GOST RAZGLEDOV

dr. Emil Erjavec
Biotehniška fakulteta univerze v Ljubljani, Boku Wien
emil.erjavec@bfro.uni-lj.si

Mediji so zadnje tedne polni dramatičnih novic o dvigu cen hrane. Nemški urad za konkurenco preverja, ali je dvig cen masla za 50 odstotkov upravičen. Cene pšenice so čez magično mejo 200 evrov na tono, kar je dvakrat več od povprečij zadnjega desetletja na svetovnih trgih; že pozimi se je to zgodilo s cenami koruze in prva ‘žrtev’ so bile tortilje, katerih podražitev je spravila revne Mehičane na ceste. Slovenski kmetje danes poskušajo dobiti pribitek za že oddane količine pšenice, ne glede nato, da so dobili največ po kilogramu v zadnjih letih. Na Hrvaškem je prava ‘hajka’ zaradi podražitve kruha za 10 odstotkov. Cene sadja in zelenjave v Sloveniji so se v enem letu dvignile za več kot 20 odstotkov in menda poganjajo slovensko inflacijo. Kje so vzroki za tovrstne spremembe? Smo priča novi apokaliptični zgodbi o uresničitvi maltuzijanskih napovedi o pomanjkanju hrane zaradi rastočega števila prebivalstva ali gre zgolj za občasna nihanja na trgu?

Hrana se je iz osrednje strateške dobrine človeštva, zaradi katere so se dogajale vojne ter propadale civilizacije, spremenila v običajno komercialno dobrino. Nenehno rastoča ponudba zaradi tehničnega napredka in protekcionizma bogatih se je soočala z zaostajajočim povpraševanjem, kar je povzročalo padanje cen. Na prelomu tisočletja so cene hrane doživele svojo zgodovinsko najnižjo raven. Ob tem pa so bila prisotna nihanja cen, ki jih ne najdemo pri industrijskih dobrinah.

Ceno žit na svetovnem trgu opredeljujejo različni dejavniki ponudbe in povpraševanja. Le manjši del proizvodnje je predmet mednarodne trgovine, večina držav poskuša še zmeraj pokrivati svoje potrebe. Ponudba je predvsem odvisna od vpliva trenutnih vremenskih razmer v času vegetacije. Nekajletna suša v Oceaniji in tudi v Podonavju je izpraznila svetovne zaloge, nekatere pomembne pridelovalke, kakršna je Francija, pa so bile letos v času žetve deležne obilnih deževij, kar znižuje pridelke in kakovost. Večja pogostnost suš in poplav je nemara tudi že rezultat klimatskih sprememb. Svetovna ponudbe žit je poleg tega omejena z zmanjšanjem razpoložljivih površin za rastlinsko pridelavo. Strokovnjaki FAO trdijo, da je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izginilo 9,6 milijonov ha kmetijskih površin, za tri Belgije.

Ponudba koruze za prehrano ljudi in živali se zmanjšuje tudi zaradi povečanega povpraševanja po novih energetskih virih. Američani gradijo 74 novih tovarn za bioetanol. Naslednje leto bodo v ZDA že 25 odstotkov pridelane koruze pokurili za energijo. Visoke cene nafte dvigujejo povpraševanje po biogorivih, kar dviguje ceno in pridelavo koruze. Slednja izpodriva druge rastlinske pridelke, obenem pa draži prirejo živalskih proizvodov, predvsem jajc, perutninskega in prašičjega mesa, kjer žita lahko predstavljajo več kot 50-odstotni proizvodni strošek. Povpraševanje po žitih pa ni obremenjeno le z rastočim povpraševanjem po biogorivih, ampak tudi z nadaljnjo rastjo prebivalstva, predvsem pa s spremembami prehranskih navad. Gospodarski razvoj v Aziji, najprej na Japonskem, potem pa v Koreji in zdaj predvsem na Kitajskem ustvarja novi srednji sloj, ki je prevzel globalne prehranske navade. Milijoni ljudi vsako leto pričnejo dnevno uživati meso in jajca. Izkoristek žit ’skozi’ živinorejo je bistveno slabši kot iz neposredne pridelave, povpraševanje po žitih se dviguje, ponudba pa temu težko sledi.

Iz domačih mlekarn spet slovensko mleko?
Letos so se našteti dejavniki ponudbe in povpraševanja po žitih prepletli tako, da so cene cen pomembno odskočile. Ekonomska teorija pojasnjuje, da se je izrazito zmanjšana ponudba srečala z rastočim, a zelo togim povpraševanjem, kar je ob nizki cenovni elastičnosti povpraševanja in daljšem reprodukcijskem ciklusu povzročilo občutna cenovna nihanja. Lahko pa domnevamo, da je bil cenovni skok sprožen tudi ‘preko’ blagovnih borz. Veliki trgovci z žiti so verjetno uspeli obrniti tržna nihanja v svojo korist. Pri tem so izkoristili tudi pričakovanja malih igralcev na terminskih trgih, kjer so pojavi in dramatičnost primerljivi s tistimi na finančnih trgih.

