Enkrat sem že napisal, da je spremljati razprave o nedavnem povišanju inflacije zabavno. Vendar se mi vseeno zdi, ko malce bolje pomislim, da so nekatere stvari v bistvu precej žalostne. Eno tako smešno-žalostno bom opisal danes. Zgodba se vrti okrog problematiziranja visokih investicij, ki jih je spodbudila država prek zadolževanja Darsa. Mnogi v tem vidijo popolnoma zgrešeno naravnanost naše fiskalne politike, ki povzroča pregrevanja gospodarstva in podpihuje inflacijo, obenem pa kopiči dolg, ki ga bo plačevalo še veliko generacij. Sledil bo portugalski scenarij, kar pomeni, da bo naše gospodarstvo še dolga leta v krčih pokašljevalo, ne pa dinamično raslo.

Z marsičem bi se v osnovi strinjal. Celo z nekritičnim pretiravanjem, če bi res veljalo, da se naši politiki ne zganejo dokler jim hudiča ne »namalaš« še bolj črnega kot je. Mislim pa, da pretiravanje samo spodkopava kredibilnost tistim, ki to počno. Ko pa se spomnim razprave, ki so jo nekateri ekonomisti spodbujali v času, ko je projekt reform v Sloveniji še živel, ne razumem najbolj njihovega razburjanja. Dovolite, da pojasnim.

Poglejte, ukrep vlade, ki je Darsu dovolila bistveno povečano zadolževanje za izvedbo našega ambicioznega projekta izgradnje avtocest, je najlepši otrok filozofije gospodarskega razvoja Slovenije v poosamosvojitvenem obdobju. Gre namreč za tipičen keynesianski ukrep. Keynesianizem se je pri nas vedno koval v zvezde, neoklasične ekonomske ideje pa demonizirale. (Naj na kratko pojasnim za neekonomiste: keynesianizem temelji na ideji spodbujanja rasti prek javnih investicij, torej prek spodbujanja agregatnega povpraševanja. Neoklasika pa zagovarja spodbujanje dejavnikov (delo, kapital, znanje, institucije), ki vplivajo na avtonomno rast podjetniškega sektorja, torej zagovarja ponudbeno stran). To demoniziranje je seveda posledica tega, ker je sam socializem temeljil na keynesianizmu, državnem financiranju investicij in zatiranju zasebne pobude. Keynesianizem je pač bil logična ekonomska ideološka doktrina v tej državi zadnjih 60 let, zato ima nujno toliko privržencev.

Spomnimo se besed naših gradualistov. Sam se na primer spomnim kolega s fakultete, ki je mladoekonomiste kar neposredno primerjal s čikaškimi dečki. Ob nedavni smrti očeta monetarizma in nobelovca Miltona Friedmana, se monetarizmu ni pozabilo natakniti celo atributa domnevne fašistoidnosti, saj naj bi Friedman svetoval južnoameriškemu diktatorju. Še posebej se je v nekrologu Miltonu Friedmanu izkazal Franjo Štiblar, ki je za monetariste zapisal, da argumentirajo ad personam, medtem ko je za keynesiance oz. (pazite zdaj!) fiskaliste zapisal, da argumentirajo ad rem. Zablode monetarizma v stroki in praksi pa da danes še vedno plačujejo trume obubožanih (mimogrede, zgodilo se je prav nasprotno, primerjajte gospodarsko rast v Čilu in njihovo raven razvitosti v zadnjih 20 letih glede na ostale južnoameriške sosede, pa boste dobili razliko v učinkovitosti med neoklasično in keynesiansko šolo). Nedvomno je gospod Štiblar s tem do popolnosti umestil svoje poznavanje ekonomije v primerjavi z dotičnim nobelovcem, vendar naj za potrebe tega pisanja ostane poudarek predvsem na njegovem navdušenju nad keynesianizmom. In to ne nad kakršnimkoli, temveč tistim pristnim iz petdesetih let (ki ga moramo ločiti od danes zelo prisotnega neokeynesianisma in mu pristni keynesianci pravijo pankrtski keynesianizem).

