Uvodoma par podatkov, da ponovimo, kar smo že prebrali: gre za 52. edicijo festivala, najstarejše likovne prireditve na svetu (prvič 1895), tudi ene najbolj množično obiskanih manifestacij sodobne umetnost, ki je obenem izjemen generator kulturnega turizma itak že prenapolnjenih Benetk. Bienale sestavljajo izbrane razstave v nacionalnih paviljonih v Giardinih in po mestu ter velika osrednja razstava v Arsenalih. Selektor in kustos te razstave, naslovljene »Think with the senses, feel with the mind« je Robert Storr, Američan, zadnjih 12 let kustos v Museum of Modern Art (MOMA) v New Yorku.

Letos vlada okoli prireditev s področja sodobne umetnosti prava popotovalna mrzlica, saj se poleg Beneškega Bienala dogajajo še Sculpture Project v Münstru, Documenta v Kasslu, v promocijski paket pa so pod nazivom Grand Art Tour 2007 strpali še najpomembnejši vsakoletni sejem sodobne umetnosti v Baslu (glej tukaj).

O tem sem se sicer malce razpisal že v enem od prejšnjih tekstov, zato ostanimo pri Benetkah. Te so za nas najbližja destinacija, ki jo lahko z malo sreče in dobrim avtomobilom iz Ljubljane dosežemo v manj kot dveh urah in pol, spodobna možnost pa je tudi v naslovu omenjeni nočni vlak. Avto ob prihodu ostane na zaprtem parkirišču, za štart pohoda kupimo vstopnico za vaporeto in jo mahnimo na - Giardine. Za ogled Bienala bomo potrebovali vsaj dva dni, ki si jih običajno razdelimo na dan za ogled nacionalnih paviljonov (njih 76) in dan za ogled Aperta/Arsenala ter izbranih razstav v mestu. Zlasti na iskanje lokacij v mestu se splača dobro orientacijsko pripraviti, saj bomo v nasprotnem izgubili ogromno časa in živcev za prebijanje po zavitih labirintih uličic in skozi neprehodne mase turistov. Pred vstopom na osrednjo razstavo v italijanskem paviljonu v Giardinih in v Arsenalih, pa se splača prebrati katerega od objavljenih razgovorov s selektorjem Storrom, npr. tukaj.

pogled na glavno avenijo Giardinov iz vhodne strani

angleški paviljon, v katerem je letos razstavljala razvpita Tracey Emin

z intimno zgodbo razhoda, predstavljeno v obliki kompleksne instalacije, je v francoskem paviljonu navdušila Sophie Calle

v ameriškem paviljonu je umetnik Felix Gonzales Torres obiskovalce provociral k sodelovanju

Na Bienalu seveda sodeluje tudi Slovenija, ki ima od leta 2003 v Benetkah stalen galerijski prostor; o programu galerije in njeni bienalni vlogi lahko več preberete tukaj. Letos je ekipa, ki je pripravljala slovenski izbor, ocenila, da poleg tega potrebujemo za realizacijo izbranega projekta tudi dodaten prostor. Tega so našli na otočku San Servolo. Izbrani avtor Tobias Putrih je tam postavil objekt, v katerem – seveda zgolj v času Bienala - pod nazivom »Beneški, atmosferičen« vsak dan predvajajo izbor kratkometražnih filmov.

zunanjost Putrihovega projekta na otoku San Servolo

Putrih je mednarodno priznani umetnik, ki običajno dokazuje, da je možno v mediju kiparstva narediti še marsikaj intrigantnega. Strokovne ocene beneškega projekta s strani večine slovenskih kritikov so bile v tem času že objavljene in večino tudi najdemo na medmrežju. Zato bi izbrani arhitekturno-skulpturni projekt zgolj na kratko pokomentiral in dodal kak pomislek, ki se mi je porodil ob ogledu.

