Avstrijski Lombardni klub in slovenski karteli
vojko, torek, 11. september 2007Bilo je malodane kot v filmu. Ugledni gospodje so se mesečno, razen avgusta, sestajali v salonu Marije Terezije v dunajskem hotelu Bristol. Tako rekoč vsem na očeh, v središču mesta, kakšnega pol kilometra od finančnega ministrstva, nekaj več od kanclerjevega urada in dober kilometer od gospodarskega ministrstva. A črne limuzine za prestižni Bristol pač niso nekaj nenavadnega, zato tudi te, s katerimi so se običajno pripeljali direktorji oziroma predsedniki uprav vodilnih avstrijskih bank, niso pritegnile pozornosti.
Gosposka družba je dobila ime lepo zveneče ime Lombardni klub, v bistvu pa je šlo za navaden kartel. Pol stoletja je ta bančni kartel odločal o obrestnih merah, provizijah in drugih pogojih za komitente. Javnost je zanj zvedela iz zapuščine enega od bančnikov, ki je v začetku leta 1997 storil samomor; Gerhard Praschak, predsednik uprave Kontrollbank (nekaj podobnega, kot je Slovenska izvozna in razvojna banka), je namreč medijem poslal zapiske in dokumentacijo, ki ni dopuščala nobenega dvoma.
Svobodnjaki (FPÖ) Jörga Haiderja so iz tega nemudoma naredili politični kapital, kajti vodilne bančnike takrat pretežno še državnih bank sta (vse od druge svetovne vojne) ‘nastavljali’ socialistična/socialdemokratska in ljudska stranka. Po sistemu zadrge - če je bil predsednik uprave ‘rdeč’, je moral biti podpredsednik ‘črn’ in obratno; da banke na trgu delujejo usklajeno, pa je bilo še v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja lahko vsakomur jasno, saj se obrestne mere praktično niso razlikovale, nove produkte so banke uvajale ’sinhronizirano’ in pod zelo podobnimi pogoji … ‘Bančni podsistem’ je deloval vpet v sistem trdega socialnega partnerstva, v katerem je vse do srede osemdesetih let osebna ‘kemija’ med šefom sindikatov in šefom gospodarske zbornice gospodarsko dogajanje v državi odločilno vplivala na okvir dela vlade in parlamenta.
Z vstopom Avstrije v Evropsko unijo leta 1995 so ti polstoletni neformalni centri oblasti začeli izgubljati vpliv, Avstrija se je v tem pogledu začela ‘normalizirati’. Bančni kartel je enega najhujših udarcev dobil najprej s prodajo Creditanstalta Bank Austrii, potem pa s prodajo združene - in največje avstrijske banke - BA-CA nemški Hypovereinsbank. Po razkritju razpuščeni Lombardni klub pa se je znašel pred evropsko komisijo. Ta je proučila in presojala le delovanje bančnega kartela po vstopu Avstrije v EU in leta 2002 osmim bankam določila kazni v skupnem znesku okrog 124 milijonov evrov.
Competition Commissioner Mario Monti declared, “The institutionalised set-up of this cartel and its comprehensiveness, both in terms of the banking services covered and geographical scope, makes it one of the most shocking cartels ever discovered by the Commission. Banks should be in no doubt that they are subject to European Union competition rules just like any other sector. In fact, maintaining competition in the banking sector is particularly crucial, considering the importance of the banking sector for consumers, businesses and the efficient allocation of resources in the economy as a whole”.
Na pritožbo obsojenih je sodišče evropskih skupnosti lani decembra eni izmed bank globo znižalo (za dobre 3 milijone evrov).
Močno dvomim, da se tudi vodilni slovenski trgovci in/ali dobavitelji redno sestajajo v kakšnem hotelskem salonu ali se kako drugače usklajujejo z namenom omejevanja konkurence. Precej bolj se mi zdi verjetno, da so eni in drugi ravnali ‘refleksno’ in višje vhodne cene samodejno prevalili na potrošnike. Verjamem torej, do nadaljnjega, da so oboji ‘nedolžni’, a to hkrati pomeni, da so vsi po vrsti nesposobni in sledijo črednemu nagonu. Da ni bilo med njimi enega samega, ki bi ugotovil, da je vsesplošna rast cen kot nalašč za spin z absolutnimi maržami in podobnimi ukrepi, je za obupat. Kaj gospodje res ne znajo nič drugega kot kupčkati s sposojenim denarjem?
No, vsaj za medije je to dobro, saj bodo zdaj zasuti z oglasi. Za najcenejše ponudbe. Za to, da si popravijo image, pa bodo gospodje morda porabili še več, kot so v minulih tednih med čredno dirko dobili.
Objavljeno pod gospodarstvo |
|
|





Dokler bomo imeli takega varuha konkurence, kot ga imamo, pri nas ne bo problemov. Poglejmo samo famozno odločbo o kartelnem dogovarjanju bank glede plačevanja provizij za dvig na bankomatih drugih bank: varuh je ugotovil kršitev, sploh ni izrekel kazni, varčevalce pa napotil na individualne tožbe. Za znoret, medtem pa tuji varuhi izrekajo stomilijonske kazni (v evrih)…..