Keynesianska čista misel je lepo prednjačila pri kritiki predloga reform. Marjan Senjur je predlog reform v sestavku za Delo gladko označil za neoklasičnega. Plaz keynesianske kritike je bil tako pod Alpami neizogiben. Lep primerek manifestacije tega sta bila mladca s šole za upravljanje, Boštjan Berčič in Aleksander Aristovnik, ki jima je Sobotna priloga Dela, preden je Delo postalo »sproščeno«, bogato odmerjala svoj prostor. (Mimogrede, a štekate marketinško foro: »Tam nekje so mladi ekonomisti, ki ne razmišljajo kot (ostali) mladi ekonomisti.« Genialno!) Njuna kritika analiz Mića Mrkaića o vlogi celotne faktorske produktivnosti pri gospodarski rasti, in, seveda, reformnega paketa, je kar kipela od klenega keynesianizma. Ovinkarjenja nista poznala. V Delu sta pošteno zapisala, da je uravnavanje agregatnega povpraševanja prava stvar za razvoj. In ne smemo pozabiti pribitja v Sobotni prilogi, da so ostali mladi ekonomisti to spregledali, ker ne poznajo podatkov. Spomnim se, da sem se takrat ob enem njunem odstavku spraševal ali sploh poznata osnovne makroekonomske identitete, vendar sem hitro ugotovil, da odgovora ne bom našel, saj sam nikoli nisem bil izvežban v štirideset let starih modelih.

No, ampak, da ne bi poudarjanja keynesianizma pripisovali zgolj obrobnim figuram, nikakor ne smemo mimo dvoma Jožeta Mencingerja (bodimo previdni, gradualisti, če želite, in namesto »kritika« uporabimo izraz »izražanje dvoma«) v korist tujih neposrednih investicij, vlaganja v raziskave in razvoj in, seveda, področja, v katerega je bil dolga leta (celo menedžersko) vpleten: reforme visokega šolstva. Gospod Mencinger, ki iz kroga slovenskih ekonomskih eminenc služi samo kot tipičen primer, je v nekaj sestavkih v »zelenih zvežčičih EIPF« ter časopisnih komentarjih izpostavil kratkovidnost neoklasičnega koncepta mladih reformistov. Da bom jasnejši, reformistom je očital, da svoj koncept s spodbujanjem podjetniškega okolja, kvalitete proizvodnih dejavnikov (znanje, privatizacija, tuji kapital) in tehnološkega razvoja, gradijo na ponudbeni strani. Medtem ko je, po njegovem, iz letala vidno, da je potrebno uravnavati agregatno povpraševanje, kajti nič ti ne pomaga, če ustvariš tehnično in marketinško dovršen izdelek, če denimo Nemčija stagnira in ni povpraševanja. Torej osnovna poanta njegove kritike je, da se nima smisla truditi z reformami, da je ves razvoj podjetništva, novih izdelkov in tehnološki napredek zanemarljiv v primerjavi s spodbujanjem agregatnega povpraševanja. To pa seveda lahko naredi samo država – z ekspanzivno fiskalno politiko.

Gospod Mencinger je nekakšna vrhovna ekonomska eminenca v Sloveniji, ima pa seveda ogromno somišljenikov. Med njimi sta bila najbolj goreča omenjena mladca. S tem, da drugih ne navajam poimensko, jim – mencingerjancem - nikakor ne želim delati krivice. Njihova ost kritike proti predlogu reform je dobro zabeležena v medijih in nikakor ni bila spregledana, saj je njihov nabor res obsežen. Od tako bizarnih kot so svarila pred odpravo davka na izplačane plače, saj s tem izgubljamo instrument omejevanje prekomerne rasti plač, dalje.

Prispevka keynesiancev k filozofiji gospodarskega razvoja ne smemo omejiti le na idejno-ideološko plat. Pomemben je bil tudi njihov aktivni prispevek na implementacijski ravni. Enkrat lahko ugibate katero podjetje, pardon, ugleden inštitut, je tisti, ki za Dars pripravlja študije v podporo državno sponzoriranim investicijam v avtocestni križ. Glede na to, da je Dars državna inštitucija in proračunski uporabnik, ne bi smelo biti težav, da se o podrobnosti tega prepriča tudi širša javnost. In seveda, nikakor ne moremo mimo famozne davčne reforme Dušana Mramorja. Odprava investicijskih olajšav, stratosferski nivo birokratizacije, ki mu predvsem dacarji niso bili kos, za pičico na i pa skoraj grotesken poskus obdavčitve prevladujočih kapitalskih deležev s 50-odstotno stopnjo. Predvsem slednja je meni zelo ljuba, saj so naši kapitalisti zelo hitro pokazali, koliko časa nameravajo njihova piščeta sobivati z lisico. V razredu vsako leto postavim nagradno vprašanje, koliko davka poberemo ob zelo viski davčni stopnji in ničelni davčni osnovi. Najhitrejši študent dobi bonus točko na izpitu.

Niti približno nimam na tem mestu namena polemizirati s katerimkoli izmed navedenih ali podobnih stališč; zadostuje, da se jih spomnimo. Vendar pa danes preprosto ne razumem, zakaj mnogi izmed teh ljudi odkrito kritizirajo zadolževanje Darsa za investicije v avtoceste. Saj je to najlepši in najčistejši keynesianski ukrep, ki smo jih imeli v Sloveniji. Janša in Bajuk sta praktično pokazala, da sta njihova najboljša učenca. Do pike natanko sta sledila duhu keynesianizma mencigerjanske šole oziroma konkretnih nasvetov njegovega zasebnega inštituta. Pa še rezultati so bojda tu. Janša je lepo povedal, da je bila včasih inflacija dvakrat višja od gospodarske rasti, sedaj pa je ravno obratno. Popravite me, če se motim, vendar pred nekaj leti se je nekomu zapisalo, da je dvakrat višja inflacija, kot jo imamo danes, zgolj »kolateralna škoda« ob sicer posvečenemu cilju zagotavljanje stabilne realne gospodarske rasti. V empiričnih študijah optimalnih ciljev ekonomske politike je mogoče najti, da je stabilnost cen za blaginjo bistveno bolj pomembna kot stabilna gospodarska rast, saj je stabilnost cen edina garancija stabilnosti gospodarske rasti na daljši rok. Zato je treba res veliko domišljije, da bistveno višjo inflacijo, kot jo imamo sedaj, označimo za kolaterlano škodo, saj je stabilna gospodarska rast v takih razmerah bolj domišljijski kot pa posvečen cilj. Na mestu Janeza Janše bi tudi jaz mislil, da me, oprostite izrazu, zajebavajo. Po vojaško sledi njihovim preteklim nasvetom in ustvaril je vsaj za dve odstotni točki višjo gospodarsko rast ob za polovico nižji inflaciji, zdaj pa ga kritizirajo, da je to naredil z instrumenti, ki so jih oni predlagali. Praktično manjka samo še bivši finančni minister Mitja Gaspari, ki bi v evro-inducirani skrbi za stabilnost javnih financ izjavil, da kaj se pa but’lni zadolžujejo za gradnjo avtocest, ko pa je proračunski denar veliko lažje zbrati z manipulacijo proračunskega leta.

Seveda vem kaj si bodo prizadeti ob branju tega mislili. Masten, pač v pobalinski maniri vseh mladoekonomistov spet žali, je agresiven, manipulira, pa še kaj se bo našlo. No, sam si mislim - pa kaj potem. Prav malo me briga, če mi nekdo pojasni, da je šel Dars pač samo nekoliko predaleč, kar ima - podobno kot s prevelikim odmerkom zdravila - lahko tudi negativne posledice, pa da so pomembne podrobnosti. Drugje so to pogruntali že pred tridesetimi leti. Če se je razviti svet do druge polovice osemdesetih ukvarjal z obvladovanjem inflacije in spoznal da s kratkovidnimi keynesianskimi ukrepi ni mogoče zagotavljati niti stabilnih cen niti stabilne gospodarske rasti, potem ne vem, zakaj je potrebno leta 2007 v Sloveniji ponovno odkrivati toplo vodo.

Jasno, to je pamflet. Jasno, da vsebuje pretiravanja. Pretiravanju ni potrebno pripisovati ne vem kakšne vrednosti. Tako kot je ni treba umnim opozorilom vseh tistih, ki se jim grbančijo čela od skrbi nad naraščajočim zadolževanjem, pred tem pa so smelo udrihali po predlogih, katerih osnovni namen je bil povečati avtonomno rast brez večjega dolžniškega bremena – prek investicij podjetniškega sektorja.

Objavljeno pod gospodarstvo, slovenija | | |