Po trinajstih letih so Andreju Plahutniku kot direktorju urada za varstvo konkurencu dnevi šteti. Da bi lahko predsedniku vlade Janezu Janši na krožniku prinesel ‘glave’ trgovcev ali dobaviteljev, ki so se cenovno usklajevali, ni verjetno, premier pa ‘krivce’ za inflacijo zunaj vlade - poleg ljubljanskega župana z njegovo vodarino - nujno potrebuje. Plahutnik se Janši ‘po naravi stvari’ ponuja kot priročna žrtev, podobno kot so bili nedavno trije ministri, na drugi strani pa mu nekateri njegovi zavezniki (zunaj vlade) zelo verjetno ne bodo mogli ali hoteli več tako izdatno pomagati kot doslej.

Plahutnik (54) je blag in prijazen uradnik, ki je, recimo novinarjem, zmožen ure in ure razlagati o zapletenosti zakonodaje in postopkov, ki jih vodi, o vsem mogočih dejavnikih, ki jih mora upoštevati, o kadrovskih težavah urada, slabostih pravosodnega sistema, napačnem razumevanju vloge urada in podobnih rečeh. O konkretnih postopkih običajno pravi le, da je v fazi zbiranja podatkov, proučevanja dejstev, čakanja na odgovore strank, pisanja končne verzije poročila in tako dalje. Zna biti, da je bil Plahutnik za pionirsko obdobje UVK idealna zasedba: vesten, prizadeven in pravno spodobno podkovan je postavljal formalno in kadrovsko ogrodje urada in ‘šolal’ novinarje ter preko njih na svojevrsten način tudi javnost.

Ko so prišli časi, recimo nekje konec 90. let prejšnjega stoletja, da se UVK ‘postavi na zadnje noge’ in dejavno sodeluje v procesih ‘prve koncetracije’ kapitala, prisvajanj prevladujočig položajev in nekorektnega onemogočanja konkurence, pa je Plahutnika zmanjkalo. Mreži oziroma kapitalskim navezam, ki so imele vpliv na takratno vlado, je neodločni varuh konkurence kajpak ustrezal. Kasneje nastajajočim - in sedanji vladi - prav tako. Vsi, vključno s Plahutnikom, pa so povrh vsega vedeli, da je področje konkurence eno redkih, kjer Bruselj Ljubljani ne more gledati pod prste; akterji in dogajanja so s stališča evropskega trga pač premajhnega ‘obsega’, da bi EU to smelo in moglo zanimati.

Da se Plahutnik ne bi nenehno zavedal, kaj se okrog njega dogaja in šibkega vpliva urada na to dogajanje, mu ni mogoče očitati. Takole pravi v uvodu letnega poročila o delu UVK v letu 2006.

Značilnost majhnih ekonomskih sistemov je medsebojna kapitalska in interesna prepletenost, dostikrat nujnost povezovanja zaradi doseganja ekonomije obsega in s tem večje konkurenčnosti, lahko pa se taki sicer povsem legitimni nameni v določenih primerih sprevržejo v željo po obvladovanju trga na način, ki je zakonsko nedopusten, na način, ki z omejevanjem konkurence na trgu slabi konkurenčnost, inovativnost in razvoj posameznega podjetja, panoge in gospodarstva kot celote.
Odkrivanje in preprečevanje omejevalnih sporazumov in zlorab prevladujočega položaja sta seveda temeljni cilj delovanja urada. Statistično gledano je bil urad v letu 2006 uspešen, saj je pet končanih postopkov oziroma ugotovljenih kršitev na tem področju dober rezultat, vendar pa se je treba vprašati, koliko je še kršitev, ki bi bile lahko odkrite, če bi bil zakonski okvir primernejši (predvsem v zvezi s sankcioniranjem), če bi institucije delovale učinkoviteje in ob ustrezno višji stopnji konkurenčne in pravne kulture.

Na začetku lanskega leta pa je v pogovoru za Finance med drugim dejal.

Razlogov za zadovoljstvo, ne glede na vzroke, ni. UVK nima ustreznih kadrovskih in finančnih virov, zato je avtonomija omejena, implementacija pa ni učinkovita. Zdajšnje razmere pomenijo neustrezno sestavo primerov (primarno kontrola koncentracij), neučinkovito odzivanje (v sestavi premalo postopkov po uradni dolžnosti), nezadostno uporabo ekonomske analitike, preveč legalističen pristop.

Navzlic nenehni nezadovoljnosti z lastnimi in dosežki UVK Plahutniku nikoli niti na misel ni prišlo, da bi odstopil. Nasprotno, v že omenjenem pogovoru je odstop zavrnil kot svojevrstno kapitulacijo. Je odganjal možnost, da je mogoče včasih prav oziroma le z odstopom prispevati k tistemu, za kar si človek prizadeva ali pa nanjo sploh ni pomislil?

Odstop je najlažja oblika nespopadanja z realnimi težavami, ob nespremenjenih drugih pogojih pa ne spremeni veliko.

Ni dvoma, če bi odstopil, bi se zanj osebno marsikaj spremenilo, a je bolj pomembno vprašanje, ali bi bil trg brez Plahutnika po poldrugem letu kaj bolj urejen, pregleden in konkurenčen, v konkretnem primeru, ali očitkov sindikatov in vlade o kartelnem dogovarjanju trgovcev v tem primeru ne bi bilo.

Prav verjetno kaj takega ni, kajti Drogi in Kolinski je združevanje Plahutnik dovolil že prej, odobril je Žitove prevzeme manjših pekarn, Mercatorjeve prevzeme Emone, Živil … (ja, res je, prevzem Ere je odobril maja lani), pa malodane popolno koncetracijo industrije brezalkoholnih pijač in piva pod zamaškom Laškega … piščančje pri in predelave pod perutjo Perutnine … zavrnil ni nobenega združevanja mlekarjev in testeninarjev … Drugače rečeno, UVK v nekaj več kot 300 primerih obravnavane koncentracije ni izdal niti ene same zavrnilne odločbe.

Če bo Plahutnik iz osebnih razlogov prisiljen v kratkem odstopiti, se ga bo vlada, ki ji direktor UVK ni delal nikakršnih težav, pač znebila na oltarju s cenami vznemirjene javnosti. Plahutnik s temi cenami naposredno nima ničesar, so pa posledica tistega, kar je v soglasju z vladajočo politiko počel zadnjih sedem, osem let (del tega je nedavno analiziral Jože) in za kar so skupaj z njim soodgovorni nekateri drugi organi nadzora na dogajanjem na trgu (recimo ATVP).

Kakšne/ga odločnega naslednika/ce na čelu urada za varstvo konkurenece pa po Plahutnikovi morebitni zamenjavi zato še ne gre pričakovati.

Objavljeno pod slovenija | | |