Evropski komisar Joaquín Almunia ni bil prav diplomatski. Italija, Nizozemska in predvsem Francija da so največ prispevale k temu, da je bilo treba gospodarske napovedi za evroobmočje popraviti navzdol. ‘Negativni šok’, besedno zvezo, ki so je ob tem uporabil Almunia, so predvsem nemški novinarji nemudoma razumeli kot neposredni namig na ‘rastni šok’, ki ga je napovedoval novi francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

Almunia sprach von einem regelrechten “negativen Schock”. Damit spielte er in ironischer Weise auf den “Wachstumsschock” an, den Sarkozy eigentlich angestrebt hatte.

Za desetinko odstotne točke znižano napoved gospodarske rasti - z 2,6 na 2,5 - za letošnje leto je komisija objavila na podlagi analize dogajanja v sedmih državah, ki k skupnemu BDP evroobmočja prispevajo dobre štiri petine. Najbolj navzdol je popravljena napoved za - Francijo.

Ali je Almunia na Sarkozyja ’spomnil’ po naključju ali namenoma, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. A dejstvo je, da evropski finančni komisar francoskega predsednika najmanj od začetka julija ne more imeti v čislih. Takrat je Sarkozy finančnim ministrom EU kar nepovabljen razložil, da se Francija požvižga na pakt stabilnosti, saj hoče inteligentno in dinamično politiko. Pač za ‘rastni šok’.

Da tega ni na obzorju, so zdaj Sarkozyju, ki so ga pred volitvami nekateri razglašali za liberalca, krivi finančni trgi. V ponedeljek je, ob robu neuradnega srečanja z nemško kanclerko Angelo Merkel, v svojem slogu pozval na boj proti ‘špekulantom, ki uničujejo ves svetovni sistem’. Merklova se je, kakor poroča Handelsblatt, strinjala, da je nujna večja preglednost finančnega trga, ki bi jo članice EU uveljavljale z notranjo zakonodajo, medtem ko je Sarkozy menil, da sta se strinjala o nujnosti regulacije trga, kajti ‘kapitalizem je za podjetja in ne špekulante’, zato bi bilo treba podjetja zaščiti pred prevzemi s strani skladov hedge.

No, Sarkozyjev rastni šok morebiti še pride. Recimo z jedrsko energijo, ki postaja spet družbeno sprejemljiva in donosna. Sarkozy tako na glas razmišlja o zlitju dveh ‘atomskih podjetij’ pod, kajpak, državno streho ter v sodelovanju z gradbenim koncernom (po naključju v lasti človeka, ki je Sarkozyjeva poročna priča in boter njegovega sina) in ob odkupu deleža tujega partnerja v enem izmed njih (po naključju nemškega Siemensa).

Das französische Kommissariat für Atomenergie CEA hat bereits den Fall einer Fusion Areva-Alstom als eine von mehreren Möglichkeiten durchgespielt. Danach würde das CEA am Gesamtkonzern gut 30 Prozent halten. Weitere fünf Prozent hielte der Staat direkt. Bouygues bekäme 26 Prozent. Offen bleibt dabei die Zukunft der Siemens-Beteiligung an Areva NP, für die die Deutschen den Franzosen eine Kaufoption für frühestens 2012 eingeräumt haben.

S Sarkozyjem očitno res ne bo dolgčas.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |