potrjeval izmišljene izbirne predmete in jih potrdil več kot 100 (sto!).

Do sedaj, pa je več kot pol mandata nove oblasti že zdavnaj mimo, se v resnici nihče ni prepričal na mestu samem, kako vse to (ne)deluje na osnovnošolce, na konkretno izvedbo pouka, kakšno šolo imamo s pedagoškega stališča, kaj vse se je izcimilo v tej unikatni in čudaški šoli iz modrih odločitev strokovnega sveta!

Torej: strokovnost so povozili že zdavnaj, tako da sedanji vik in krik nekdanjih reformatorjev proti novim reformatorje o strokovnosti in javni razpravi ni nič drugega kakor vik in krik znotraj iste jate. Protestniki se razlikujejo le po barvi političnega perja.

Za vse sedaj predlagane spremembe v osnovni šoli lahko rečemo, da so del te strategije ugajanja javnosti in volivcem - drugi ali mogoče celo tretji tuji jezik, fleksibilni predmetnik, učbenik za na klop, večno živa potreba po reorganizaciji sistema itd. - da gre v resnici za kontinuiteto in ne za spremembe, da gre za dopolnitve, ki absurdnost sistema samo še povečujejo. Zla slutnja kljuje v ozadju: očitno so bili ministri in drugi, ki odločajo, šolani v obdobju permanentne revolucije in okuženi z bacilom te revolucije tako neizprosno, da je zanje samo revolucija edini način bivanja in delovanja, na katerem se določajo in se potrjujejo. Na to se je nacepila še želja po ugajanju in prilagajanju kateri koli ideologiji. Biti večen, ta trenutek in zdaj všečen volivcem za vsako ceno, pa je tako notranji imperativ vsem politikom.

Koncesija populizmu in nestrokovnosti svetov šol je že bila predhodno podeljena, ko se je v njih zmanjšalo število učiteljev, povečala pa moč staršev in politike, kakor da je v šoli najpomembnejši potrošniški sosvet in ne stroka in etična zavezanost delu, vzgoji in poučevanju tistih, ki to znajo.

V celem paketu predlogov sprememb zakonov je samo ena prava nevralgična točka. Ta je rušilna – zasebne šole. Če so politični nasprotniki v parlamentu pravzaprav obremenjeni s sindromom enakosti, le da tega ne vidijo, se tukaj razkriva, da vsi, tako tisti, ki predlagajo, kakor tisti, ki so proti, krakajo ali kokodakajo v jati, ker govorijo jezik tistega, ki je zadaj. In se še vedno razumejo!

Kako je treba videti to novost?

Pravo vprašanje ni zasebno ali javno šolstvo, pač pa javno in (ali) cerkveno šolstvo! Mogoče je to taktični odgovor slovenske katoliške cerkve na odločitev ustavnega sodišča, da verouk ne sodi v javno šolo?

Ko snamemo masko političnemu prerekanju in vidimo, da gre v resnici za to, je zadeva seveda drugačna. Vprašanje, ki se glasi od tukaj naprej, je namreč naslednje: »Ali laična šola ali verska šola«. Posledično je seveda ogromno vprašanj. V resnici najbolj izpostavljeno vprašanje, ob katerega trčimo v samem jedru debate o cerkveni in državni šoli, je metaforično rečeno, kdo je ustvaril človeka. Ali je to evolucijski proces ali je to enkratno dejanje, ve se koga. Ali bomo državljane učili tisto, kar je preverljivo in na čemer temelji evropska znanost in družba, ali jih bomo učili prav tako tisto, na čemer temelji evropska pamet, kultura in tudi politika, pa ni preverljivo? Ali bodo nekateri državljani vstopili v svojo odraslo dobo skozi svet dogme? Naivno bi bilo reči, naj se sami odločijo, ko bodo dovolj stari. Če smo v zmoti, nam nobena odločitev, ne glede na starost, ne pomaga.

Na pedagoški, izvedbeni ravni je isto vprašanje: ali (se) v šoli učimo tisto, kar je dokazljivo in nedvomno obstaja, ali vzgajamo v nekatere nedokazljive trditve, ki so dostopne le s pomočjo vere?

Absolutna resnica matematike, na katero na šolskem nivoju vsi pristajamo, se bo utemeljevala tudi pri naravoslovju – kar bi lahko razvil iz sklepanja vsak posameznik, pa mu bo vse vnaprej povedano in zapovedano.

V sedanji, državni ali paradržavni osnovni šoli gre za to, da so te opcije odprte, da nihče ne implicitno ne eksplicitno ne zapoveduje verovanja v karkoli (ne moremo reči v nič!), v cerkveni osnovni šoli pa je to seveda možno. Če državna šola poleg vrednot države same, republike in demokracije, zagovarja s svojim konceptom tudi vrednote, ki so bile in so del tudi cerkvene doktrine, o čemer ne moremo dvomiti, se v cerkveni šoli lahko utemeljuje predvsem in samo te. Država vpogleda v zasebnost nima in se ne bi smela vtikati niti v javno šolo, četudi daje zanjo denar!

Dobili bomo podobno situacijo, kakor jo cerkveni veljaki razlagajo v pravnem redu, ko nedvoumno trdijo, da so duhovniki najprej zavezani cerkvenemu pravu in so po njem tudi kaznovani za kazniva dejanja in da naj javnosti in državi to zadostuje, da civilno pravni zakonik za duhovnike pač ne velja. Vsako kaznivo dejanje, ki ga država preganja po svoji osnovni določitvi, imajo mnogi med vernimi kar za napad na cerkev in celo na Boga. Da bomo dobili z zasebnim šolstvom takšen dualizem v osnovnem šolstvu, ni nobenega dvoma. Treba bo s težkim srcem priznati potem tudi medrese (muslimanske verske šole) kot zasebne šole, znotraj nje pa recimo tudi mavlud (na praznik Mohamedovega rojstva). Mogoče bi silovit pritisk, ve se koga, da bi bili država v državi tudi kar se tiče osnovnega šolstva, le na novo premislili in se zadovoljili z dobro razvitim veroukom znotraj župnišč in drugih oblik cerkvenega delovanja. Sprijazniti se bo treba z versko svobodo, ki jo zagotavlja država za vse državljane. To pa lahko z zasebnim šolstvom postane kar neprijetno za tiste, ki imajo moč in vzvode oblasti že sedaj tako učinkovite, da se ne znajo omejiti in se jim ni treba brzdati. Na dolgi rok je takšna politika kratkovidna.

Posebnost v sedanji razpravi je reprezentativni sindikat v šolstvu. Verjetno sindikatom nikjer na svetu ne moremo odrekati bližine neki politični opciji. V šolstvu na Slovenskem pa dvomi o delovanju sindikata lahko segajo globlje in drugam. Vzporedno s permanentno revolucijo v osnovni šoli gre za tiho preračunljivost, ki ni strokovna in ni politična – devetletka nam bo ohranila delovna mesta kljub drastičnemu zmanjšanju števila učencev, zato jo bomo nedvomno podprli. Povsem sindikalno in na kratke proge opravičeno, s stališča stroke pa je to velika hinavščina. Sedanje nasprotovanje zasebnemu osnovnemu šolstvu pa ne izvira samo iz tega vira, verjetno tudi ne tako izrazito iz politične pripadnosti sindikata, pač pa iz strahu, da bo zasebno šolstvo ogrozilo sedanje neprilagojeno in lagodno življenje javne šole, ki nima konkurence. Strah je upravičen – v zasebni šoli bo učiteljev status povsem drugačen, obremenitev tudi. Namesto da bi sindikat videl svojo priložnost v boju za pravice učiteljev tudi v zasebni šoli, se tega boji.

Država sedaj zelo dosledno izpolnjuje vse pogodbe s sindikatom. Kakšno večjo malenkost in neumnost (uničenje podaljšanega bivanja in zmanjšanje števila učiteljev, ki so bili večinoma zaposleni za določen čas) ji sindikat seveda mirno spregleda (kaj bi se izpostavljal za že tako brezpravne učitelje), da je mir v hiši. Da pa bi se vzpostavila konkurenca in potem seveda tudi nejasno stanje, kjer bi bil potreben boj za pravice delavcev? To pa že ne bi bilo več lagodno. Verjetno bi šla v nič tudi politična simpatija do …

Objavljeno pod gost razgledi.net, kultura in šolstvo | | |