Pojav takšnega skoka cen je pogost pojav v kmetijstvu, ne glede na dolgoročni trend padanja cen. Pri žitih se je to zgodilo, na primer, leta 1996, ko so bile cene na blagovnih borzah celo višje kot trenutno, pa so potem v naslednjih letih padle na zgodovinsko najnižjo raven. Tovrstne prilagoditve navzdol lahko pričakujemo pri žitih tudi v naslednjih letih, vendar predvsem pojav biogoriv, gospodarski razvoj v Aziji in klimatske spremembe ne bodo dopustile, da bi cene srednjeročno padle na raven 100 evrov za tono, kakršna je bila na prelomu tisočletju; dolgoročno lahko pričakujemo od 15 do 20 odstotkov višjo raven cen žit, s tem pa tudi dvig cen mesa in jajc (med 5 in 10 odstotkov). Na Hrvaškem so se na to cenovno že odzvali, tudi pri nas prilagajanje cen poteka. V jeseni lahko pričakujemo nadaljevanje podražitvenega vala pri žitih in mesu v Sloveniji, ki pa je pri nas tudi del prilagajanja cen in trgovskih marž po uvedbi evra.

Med dejavniki rasti cen ne smemo zanemariti tudi nenehni proces liberalizacije in deregulacije kmetijskih trgov. To se dogaja v razvitem svetu, kjer se tudi ohranja ista raven proizvodnje ali pa ta celo pada, predvsem pa preko zmanjšanja dampinške prodaje hrane na svetovnih trgih prispeva k rasti cen. Kot posledico liberalizacije politike bi morda lahko razložili trenutni položaj v prireji mleka v Nemčiji. Reforma evropske skupne kmetijske politike z zniževanjem cenovne zaščite in postopki za odpravo mlečnih kvot je namreč pospešila opustitev manjših in srednje velikih neperspektivnih rej, kar je pripeljalo do zadostnega zmanjšanja ponudbe, da je to vplivalo na rast cen. Ta kratkoročna prilagoditev se bo postopoma uredila. V Sloveniji so si zaradi rasti cen mlečnih izdelkov oddahnile mlekarne, rejci, ki so prej prodajali v Italijo, pa bodo raje spet prodajali dolgoročno varnejšemu domačemu kupcu.

Nov strateški trikotnik: energija-pitna voda-hrana
Kaj pa rastoče cene sadja in zelenjave v Sloveniji? Tudi tu gre za rastlinske proizvode, izpostavljene nihanjem v ponudbi zaradi vpliva vremena. Tovrstna nihanja niti niso tako neobičajna, vendar jih kdaj prej zaradi inflacije javnost morda niti ni opazila, zdaj pa smo pozornejši tudi zaradi uvedbe evra. Slednja pa je verjetno tudi sama k tej rasti delno prispevala, saj so cene deloma zaostajale za konkurenco izven države. Oskrba trgovskih sistemov je odvisna od velikih dobaviteljev in trg je precej bolj koncentriran, kot si večina predstavlja. Poleg tega pa se prodaja sadja in zelenjave preko trgovskih centrov povečuje, kar je rezultat spremembe prehranskih navad in opustitve gospodinjske pridelave. Na koncentracijo prodaje in rastoče povpraševanje, predvsem v urbanih sredinah bi se vse več ljudi rado prehranjevalo »zdravo« (ob čemer je vse manj je takšnih, ki kaj pridelajo na lastnih vrtičkih), pa se je trg tudi odzval.

Kar se trenutno dogaja na trgih s hrano potemtakem ni nič neobičajnega. Ali je to tudi dolgo napovedovani konec padanja cen, ni mogoče z gotovostjo trditi. Sam bi si upal napovedati, da cene hrane ne bodo več na tako nizki ravni, kakor so bile ob prelomu tisočletij. Z odpravo intervencionistične kmetijske politike se cene prilagajajo na raven proizvodnih stroškov, trgi pa se morajo prilagoditi novemu povpraševanju. Zanimivo je opazovati novo vlogo prehranske varnosti (food security) tudi v razvitem svetu. Poleg energetske varnosti in skrbi za vodne vire nastaja strateški trikotnik prihodnosti, ki nas bo v nekaterih vprašanjih in razmišljanjih nekoliko ‘vrnil v preteklost’.

Glede na gospodarsko razvitost je cena hrane prenizka. Višje cene pa bodo seveda ogrožale socialno šibke sloje. Ameriški kongres je tako v novem sedemletnem programu kmetijske politike predlagal izrazito povečevanje programov pomoči v hrani za revne prebivalce. Evropa tega doslej ni poznala. Ostaja pa tudi odprto vprašanje, ali ne bi bilo tolikšna nihanja cen smotrno poskusiti nekako stabilizirati, kakor to počne monetarna politika na denarnih trgih. Za zdaj je to precej bogokletno razmišljanje. Z uravnavanjem pridelave in kakovosti hrane se bomo vsekakor v prihodnje še ukvarjali, ne glede, da so kmetijstvo kot pomembno strateško vprašanje poskušali pokopati tako marksisti kot zagovorniki ekonomskega liberalizma.

Objavljeno pod gost razgledi.net, gospodarstvo | | |