Projekt je izvedbeni in finančni podvig, ki je po besedah komisarja slovenskega izbora Aleksandra Bassina iz Mestne galerije (ki je predlagatelj projekta) zahteval trikrat večji budžet, kot ga v povprečju imajo slovenski projekti na Bienalu. Zato je prišlo do zanimivega precendensa, ko je za Putrihov plasma na Bienalu finančno, kadrovsko in organizacijsko v veliki meri poskrbel kar avtorjev galerijski tandem (galerija Gregor Podnar in galerija Max Protetch). Za vložek galeristov ni podatkov, ampak ti bodo promocijsko investicijo v svojega varovanca nedvomno hitro unovčili. Kako pa svoj finančni prispevek in izbor utemeljuje Ministrstvo za kulturo, si lahko preberete tukaj.

notranjščina dvorane

Ideja o postavitvi scenerije fake letnega kina po zamislih arhitekta iz začetka 20. stoletja kot svojevrsten hommage se na prvi pogled zdi v današnjem času malce neaktualna in zastarela. Pisci krajših tekstov v katalogu sicer menijo drugače, njihove utemeljitve prekrivanj kiparstva, arhitekture in filma so s tega vidika prav zanimivo branje. Na žalost kataloga ne najdemo ne na spletni strani galerije ne drugje na medmrežju. Kataloga v času mojega obiska ni bilo niti v galeriji, pač pa je bil na voljo na lokaciji objekta. Za razumevanje zamisli in koncepta je torej potrebno nekaj truda. Po konzumiranju napisanega sem vseeno ostal pri prvotni oceni.

Za izvedbo zamisli, ki jo poganja ideja romantizma in utopizma, bi lahko zadoščala maketa (za primerjavo gl. projekte Ilija Kabakova). To tudi najdemo v galeriji A+A in za moj okus veliko bolje reprezentira koncept, obenem pa deluje kot konsistenten umetniški kos, kar za objekt na San Servolu ne bi mogli trditi. Čeprav lupina od znotraj ob sončnem dnevu zgleda čarobno!

Obisk »slovenskega paviljona« zna biti pravi logistični podvig; iskanje obeh lokacij zahteva kar nekaj spretnosti pri branju in kombiniranju različnih kart mesta in Bienala. Na mnogih promocijskih gradivih slovenski paviljon sploh ni omenjen z naslovom, zato je za nepoučene problem priti že do galerije A+A. Tam dobimo več podatkov; na San Servolo pelje ladjica vsako uro, vendar zaradi slabega vremena kakšna vožnja tudi odpade. Ne vem, kako je drugače, ampak v času mojega cca. 3-urnega zadrževanja na lokaciji je dvorano obiskalo 5 ljudi. Kar se zdi bolj slabo povprečje. Bo mogoče kdo ob koncu Bienala (novembra) glavnega producenta, to je MzK, pobaral o podatkih obiska razstavišča? Mogoče bi drugič veljalo razmisliti tudi o tako »banalni okoliščini« kot je dostopnost razstavne lokacije?!

Zanimivo je, da – po besedah operaterja - večina publike na San Servolo pride zaradi programa projekcij. Projekta in postavljenega objekta torej pretežno ne dojemajo kot neke celostne umetnine, ampak pokukajo v notranjost prostora, nekaj časa posedijo, nato pa glede na naključni program sorazmerno hitro zapustijo prostor. Izbor je seveda poglavje zase, selektor programa Francesco Manacorda (?) v katalogu v glavnem navaja teoretika Christiana Metza, režiserja Francoisa Truffauta in Johna Ebersona, arhitekta, ki je skoval besedno zvezo »atmospheric cinema«, vendar ne pojasni, na kakšnih kriterijih je utemeljil svoj izbor. Poleg treh filmskih hommagov, je glavnina programa sestavljena iz 11 kratkometražcev tujih mlajših avtorjev, ki jim je težko določiti rdečo nit. Na programskem lifletu in na spletni strani galerije A+A piše nekaj drugega: »Program sestoji iz tematskih sklopov, posvečenih zgodovinskim osebnostim iz 50., 60. in 70., ter iz projekcij izbora videov sodobnih slovenskih umetnikov.« Škoda, da to ni res. Redki gledalci bi tako imeli (redko) priložnost, da se seznanijo z domačo video produkcijo!

Kakorkoli; Putrihov projekt je dokaz, da so včasih določene zamisli in projekti zanimivejši v rudimentarnih obrisih, njihova izvedba pa lahko pomeni zgolj banalizacijo ideje, pri publiki pa vzbuja občutek megalomanstva. Paradoks Putrihovega projekta je v tem, da bo večini ostal v spominu kot izbor parih kratkih filmov na zapuščenem otočku pol ure vožnje iz postaje San Marco. In v živo ga – vsaj v taki obliki - zelo verjetno ne boste videli nikoli več.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |