Ljubljanska univerza je, smo izvedeli nedavno, na šanghajski lestvici spet med 500 najboljšimi na svetu. Izvedenci bruseljskega inštituta Bruegel pa so to lestvico vzeli pod drobnogled povsem na drugem koncu, na vrhu, in ugotovili, da evropske univerze potrebujejo reforme, ker daleč zaostajajo za ameriškimi.

Recently published international rankings indicate that the performance gap between European and American universities is large and, in particular, that the best European universities lag far behind the best American universities. The country performance index we construct using the Shanghai ranking confirms that, despite the good performance of some countries, Europe as a whole trails the US by a wide margin.

V Brueglu navajajo dva razloga za zaostanek evropskih univerz za ameriškimi. Članice EU premalo investirajo v visokošolsko izobraževanje. Financiranje iz javnih in zasebnih virov v EU znaša 1,3 odstotka BDP, v ZDA pa 3,3 odstotka. To pomeni, da EU na študenta nameni v povprečju 10 tisoč evrov, ZDA pa 35 tisoč evrov. Poleg tega so evropske univerze slabo vodene, niso dovolj avtonomne in za boljše delo nimajo ustreznih nagrad. Zaradi tega so evropske univerze neučinkovite in potrebujejo reforme, pravijo izvedenci Bruegla.

Our own survey of European universities shows that both factors contribute to the EU’s poor performance and that reform should take place on both fronts, because autonomy also increases the efficiency of spending.

Če Evropa želi postati vodilna na znanju temelječa ekonomija - in naj bi univerze ustvarile znanje, ki je za to potrebno - potrebuje obširno reformo visokega šolstva. Ker imajo države več sistemov za delovanje univerz, bi večina morala vsako leto investirati v visoko šolstvo dodaten odstotek svojega BDP. Viri za te dodatne investicije so lahko javni ali zasebni. Da bi bile te investicije učinkovite, bi morali univerzam dati več avtonomije pri porabi denarja, zaposlovanju in nagrajevanju, priporoča Bruegel.

Izvedenci Bruegla so ugotovili, da so ZDA na lestvici 50 najboljših univerz boljše od vseh evropskih držav. Po številu najboljših unverz na prebivalca sta ZDA najbližji Švica in Velika Britanija, EU15 in EU25 z več prebivalci kot ZDA sta uvrščeni občutno slabše. Štiri ameriške zvezne države (Massachusetts, Kalifornija, New York in Pensilvanija) so na lestvici 50 in 100 najboljših univerz pred vsemi evropskimi državami. ZDA so boljše od Evrope na lestvici 50 in 100 najboljših univerz, v drugi polovici (od 100. do 200. mesta in od 200. do 500. mesta) pa prevladujejo evropske univerze.

Med evropskimi državami so velike razlike. Švica in Švedska sta na lestvici prvih 100 po številu univerz na prebivalca boljši od ZDA, Velika Britanija pa je blizu. Med prvimi 200 in 500 univerzami so uspešne tudi Danska, Finska, Belgija in Nizozemska. Vzhodna in južna Evropa močno zaostaja. Tudi Francija in Nemčija sta se med prvimi 50 in 100 univerzami na lestvici odrezali precej slabo, nekoliko boljši rezultat imata med prvimi 200 in 500 univerzami.

Brugelovi izvedenci so še preučili, koliko denarja, iz javnih in zasebnih virov, izbrane države porabijo za visoko šolstvo. ZDA ga porabijo več od vseh evropskih držav, predvsem na račun zasebnih virov, a tudi znesek javnega denarja je tam višji kot v EU. Vendar pa ti podatki ne prikažejo, kako je denar razdeljen, koliko ga dobijo raziskovalno usmerjene ustanove in koliko pedagoško usmerjene univerze in inšituti. Bruegel je zaradi tega naredil anketo med evropskimi unoverzami, ki so na Šanghajski lestvici med 500. najboljšimi.

Ta je pokazala, da imajo južnoevropske države (Španija in Italija) velike univerze ( v povprečju 40 tisoč študentov), ki pa niso ustrezno financirane. Univerze na Švedskem in Nizozemskem imajo v povprečju od 20 do 25 tisoč študentov in so bolje financirane. Švica in Velika Britanija imata majhne univerze (10 do 15 tisoč študentov), ki so zelo dobro financirane. Najboljše evropske univerze so stare ustanove, povprečna starost 66 univerz iz Brueglove ankete je 300 let. Izjema je Danska, kjer so univerze povprečno stare le 60 let.

This suggests that European universities have much accumulated knowledge, but may also be complicated to reform.

Več denarja kot ima univerza na voljo na študenta, boljše rezultate ima na področju raziskovalne dejavnosti, kaže analiza Bruegla. Zasebne univerze so bolj učinkovite od javnih, učinkoivtejše so tudi tiste univerze, ki jim proračuna ne odobrava vlada, boljše so univerze, ki odločajo o zaposlitvah in plačah zaposlenih na svojih fakultetah, slabše so univerze in fakultete, ki zaposljujejo svoje diplomante, učinkovitost pa ni povezana z lastništvom objektov univerze.

Taken together these results suggest that the research performance of a university is positively affected by all our measures of university autonomy (except for building ownership), and also by funding. However, they do not tell us: (i) which of these autonomy indicators dominates and how interrelated they are; (ii) whether funding and autonomy improve performance separately from one another, or whether there are positive interactions between the two.

We use ‘regression analysis’, a statistical technique for the investigation of relationships between variables, to assess the effect of budget and governance on research performance as measured by Shanghai rankings.

Our main result is not simply that more money or more autonomy is good for research performance. It is that more money has much more impact when it is combined with budget autonomy. To be more precise: we find that having budget autonomy doubles the effect of additional money on university research performance.

Izvedenci Bruegla na podlagi rezultatov analize svetujejo, da bi morale članice EU povečati investicije v visoko šolstvo vsaj za 1 odstotno točko BDP v prihodnjih 10 letih. Odprto ostaja vprašanje, kako to rast razdeliti med javne in zasebne vire vključno s šolninami. Evropske univerze bi hkrati morale dobiti več avtonomije, zlasti na področju porabe proračuna, zaposlovanja, nagrajevanja, pri izbiri študentov, zlasti na podiplomskem študiju.

What matters for good performance is both money and good governance. The two are complementary: increasing university budgets has more impact with good governance and improving governance has more impact with higher budgets. We are aware, however, that greater autonomy can be perverse and that it must be accompanied by greater performance evaluation.

Politično občutljivih tem, kar sta šolnina in sistem izbire študentov, Bruegel v svoji analizi ni obravnaval.

Yet we are confident that a reform stressing increased budget per student and greater autonomy (together with greater evaluation) will be performance enhancing, either alone or as part of a more radical overhaul of the university system, involving tuition fees and student selection.

Čeprav slovenskih univerz Bruegel ni vključil v svojo analizo, so lahko njegove ugotovitve pri pripravi resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva, pa tudi pri pripravi krovnega zakona o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti (ZVŠRRD) precej koristne.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |