Slovenija je včasih res malce »weird« država. Verjetno še vedno zaradi ostankov socializma in pomanjkanja tržnih impulzov v naših žilah. Tako vsaj kažejo naše aktualne razprave o inflaciji, tako je bilo pred štirimi leti z razpravami glede cen goriv, še kakšno leto pred tem pa z razpravami glede vpliva tečaja na inflacijo. Pri nas vedno najdemo neke izjemne dogodke, neke izjemne proizvode, ki – glej ga zlomka – samo v Sloveniji usodno vplivajo (ali pa ne vplivajo) na inflacijo. Nikjer v svetu, razen v Sloveniji, ni bilo dvoma o neposrednem vplivu tečaja na inflacijo. Nikjer v svetu niso toliko razpravljali o vplivu svetovnih cen nafte na inflacijo in (razen v državah nekdanje Jugoslavije) na vladni ravni šraufali nekakšnih cenovnih modelov bencina in dizla. Nikjer v normalnih tržnih gospodarstvih se tako besno ne ukvarjajo s svetovnimi cenami hrane. Ker jim tega ni treba, saj konkurenca med proizvajalci in med trgovci hkrati učinkovito znižuje pritiske na maloprodajne cene.

No, pri nas pa imamo situacijo, ko minister za gospodarstvo Andrej Vizjak sklicuje menedžerje prehrambenih podjetij, jih poskuša učiti osnov ekonomike poslovanja in jih, ko mu zmanjka znanja ekonomije, roti naj zaboga ne dvigujejo več cen hrane. Ta isti minister Vizjak pa ima hkrati v svojem resorju urad za varstvo konkurence, ki je – če je kdo – najbolj odgovoren za to, da imamo v Sloveniji takšno nenormalno gospodarsko strukturo. Strukturo, ki zaradi monopolnih povezav na posameznih fazah predelave ter incestnih vertikalnih povezav med pridelovalci in predelovalci hrane na eni ter med prehrambenimi in trgovskimi podjetji na drugi generira nadpovprečno visoke cene in jih nato zaradi pomanjkanja konkurence prenaša naprej po vertikalni verigi in na koncu prevali na nič krivega potrošnika.

Poglejmo si primer normalnega tržnega gospodarstva, denimo Avstrije. Tudi tam so potrošniki zaskrbljeni zaradi naraščajočih cen hrane. Toda kakšnega posebnega aktivističnega odziva vlade na to dogajanje nisem zasledil. Pač pa so prejšnji četrtek v gospodarski oddaji €CO na avstrijski nacionalni televiziji naredili preprosto analizo, kje so vzroki podražitev in kdo ima od 10-odstotne podražitve mleka največ koristi. Struktura cene pri mleku, kjer dobijo kmetje 33%, mlekarne pa 25%, lepo kaže da bodo od dviga cene mleka za 10 centov, 7 centov dobili kmetje, 2 centa trgovine in 1 cent država (prek DDV). Toda že naslednji dan sem v časopisih zasledil, da povečanje cen ne bo enotno, ker pač nekateri trgovci ne bodo povečanja cen prevalili na kupca, ampak bodo z znižanjem marž in manjšim dvigom cen poskušali zvabiti kupce od konkurentov.

Zakaj pri nas nikjer na naletim na tovrstne preproste analize? Zakaj pri nas nihče ne pokaže, da zaradi nespremenjenih odstotkov trgovske marže ter enake stopnje DDV precejšen, vsaj 30-odstoten delež, povišanih cen hrane in dela dodatne inflacije, ki ga cene hrane povzročajo, dejansko ustvari nekonkurenčna struktura trgovine s tremi oligopolisti (Marcator, Interspar, Tuš) ter država z davki? Zakaj pri nas nihče ne pokaže, da imajo oligopolni trgovci pri nekaterih proizvodih tudi 50-odstotne marže?

Če bi imeli normalno tržno strukturo trgovinske dejavnosti, če Plahutnik ne bi dovolil Mercatorju pod Jankovićem monopolizirati trgovine s prevzemi konkurentov, bi bilo tega bistveno manj. Ker bi se pač nek Mercator s samo 10-odstotnim tržnim deležem bistveno bolj konkurenčno obnašal kot Mercator z več kot 40-odstotnim tržnim deležem. Mercator se tako obnaša samo zato, ker mu je tisti, ki bi moral skrbeti za konkurenco, omogočil, da je postal ponudnik z dominantnim položajem na trgu. Če bi imeli poštenega in aktivnega varuha konkurence, bi ta pred leti tiste petke ob osmih zjutraj pred vhodom v Mercator v zasedi s fotoaparatom čakal na predstavnike Pivovarne Union in Pivovarne Laško, ko sta se (takrat še kapitalsko nepovezana) prihajala usklajevat glede cen in prodajnih akcij z Jankovićem. In če bi v zasedi čakal še nekaj časa, bi lahko posnel še mnogo takšnih protikonkurenčnih in škodljivih kartelnih dogovorov. In če bi ta isti varuh konkurence pošteno opravljal svoje delo, danes ne bi imeli situacije, ko se Laško in Union v Laškem dogovorita o cenovni politiki na celotnem spektru piva in brezalkoholnih pijač, vključno z vodami (povsod imata prevladujoč položaj), in nato te cene in prodajne pogoje samo še sporočita »najboljšemu sosedu«, katerega kontrolni lastnik sta.

Ko bomo normalna država, tako kot Avstrija, ko bomo imeli normalno tržno gospodarsko strukturo, ko bodo varuh konkurence in sektorski regulatorji (Apek, Atvp) učinkovito preganjali nastajanje monopolov in zlorabe prevladujočega položaja s strani monopolistov, bomo tudi na inflacijo gledali enako kot v normalnih državah. Visoke svetovne cene nafte ali naraščanje svetovnih cen hrane nas bo sicer udarilo po žepu, toda predsednik vlade ne bo žugal trgovcem, minister za gospodarstvo pa se sestajal z menedžerji in jim solil pameti, kako ne smejo zviševati cen. Ker jim konkurenca med gospodarskimi subjekti tega ne bo dopuščala. Zaradi enega centa razlike bodo namreč naši potrošniki raje poiskali bolj ugodnega ponudnika. Zdaj pa nam, g. predsednik vlade in g. minister, prosim, že dajta mir s socialističnim administriranjem cen, ampak raje brcnita v rit nesposobnega Plahutnika, direktorja urada za varstvo monopolov, in najdite nekoga, ki bo varoval konkurenco in interese potrošnikov ne pa interese monopolistov.

Še prej pa, g. predsednik vlade priznajte velik del svoje krivde pri tej inflaciji zaradi tega, ker ste Mercator netransparentno prodali dobaviteljema Istrabenzu in Laškemu. In zavedajte se, da bodo nas potrošnike zaradi tega, ker danes mešetarite pri poslih med Istrabenzom in Petrolom ter Laškim in Istrabenzom okrog Mercatorja, nekoč še zelo bolele glave. In zapomnite si tudi, da bo zaradi oligarhičnih družin, ki jih pomagate danes ustvarjati, in ki bodo nekoč nastavljale in odstavljale vlade, tudi vas nekoč močno bolela glava. Morda že naslednje leto. Toda krivdo za naše glavobole bomo pripisali prav vam. Zapomnite si to.

Objavljeno pod slovenija | | |