Tema tega poletja je nedvomno »odkritje« medijev, da imamo tudi v Sloveniji privatizacijske oligarhe oz. tajkune. Zadeva je zanimiva z večih vidikov.

Prvič, nenavadna je nenadnost medijskega »odkritja«, da je tudi slovenska tranzicija sproducirala svoje tajkune oziroma oligarhične družine, kljub temu da je o tej temi kolega Stanislav Kovač v zadnjih 14 letih v Mladini, Delu, Magu in Financah nanizal nešteto prispevkov. Samo v letošnjem letu je vladavino oligarhov v Financah sistematično obdelal v kolumnah Šrotova pivska družina, Vojna oligarhov, Vojna med gorenjskimi oligarhi, Bavčarjeva oligarhija in Rigelnikova oligarhija. Ker je imel kolega Kovač pri vseh medijih težave prav zaradi svojega pisanja o nastajanju oligarhij, je sedanje nenadno odkritje oligarhij na Slovenskem mogoče pripisati predvsem temu, da so do sedaj ta pojav poskušali vsi prikrivati. Oligarhi in tajkuni uradno niso smeli obstajati, ker je bilo to v nasprotju z uradno ideologijo o socialni nerazslojenosti slovenske družbe. Nastanek oligarhij se je skrivalo za ideologijo zasledovanja nacionalnega interesa. Šele ko je v maniri mafijskih obračunov letos prišlo do obračunov tudi med različnimi oligarhijami na Slovenskem, se je o tem začelo več pisati. Pa da ne bo pomote, ne toliko zaradi škodljivosti oligarhij, ampak zaradi tega, ker posamezne oligarhije obvladujejo različne medije in se je kapitalski spopad s finančnega trga v skladu z interesi različnih oligarhov prenesel tudi v obračunavanje na medijski sceni.

Drugič, zanimiv je obrat v ekonomski argumentaciji. Predvsem za obdobje po letu 2000, ko je prejšnja vlada napovedala privatizacijo obeh državnih bank in največje zavarovalnice, je veljala dogma o nujnosti zasledovanja nacionalnega interesa. Močni gospodarski stebri, ki so nastajali s koncentracijo podjetij (kapitala), naj bi bili dobri zaradi obrambe nacionalnega interesa pred tujci. Zadeva je bila prignana tako daleč, da denimo Andrej Plahutnik, direktor Urada za varstvo konkurence, v 13 letih svojega direktovanja ni ugotovil kaj šele sankcioniral kakršnekoli škodljive koncentracije na domačem trgu. Tudi takrat ne, ko je Laško v vojni z belgijskim Interbrewom prevzelo Union in je bilo jasno, da bo obvladovalo več kot 90% trga piva ter imelo večinske deleže tudi na vseh ostalih segmentih voda in osvežilnih pijač.

Vodilni ekonomisti tistega časa, ki so soustvarjali sedanji gospodarski sistem po letu 1991 (Jože Mencinger, Ivan Ribnikar, Veljko Bole, Dušan Mramor, Janez Prašnikar) so bili izrazito naklonjeni domačemu lastništvu in močno nasprotovali kakršnikoli prodaji deležev podjetij tujcem. Bole (Ekonomski inštitut Pravne fakultete d.o.o.) se je angažiral pri pisanju ekspertize za Laško, ki naj bi po njegovem mnenju pokazala, da združena Laško in Union nimata večinskega deleža na slovenskem trgu. Mencinger je pisal članke o škodljivosti tujih investicij. Njihove izjave danes pa izražajo »šokiranost« nad pojavom tajkunstva. Mencinger (Mladina) pravi: »Direktorji, ki sem jih zagovarjal, da so zaslužni za uspešno Slovenijo, so se sedaj razglasili, da so delodajalci in da jih skrbijo previsoke plače delavcev… Kar počneta Bavčar in Šrot je narodnogospodarsko popolnoma nekoristno in škodljivo. Gre le za prerazdeljevanje bogastva med bogatimi«. Podobno meni Ribnikar (Mladina): »Ob pričakovanju spremembe oblasti in posebej, če se to zgodi, grozi podjetjem, v katerih je država pomembna lastnica, nekaj podobnega sovražnemu prevzemu … Sedanje puljenje za deleže je obramba pred sovražnimi prevzemi v prihodnosti. Tisti, ki se gredo te igre, po postajajo še bogatejši. Še bolj bodo bogati, ko bodo podjetja prodali tujcem«.

Tretjič, dejstvo je, da so za sedanjo oligarhizacijo Slovenije največ aktivno naredili sami menedžerji. Prvi menedžerski prevrat se je zgodil že leta 1991, ko so menedžerji v Zboru združenega dela (eden izmed treh zborov tedanjega parlamenta) zrušili Sachsov-Peterletov predlog privatizacije, dokler ni bil novembra 1992 sprejet zakon, ki je omogočal notranji odkup s 50% diskontom. Menedžerji so do konca 90. let prejšnjega stoletja uspešno privatizirali podjetja, vendar jim razen v redkih primerih, država s svojimi kontrolnimi deleži prek Kad in Sod ni dovolila menedžerskih odkupov torej popolnega lastniškega prevzema.

Drugi menedžerski prevrat se je zgodil v letih 2001-2002, ko je prejšnja vlada napovedala privatizacijo obeh državnih bank in največje zavarovalnice. Menedžerji, ki so se zbali Drnovškove odločnosti glede privatizacije obeh bank, so se organizirali okrog tedanjega predsednika države Milana Kučana v Forumu 21, da bi vplivali na spremembo politike. Uspelo jim je, saj so hkrati prek medijev (Laško je kupilo osrednji časopis Delo) uspešno diskreditirali prodajo obeh bank na mednarodnem razpisu ter po umiku Drnovška s funkcije predsednika vlade uspešno »prepričali« njegovega naslednika Toneta Ropa. Prodaja NKBM tujcem je bila ustavljena, prodana je bila le dobra tretjina NLB. V ozadju tega drugega menedžerska prevrata lahko torej najdemo Milana Kučana.

Tretji menedžerski prevrat se dogaja danes, ko vlada – večinoma mimo mednarodnih razpisov – prodaja deleže Kad in Sod v posameznih podjetjih. Janševa vlada je tukaj spervertirala namen prodaje teh deležev, saj naj bi v skladu z reformnimi predlogi iz leta 2005 oba sklada prek odprtih mednarodnih razpisov prodajala majhne deleže v teh podjetjih in s tem po eni strani umaknila državo iz aktivnega upravljanja podjetij, hkrati pa tudi onemogočila koncentracijo teh lastniških deležev v enih rokah. Dogaja pa se prav nasprotno, Janševa vlada načrtno prodaja celotne deleže obeh skladov podjetjem, povezanimi z menedžerji, in s tem aktivno izvršuje koncentracijo kapitala v rokah menedžerjev oziroma oligarhizacijo Slovenije.

S časovne distance je zanimivo opazovati kontinuiteto menedžerskih elit in njihove koncentracije lastnine ne glede na barve vladnih koalicij. Podobno kot denimo za pripadnike ruske menedžerske elite, ki so bili kot preizkušeni partijski kadri in komsomolci nastavljeni na posamezna direktorska mesta in danes kot oligarhi (ki so v vavčerski privatizaciji sprivatizirali podjetja) obvladujejo Rusijo, velja tudi za Slovenijo. Večina današnjih menedžerjev v Sloveniji je bila bodisi partijsko bodisi s strani posameznih vlad izbrana in politično nastavljena. Janša je v opoziciji grmel proti tej kontinuiteti in v dobršni meri prav zaradi tega nasprotovanja prišel na oblast. Danes je zanimivo je opazovati, kako je Janša kot predsednik vlade po letu 2004 pospešil ne samo koncentracijo lastnine, ampak koncentracijo lastnine v rokah menedžerjev. Še več, koncentracijo lastnine v rokah nekoč partijsko ali s strani »komsomolske« LDS nastavljenih menedžerjev. No, nekaj malega lastnine bodo dobili tudi Cerkev in s strani te vlade nastavljeni menedžerji. Vendar gre za peanuts v primerjavi z menedžerji starejšega datuma nastavitve.

Morda zveni bizarno, toda partijsko gospodarsko kontinuiteto danes najbolj odkrito izvaja Janez Janša. Če bi verjel v teorije zarote, bi rekel, da je Janšo nastavila prav partijska kontinuiteta, da bi jim pod krinko desničarske vlade dal tisto, česar si niso upale odkrito dati prejšnje vlade. S tega vidika nastopa Janša kot Kučanova kontinuiteta oziroma kot izvajalec njegove politike. Ker pa ne verjamem v teorije zarote, bi rekel, da je bil Janša kot premier pač nezavedno zlorabljen s strani kontinuitete menedžerskih elit. V obeh primerih si ga bo zgodovina zapomnila kot premiera, da je izpeljal razslojevanje in oligarhizacijo slovenske družbe. Tudi njegovi kratkoročni verodostojnosti kot politiku to ne more koristiti.

Objavljeno pod slovenija | | |